Srbska Politika v svojem članku se nejeverno sprašuje, kako je mogoče, da je bila novica o odprtju restavracije s srbskmi specialitetami v četrti le streljaj od ameriškega kongresa najprej objavljena na prvi strani kulinarične priloge Washington Posta, ne pa "med našimi". Zato so se odločili Ambar, ki si je medtem onkraj luže pridobil že kar lep sloves, preveriti iz prve roke.
14. januarja letos odprta restavracija stoji v zgodovinskem središču ameriške prestolnice, kjer ji družbo delajo številne druge restavracije z eklektično svetovno kulinariko. Ambar (napisano s ciriličnim b-jem) ali "restavracija balkanske kuhinje" ima opečnato in stekleno pročelje, interier pa, kljub golim opečnatim stenam in izpostavljenim lesenim tramovom, nima tiste patine časa, ki odlikuje "amabare" (izraz označuje lesene srbske kašče za sušenje koruze) po srbskih vaseh.

Od športnika do gostinca
Za restavracijo, o kateri so se washingtonski časniki dodobra razpisali, ameriški jedci pa so nad njo navdušeni, stoji 35-letni Ivan Iričanin iz Trstenika, mesteca na jugu Srbije. Preden je Iričanin leta 2005 v iskanju ameriških sanj prišel v ZDA, je diplomant fakultete za šport, profesor telovadbe in rokometaš gostinski posel poznal samo kot gost.
Kariero na tem področju je začel za šankom, nato pa naglo napredoval v upravnika bara. Kmalu zatem je postal dobavitelj pijač washingtonskim restavracijam, pri čemer je spoznal vse njihove upravnike in lastnike, pa tudi ameriško gostinsko kulturo.

Kulinarično potovanje po Srbiji
Pri tem ga je opazil Richard Sandoval, eden najbolj znanih svetovnih kuharjev mehiške hrane in lastnik 25 restavracij. Z Iričaninom sta prevzela dve zelo priljubljeni restavraciji na 14. ulici, sodelovanje pa je precej pripomoglo do uresničitve Ivanovih sanj - da bi v Washingtonu odprl restavracijo s srbskimi in balkanskimi specialitetami ter jih Američanom predstavil kar se da dobro.
A za to je moral na svojo stran najprej pridobiti Sandovala, ki ga je odpeljal v Srbijo, kjer sta mesec dni izvajala "gastronomsko študijo izvedljivosti". Začetek ni bil prav nič obetaven: medtem, ko ga je Ivan prepričeval, da so srbske specialitete "najboljše na svetu", se je Sandoval mrščil, ko so predenj postavljali velike kose mesa z neko zelenjavo, solato in obveznim kajmakom. Bil je skeptičen, da bi Američani to lahko jedli več kot dvakrat na leto, kajmak pa mu je, kot se je izpovedal novinarju Washington Postu, počasi začel že "lesti iz ušes".
A si je premislil, ko je obiskal Malo fabrico ukusa na beograjskem Neimaru, kjer je mladi kuhar Bojan Bačvarov uspešno kombiniral tradicionalne jedi z moderno predstavitvijo na krožniku. Danes je Bačvarov vodja kuhinje v Ambarju. Ker Iričanin ni šolani kuhar, se je zatekel k 70-letni Milki Zukić, nekdanji osebni kuharici Josipa Broza - Tita in Slobodana Miloševića, ki mu je pomagala razviti recepte in ohraniti občutek avtentičnosti.

Sestavljanje menija
"Najtežje nam je bilo sestaviti meni, ker ni enostavno prodati Američanom balkanske kuhinje," je za Politiko povedal Iričanin in ob tem opozoril, da mora vse nacionalne jedi do neke mere vseeno "amerikanizirati", ker so sicer pretežke in "preveč mesne". V ZDA, v nasprotju s Srbijo, pogosteje jedo zunaj, eksperimentirajo pa ne kaj dosti - postrežene jedi tako vizualno ne smejo biti preveč tuje. Še zlasti, ker Ambar ne meri samo na goste z Balkana - glede na njegovo lokacijo so ciljna skupina petični gostje, ki si kariere gradijo na Kapitolnem griču, nedaleč pa so tudi kongresna knjižnjica, številne inštitucije in muzeji.
Na meniju Ambarja so tako jedi z znanimi imeni in okusi - postrežene malce drugače. Čevapčiće ("balkan kebab"), ki so med gosti zelo priljubljeni, tako postrežejo v železni ponvici, s pečenimi paprikami in belim sirom. Ponev pred gosta postavijo na leseni deski z nekaj kolobarji čebule in s šopkom peteršilja. "To je moderna različica naše kuhinje, s katero lahko tekmujemo z vsako restavracijo v Washingtonu," je za Washington Post povedal Iričanin. "Dosegli smo tisto, kar smo hoteli, imamo velike ambicije in menim, da smo na dobri poti."
Razumne cene
Cene so povsem razumne in se gibljejo med 6 in 16 dolarji, brez vina. Ameriški mediji in jedci se ob vsem tem še najbolj sprašujejo, kakšna je pravzaprav razlika med srbsko in njim bolj znano bosansko kulinariko. Konkretnega odgovora na to ne zna dati niti Iričanin sam, ob tem pojasni le, da v BiH-u ne uporabljajo svinjskega mesa.
A navsezadnje jedcev to niti ne zanima, ko natakarji v Ambarju prednje postavijo v pečeno slanino ovite slive z divjimi gobicami, na žaru pečene beluše, pečeno bučo, popečen sir in kalamare, liško zelje, "karađorđevićeve zrezke", divjačinski karpačo in sarme, vse skupaj pa poplaknejo z obvezno slivovico. Moderna interpretacija balkanske kuhinje je po Iričaninovih besedah "80 odstotkov tradicije, 20 odstotkov domišljije".