Franci Kek, ki se je za potrebe organizacije svojega prvega kulinaričnega festivala povezal s kuharskim mojstrom Tomažem Kavčičem z Zemona, se je namreč zadeve lotil sicer z veliko entuziazma in dobrimi nameni, toda z organizacijskim pristopom zdaj že pokojnega Rock Otočca. Kar bi bilo sicer primerno za kakšno dolenjsko veselico z golažem in cvičkom (in tisti dan jih je bilo po okoliških krajih kar nekaj), ne pa za Michelinove zvezdice.

"Režem na čim manjše koščke, da bi lahko sproducirala kaj več porcij," je svojo taktiko razkrila Ana Roš iz Hiše Franko, medtem ko je v posodice z nečloveškim tempom postavljala rezine polnjenih lignjev. Kljub njenemu trudu, ki je spominjal na Jezusovo pomnožitev kruha in rib ob Galilejskem jezeru, kakšnih večjih čudežev ni mogla narediti. Po kaki uri in pol ji je 300 porcij pošlo.

Podobna zgodba se je ponovila pri praktično vsakem gostincu, ki so jim bile odmerjene tri ure strežbe hrane 2.000-plus-glavi množici. Glede na to, da je 25 gostincev dobilo okvirno navodilo pripraviti od 200 do 250 porcij, preprosta računica pove, da so na vsakega obiskovalca v teoriji prišli trije obroki. Pa še to, če si bil bodisi izjemno potrpežljiv in čakal v neskončno dolgih vrstah, ki so se vile pod kozolci, bodisi če si se znal po balkansko prerivati. Mnogi so ubrali to taktiko, da so vsaj dobili kak njok, kar nekaj pa jih je preprosto obupalo in so se raje napotili nazaj k vinarjem, kjer si imel malenkost več možnosti za povračilo tistih 30 evrov, kot so jih obiskovalci plačali za vstopnico.

Balkanci med michelinkami
Rezultat je bil seveda ta, da si na prireditvi, namenjeni petičnim gostom, ki znajo ceniti vrhunsko kulinariko, penice in emulzije, in kjer se je na enem mestu zbralo največ mojstrov slow fooda pri nas do zdaj, prišel najbolje skozi, če si se vedel čim manj dostojno, potrpežljivo in elegantno. S prerivanjem. "Ne, ne, ne, ni še dokončano," je vzkliknila desna roka mojstra Damjana Finka s stojnice Gostilne na Gradu, ko so lačni obiskovalci posegali po še nedokončanih krožnikih brancina na lešo na grahovem pireju. Lojze Peterle se je na festivalu ustavil na poti v Mokronog, a je po 20 minutah v vrsti za pogačo z Zemona ugotovil, da se mu časovno ne bo izšlo. "Jah, nič, pa pejmo," je dahnil, nazadnje pa le dobil svoj kos.

"Imaš vsaj kaj kruha?" "Ne, lahko vam pa tole steklenico stočim," se je muzal Kralj žara in s skoraj sadističnim nasmeškom pospremil, kako so se ljubljanske dame kot kanje zagnale nad prazno posodo z žar omako in jo mazale z lističi ovele solate.

Groteskno situacijo je najbolje ponazarjalo, ko s(m)o nekateri v samem obupu planili nad mesu podobne koščke, raztresene okoli žara, za katere se je izkazalo, da gre za maščobo, ki sta jo mojstra žara, brata Miha in Nejc Pešec, rezala z mesovja.

Obupavanje
Za sarajevske čevapčiče so ljudje čakali tudi po eno uro - da je bilo okusiti mojstrovine restavracij, kot sta Agli Amici ali pa La Peca, ovenčana z dvema michelinkama, praktično misija nemogoče, ni treba posebej poudarjati. "Jaz sem obupala," je vdana v usodo potožila neka obiskovalka, ko niti na plačljivi stojnici s hrano ni prišla na vrsto.

Nejevoljni so bili tako in obiskovalci, ki jih je poleg dežja za uvod presenetila že začetna vrsta za kozarce, in gostinci, ki so v tistih nekaj urah skoraj izgubili dušo.

Zvezde, ki bi morale svetiti nad kuharskimi zvezdami, žal ta dan nikakor niso bile naklonjene Keku in njegovi organizatorski ekipi, pa čeprav so imeli najboljše namene. Mesece se je oče nekoč največjega glasbenega festivala pri nas priporočal vremenskim bogovom za sončno soboto, samo zato, da je na koncu ponovno pristal - v blatu. Temu očitno nikakor ne more ubežati. Da so akreditiranim novinarjem delili zapestnice, ki so bile še ostanek Rock Otočca 2012, se je tako zdelo precej samoironično.

Želja po še
Niso pa bili vsi nejevoljni - nekateri so vse skupaj vzeli malce bolj sproščeno, se prepustili bolj vinu in mi diplomatsko polagali besede v pero, da gre pač za premierno izvedbo, premiernim izvedbam pa pritičejo porodni krči. Izbor je imel pač težji porod. "Za prvič je bilo super. Je dež, je gužva, so kiksi, ampak zadeva ima potencial in veliko prihodnost," je s tistim svojim nalezljivim nasmeškom in nepogrešljivimi živopisanimi sončnimi očali spodbudneje Izbor ocenjeval Stojan Ščurek, medtem ko mi je iz steklenice iztiskal zadnje kapljice rdeče brajde.

Potencial Izbor, ki se dogaja na verjetno enih najlepših lokacij, nedvomno ima. Ob poplavi vinsko-kulinaričnih festivalov pri nas ni kar tako na mah razprodati 2.000 kart po 30 evrov. Dežela kozolcev naj bi sicer imela kapaciteto 4.000, Kek in Kavčič (zadnji je poskrbel predvsem za tista velika gostujoča italijanska imena) pa sta pred festivalom samim menila, da bo razpolovitev poskrbela za dovolj prostora za dihanje in ohranjanje ekskluzivnosti. A sta se uštela.

Potencial ostaja
Maksimum za sobotni dogodek bi bila tisočerica, cene kart pa bi bilo pač treba dvigniti na, recimo, 50 evrov. Na festivalu Brda in vino v Šmartnem od leta 2013 to prakticirajo za sobotni vinsko-kulinarični del, pa ne ponujajo toliko zvenečih imen na kupu, in so z rezultatom zadovoljni.
Veljalo bi tudi narediti nekaj za večjo preglednost samih ponudnikov, saj smo v soboto obiskovalci tipali (dobesedno) na slepo, kje je kdo (vključno s prav gotovo mikavnim predavanjem dolgoletnega direktorja Michelina Faustom Arrighijem), ob tem pa še razmisliti, ali je koncept treh ur "brezplačne" hrane res dober, saj si je množica praktično nastavila kazalce na 18. uro in planila nad gostince, ki so bili ob tem videti kot zajci pred žarometi.

Skratka, če so bile pri Rock Otočcu zaželene v blatu valjajoče se množice, pri kulinaričnih festivalih to ni priporočljivo. Je pa ena dobra stran vseh teh kritik: s precej malo napora se lahko te največje napake že prihodnje leto odpravi. In vseeno upamo, da bo tudi Izbor 2.