Kanadska skupina, ena številnih tujih, ki v zadnjem času vse bolj odkrivajo vinorodno dolino, je komaj sledila kopici podatkov, ki jih je absorbirala v tistem popoldnevu, namenjenem spoznavanju tega dela Slovenije in tukajšnjih vin. Od zgodovinskega pregleda, ki je obsegal vse od starih Rimljanov, ki so potovali tu, do socializma in takratnega zadružnega sistema, ki je vinarje gnal v količino, ne pa ravno v kakovost.

Sledil je krajši poduk o lapornati sestavi tal, ki je s podnebjem in idealnim položajem med morjem in vršaci kot nalašč za pridelavo prvovrstnih, visoko mineralnih vin.
"Naši vinogradi, sicer precej mladi, komaj 13 let stari, so med najvišje ležečimi vinogradi na Vipavskem, od leta 2011 delamo vse organsko, biodinamično in ročno," razlaga skupini sommelier Martin Gruzovin iz Guerile, ki zaradi svojih uspehov ravno v teh mesecih med Planino in Erzeljem pospešeno gradi impresivno novo klet.

"Ime Guerila implicira revolucijo – tako na revolucionarno delo v vinogradih kot tudi na tisto revolucijo, ki se nanaša na odkrivanje starih vipavskih lokalnih sort. Revolucija pa tudi v smislu, kako lahko uspeš z malo denarja," razlaga Gruzovin, od kod je prišlo ime Guerila. Recept za uspeh, ki bi se ga zlahka uporabljalo tudi v Sloveniji in slovenskem vinsko-kulinaričnem turizmu na splošno.

Vino za michelinke
Tujci, ki v zadnjih letih odkrivajo Slovenijo, so namreč poleg naravnih lepot navdušeni predvsem nad slovenskimi vini in kulinaričnimi presežki, pri čemer pri obojih še posebej cenijo lokalno in avtohtono. Ni naključje, da so Američani od slovenskih sort najbolj nori na rebulo, tržni delež v ZDA pa imajo najvišji Brici. Vipavci svojim tržniško bolj izurjenim sosedom počasi sledijo in se prebijajo vse bolj v ospredje.

Guerili, ki v tujino izvaža približno 35 odstotkov, je letos uspelo tako prodati svojo celotno nizozemsko zalogo zelena, avtohtone vipavske sorte, restavraciji De Leest, ki se ponaša s tremi Michelinovimi zvezdicami. Vipavska vinska klet Burja, za katero stoji Primož Lavrenčič, pa je lani dosegla celo največji skok tujega povpraševanja med slovenskimi vini.

Lavrenčiču sta pri tem nedvomno pomagala dva odmevna članka v ameriških publikacijah – leta 2014 so se pri njem ustavili iz New York Timesa, sledili so jim še kolegi iz revije Travel+Leisure, ki so se po Vipavskem "kotalili" v spremstvu Garretta Oliverja, lastnika uspešne ameriške mikropivovarne Brooklyn Brewery, ki je pri Lavrenčiču celo pustil nekaj svojega piva za zorjenje v Burjinih sodih. Vipavska dolina je z dvema prvovrstnima lokalnima craft pivovarnama (Pelicon in Reservoir Dogs) v zadnjih treh letih poleg vinske postala še pivska velesila.

Odkrivanje oranžnega
Mladi Kanadčani, doma vajeni plačevati po 15 dolarjev za kozarec vina, so približno enako vsoto odšteli za degustacijo Gueriline linije, ki obsega 12 steklenic, od dveh penin (penina Castra in penina rose) prek čistih sort, kot so zelen, pinela, malvazija, rebula in barbera, od maceriranih, t. i. oranžnih različic do bogatih rdečih zvrsti (Cuba).

Čeprav pri Guerili precej pazljivo dozirajo specifična oranžna vina, ki zgolj dopolnjujejo njihovo linijo in ne predstavljajo njenega jedra, pa so bili Kanadčani nad okušenim navdušeni in prav 14 dni macerirana rebula 2010 jantarne barve in kompleksnega telesa je bila tista, ki je romala z njimi na letalo za Novo Fundlandijo.
Med vina vas popelje vinska kraljica
Mimo še dveh boljših vinarjev v tem koncu, Štoklja in Ferjančiča, smo se spustili v dolino in čez reko Vipavo v Ajdovščino, kjer svojo malo zgodbo o uspehu pišeta tudi mlad zakonski par Matej in Neža Lavrenčič, ki sta v obnovljenem starorimskem stolpu v središču mesta pred tremi leti odprla vinoteko Faladur.

Majceni, a simpatični lokal, ki je hkrati degustacijski prostor, vinski bar in butična trgovinica z lokalnimi izdelki, je skupaj s Hišo mladih in mikropivovarno Pelicon praktično edini prostor v Ajdovščini, ki skuša vnesti malo življenja in sodobnih trendov v zaspano mestece. Ne škodi, da pri navigiranju med približno 200-300 etiketami suvereno pomaga nekdanja vinska kraljica Špela Štokelj iz prej omenjene bližnje vinske kleti Štokelj.

"Sem prihajajo ljudje, ki skušajo okušati vina in hrano z dušo," razlaga skupini Matej, medtem ko kanadskim gostom že streže Štrukljevo penino za aperitiv, Neža pa iz kuhinje prinaša koščke domače pogače s Cigojevim lardom, karameliziranim češnjevcem in brizgom lokalnega oljčnega olja.

Pri Faladurju, kjer imajo zgolj dve ali tri mizice, ne izvajajo kulinaričnih čarovnij, kot jih boste deležni pri Tomažu Kavčiču na bližnjem Zemonu, ampak sta se Matej in Neža osredotočila predvsem na učinkovito predstavitev lokalnih surovin in enostavnih krožnikov, ki temeljijo na vipavski tradiciji.

In tudi tujci, še posebej mlajši z omejenim proračunom, se na to očitno dobro odzivajo. Matej pravi, da jih navdušijo oseben, sproščen pristop, uporaba lokalnih surovin, njihova raznolikost in spajanje krožnikov z lokalnim vinom ali pivom, kar ponujajo pri Faladurju, zato po navadi z degustacije odidejo bodisi s steklenico zelena ali pinele bodisi z zavojem slastnega Cigojevega larda iz mangulice, bodisi z marmelado iz Majerije, še ene vipavske vrhunske restavracije.

Kako prepričati domačine?
In čeprav se na kozarčku v Faladurju še vedno največ ustavljajo slovenski gostje, pa je ironično (a precej tipično slovensko), da ima Lavrenčič kljub vneti promociji zgolj in samo lokalnih izdelkov še največ dela s prepričevanjem domačinov. Te sicer skuša privabiti predvsem v zatišnih zimskih mesecih s svojo interpretacijo hitre hrane - torkovimi domačimi sendviči s klobaso, zeljem, ocvirki in pršutom ter četrtkovimi burgerji s pečenimi svinjskimi rebrci, pa tudi z večeri spoznavanja vin in spajanja vina s kulinariko.

Je pa precej hitro Faladur osvojil tuje turiste, Američane, Italijane, Avstrijce …, še posebej po vključitvi v vodič Lonely Planeta. Kanadčani so tisti večer izbrali "Faladurjevo mešano večjo degustacijo", kar pomeni, da so za 30 evrov po osebi dobili pozdrav iz kuhinje, kozarec penine, tri vipavska vina, dve lokalni pivi in pet jedi.

Lavrenčič, ki vino in pivo odlično spaja z nepretencioznimi, a okusnimi krožniki, se odloča po navdihu in tako je za krožnik lokalnih sirov in Cigojevih suhih mesnin (pršut, salama, panceta) izbral Guerilin retro cuvee (2013), belo zvrst pinele, zelena, rebule in malvazije.

Juho iz mlade špinače in kopriv z ocvrtkom, polnjenim z vipavsko albuminsko skuto, je postregel z belim Jebačinom (zvrst malvazije, rebule, zelena) vinske kleti Pasji rep, Krapežev Lapor rdeče (2011), zvrst cabernet sauvignona in merlota, pa je lepo pospremil ješprenjček s še zadnjimi sezonskimi šparglji, špinačo in panceto.

Pivo in polenta
Veliki finale je pripadel pivu, Peliconovemu 3rd Pillu, ki ostaja verjetno najboljša IPA (ameriški stil India pale ale) pri nas. "V Portlandu, ki velja za meko ip, sem poskusil veliko piv tega sloga, a 3rd Pill je še vedno mogoče eden mojih najljubših sploh," vidno uživa v okušenem Tavish, eden od Kanadčanov na degustaciji, ki ga je na Slovenijo navezala ljubezen.

Svetlo, aromatično pivo s štirimi vrstami slada in štirimi hmelji, ki tudi po treh letih ostaja Peliconov najbolj prodajan artikel, je lepo poplaknilo Faladurjevo paradno jed – nadvse okusno kremasto polento z ocvirki, pršutom, žajbljevim maslom in domačo smetano, ki smo jo pridno zalivali z jogurtom.

Degustacijo je zaokrožil rose Lepe Vide in bezgova kremna pita z meto, jagodami in borovnicami, postrežena na keramičnih krožnikih še ene prodorne mlade domačinke, oblikovalke Hane Karim, namesto kave pa je Lavrenčič v kozarce natočil Peliconov Coffee Stout.

Faladur je sicer mala zgodba, ki svoj uspeh gradi počasi in ki bi morda v Ljubljani morda celo še bolj cvetel, a dejstvo je, da Sloveniji oz. posameznim slovenskim regijam pri grajenju svoje turistične identitete manjkajo prav taki lokalni projekti, ki bi dovolj jasno ter z dovolj znanja in navdušenja predstavili tisto najboljše, kar premore okolje in sezona. Tujci to znajo prepoznati, čas je, da še sami.

Guerila - Planina 111, Ajdovščina
Faladur - Lokarjev drevored 8, Ajdovščina (odprto vsak dan)