Zdi se kot recept za še en sosedski spor glede izvora določene vinske sorte, a Vipavci pravijo, da njihov cilj absolutno ni tekmovalnost, ampak promocija vipavske rebule, ki ima svoje posebnosti, poleg tega pa je, kot poudarja vinar Valter Mlečnik, rebula avtohtona sorta širšega območja.

"Mi se ne želimo spuščati v primerjave, ampak bi radi samo predstavili najboljše, kar imamo. Biti moramo samozavestnejši, da potisnemo svoje stvari naprej."

In Vipavci že leta uspešno na specializiranih festivalih predstavljajo svoji dve avtohtoni sorti, zelen in pinelo, zdaj pa menijo, da je čas, da se v ospredje potisne še najpogostejša bela sorta v dolini, sorta, ki ji je na začetku 16. stoletja hvalospeve pel že Maksimilijan I., cesar Svetega rimskega cesarstva in utemeljitelj habsburške dinastije.

Vipavska - ena od vročih destinacij
Ideja za velikopotezno promocijo vipavske rebule, z dvodnevnim mednarodnim simpozijem v avgustu, se je porodila Edvardu Svetliku, ki s pomočjo Matjaža Lemuta (Tilia Estate) na vznožju Čavna prideluje macerirano (t. i. oranžno) rebulo Grace. Svetliku je po naključju v roke prišel dokument, ki dokazuje, da je Maksimilijan I. že leta 1503 pil vipavsko rebulo.

Cesar je s posebnim odlokom, izdanim 17. avgusta 1503, svojemu vicedomu na Kranjskem Jörgu von Ecku ukazal, naj nemudoma pošlje v Augsburg nekaj tovorov rebule, najboljšega vipavskega vina.

Prav zaradi tega datuma bo letos 17. in 18. avgusta, ob 515. obletnici naročila, v Vipavskem Križu potekal simpozij o vipavski rebuli s strokovnimi delavnicami, degustacijami in vodeno turo uglednih tujih novinarjev po dolini, ki jo je Lonely Planet sicer nedavno razglasil za eno najbolj vročih evropskih destinacij leta.

Poudariti najboljše
Cilj simpozija ni samo dvig vidnosti in priljubljenosti vipavske rebule, ampak tudi povezava vipavskih vinarjev, ki še vedno občasno delujejo manj povezano in enotno od briških. Na tiskovni konferenci v Ljubljani se je tako ob Svetliku predstavilo pet vinogradniških težkokategornikov iz obeh koncev Vipavske doline, ki so vsi po vrsti tudi zapriseženi naravni oz. biodinamični vinarji.

Valter Mlečnik (Mlečnik), Miha Batič (Batič), Primož Lavrenčič (Burja), Franc Vodopivec (Slavček) in državni sommelierski prvak Martin Gruzovin kot predstavnik vinske kleti Guerila so opozorili na vsestranskost rebule (penina, sveža, macerirana, sušena ...) in pomen te sorte za Vipavsko dolino.

Vzpon avtohtonih sort
Svojčas je bilo s trtami rebule v dolini zasajenih tudi do 60 odstotkov vinogradov in še vedno ostaja prva med belimi sortami, je pa rebula doživljala tudi krizne čase, ko je veljala za manjvredno sorto in so jo raje zamenjevali s svetovnimi sortami, kot sta chardonnay in sauvignon.

V 50. in 60. letih prejšnjega stoletja je rebula izginila skoraj povsod (tudi v Brdih), ostali so le redki vinogradi, edina trsnica pa je bila v Vrhpolju na Vipavskem.

A časi so se spremenili in v zadnjih 10–20 letih so se ponovno uveljavile avtohtone sorte - tujci zdaj povprašujejo predvsem po lokalnem, v Brdih so iz rebule naredili pravo znamko, podobno si zdaj želijo tudi Vipavci.

Kot je poudaril Gruzovin, je rebula sorta vseh sort, ki povezuje vina, podobno pa tudi Lavrenčič, ki sicer v svoji liniji nima čiste rebule, si pa svojih belih zvrsti Burja bela in Stranice ne zna predstavljati brez rebule.