To je prva srbska kafana - ne le na Manhattnu, temveč v celotnem New Yorku, pove Vladimir Ocokljić - Coja, lastnik restavracije: "Veliko je balkanskih restavracij po mestu, ki jih rade volje obiščem. Mi pa smo edina srbska restavracija." Kot je v preteklosti pojasnil New York Magazinu, se njihova restavracija razlikuje od drugih "bratskih" restavracij v Astorii po tem, da je Kafana edina, ki na svojih jedilnikih ponuja svinjsko meso.

Kafana je svoja vrata odprla maja 2008, od takrat pa prihajajo pohvale in priznanja z vseh strani ... Eno največjih je zagotovo tisto, ki so ga prejeli leta 2012 od 53 priznanih kuharjev z vsega sveta, ki so za newyorški Newsweek naredili seznam 101 najboljše restavracije na svetu. Za Kafano so zapisali, da gre za jugoslovanski užitek v East Villageu, kjer ponujajo slastno meso na žaru, sveže in hrustljave solate, pohvalijo tudi osebje, še posebej pa jim je všeč vzdušje, ob katerem si zlahka zamislite, da ste zašli v kakšno boemsko restavracijo v Dubrovniku, je zapisala kuharska mojstrica Gabrielle Hamilton iz restavracije Prune. Kljub vsem laskavim priznanjem, ki dajejo restavraciji večjo prepoznavnost in verodostojnost, pa je lastniku najpomembnejše mnenje njegovih strank: "Moje največje priznanje je polna restavracija v ponedeljek zvečer in zadovoljne stranke."

"Niti v najbolj norih sanjah nisem pričakoval takšnega uspeha, takšne podpore," pove Coja, ki doda, da je Kafana njegova največja in najboljša življenjska šola. Kafana je nastala, kot pove sam, zaradi spleta okoliščin, družinske tradicije gostoljubja in druženja.

Coja je po izobrazbi arhitekt, čeprav mu večino časa vzame vodenje Kafane, pa občasno še vedno poprime za delo, za katerega se je uril v Beogradu. Svoje znanje je uporabil tudi pri oblikovanju Kafane: "Za interier sem poskrbel skupaj z očetom (ki je prav tako arhitekt, op. a.), pri delu pa sva imela v glavi ves čas idejo stare srbske kafane, toplino dekorja in hišo, v kateri sem odraščal. Zato v restavraciji najdete slike moje družine, stare napise, stare fotografije Beograda, Thonetove stole, čilime (preproge, op. a.) ..." In toplina se začuti že pred samim vhodom, ko lahko v cirilici preberete dobrodošlico - dobrodošli doma (dobrodošli kuči). Pohištvo je iz Srbije prenesel v New York, nekatere izdelke je vzel iz hiš svojih dedkov in babic.

Ambient je eno izmed najmočnejših orožij Kafane, zatemnjena notranjost z nešteto svečkami pa dobi dodatno "mračno" podobo, ko se iz zvočnikov zasliši melanholičen glas Nicka Cava, pa skupine Massive Attack ... Ja, prav ste prebrali, v Kafani ne boste slišali "nabijanja" turbofolk glasbe - tako kot je to pogosto navada v balkanskih restavracijah. "Izbor glasbe je stvar odraščanja in Nick Cave ter Ramonesi so mi enako blizu kot Partibrejkersi in VideoSex. Zame so nekaj "našega" Kud Idijoti, ne Ceca. Narodna glasba ima svoje mesto in čas tudi v Kafani, ob petkih po deseti uri, ampak turbofolka ne boste slišali," pove Coja.

Restavracija je ob našem prihodu samevala, okoli devetnajste ure pa se je začela polniti in bila tudi hitro polna, tako da je zelo priporočljivo mizo v Kafani rezervirati. Struktura gostov je raznolika, po oceni Coje je okoli 70 odstotkov gostov Američanov: "Američani so ljudje širokih pogledov, kar se hrane tiče, tako da so zelo hvaležni gostje, ki jim lahko ponudite vse in so pripravljeni vse stvari tudi pokusiti." Veliko je tudi gostov iz "naše" regije, med njimi je največ Srbov, Slovencev, Albancev in drugih.

Na jedilniku najdemo "klasike" kulinarike iz regije - začnete lahko z lepinjo s kajmakom, zeljanico, giricami, med glavnimi jedmi najdemo prebranec s klobaso, pasulj, svinjsko meso, pa specialitete z žara, kot je pleskavica v lepinji ali balkanski burger, kot bi rekli Američani, na voljo so različne vrste solate, od šopske solate do pečene paprike, za posladek si lahko privoščite višnjevo pito, kostanjev pire s smetano, baklavo ali tulumbo - in vse gre kot za med, absolutni zmagovalci pa so čevapčiči in sarme, pove Coja.

Zanimiv je tudi pogled na vinski list, na njem je kar nekaj slovenskih vin - vina znamk Movia, Pullus, Čotar, Kabaj, Simčič, Vinakras, Štoka: "Prodajamo vina iz celotne regije in ponosni smo, ker lahko predstavimo tako bogato vinsko karto, ki je rezultat večletnih izkušenj, ljubezni, raziskav. Po mojem mnenju je to najboljša vinska karta našega področja. In pika." Pijačo mu zagotavlja deset distributerjev v New Yorku in najbolje se prodaja prav vino: "Rakija in pivo imata svoje mesto, ampak glavno besedo ima vino."

In če glavno besedo za točilnim pultom vodijo Srbi - natakarica, ki je v ZDA iz Srbije prišla s trebuhom za kruhom pred šestimi leti, ob njej pa je tudi natakar Dimitrije, pa je vezna vrsta latinskoameriška - glavni kuhar je Ekvadorec, ob njem najdemo tudi Bolivijca, pomivalec posode pa je Azijec: "V sprednjem delu restavracije je vse osebje iz Srbije, kuhinja pa je latinskoameriška." Na vprašanje, kako se je odločil za kaj takega, saj bi si človek v srbski restavraciji predstavljal leskovačkega žarmojstra, pa je odgovoril: "Meni to v bistvu odgovarja, saj kuharji potem nimajo vpliva od prej, ne naslanjajo se na to, na kakšen način so kuhale njihove babice in mame, njim je baza takšna, kakršna jo začrtam jaz."

Tudi Američani so v svoj sistem začrtali nekaj, česar pri nas ni - to je določanje odstotkov dajanja napitnin. Ko naročate hrano in pijačo, cena, ki jo vidite na jedilniku, ni niti slučajno tista, ki jo boste morali na koncu plačati. Pogostokrat v cene ni vključen niti davek, povrhu pa se od vsakega gosta pričakuje, da neverjetno (preveč) prijazne natakarje nagradijo tudi z napitninami od 15 do 25 odstotkov cene. Kako Coja gleda na to, saj pri nas nihče ne določa, koliko napitnine bi morala stranka pustiti, mu je bolj všeč evropski ali ameriški sistem? "Menim, da je ameriški sistem boljši in pravičnejši kot evropski, saj se tako delavec motivira in nagradi. Razumem, da za Evropejce lahko takšen način predstavlja "presenečenje", ampak mislim, da je vsem, ki sedejo za mizo, jasno, kako stvari tukaj delujejo. Ko se usedejo, sprejmejo pravila kulture države, v kateri so."

Glede na dobro poslovanje Kafane nas je zanimalo, kakšni so načrti za prihodnost, ali namerava razširiti svoj gostinski posel: "Obstajajo nekakšni načrti, ampak na koncu se to prelevi le v teorijo. Tako da smo za zdaj tu, kjer smo, kaj pa bo - bomo videli." Nekaj pa je jasno, Vladimir, ki je v New York prišel iz rojstnega Beograda leta 1990, "ko so v Jugoslaviji še vedno cvetele rože, ampak se je počasi pripravljal pekel" - v ZDA je šel k svojim staršem, ki so že delali tam - o vrnitvi v Srbijo na stara leta ne razmišlja, zakaj ne, pa jasno pove z naslednjim odgovorom: "ZDA so mi ponudile tisto, kar ZDA ponujajo, in to je - priložnost. V Srbiji so te priložnosti redkejše in slabše."

Kafano najdete v East Villageu. Če vas bo pot kdaj zanesla tja, vam vsekakor priporočam, da jo obiščete. Morda bo kdo izmed vas rekel, da ima takšne restavracije tik za vogalom, tako da ne misli česa takega obiskati tudi v milijonskem New Yorku, kjer lahko najdete vse kuhinje sveta. Priznam, tudi mene so poti "na silo zvlekle" v Kafano, ampak je bila eno izmed največjih kulinaričnih odkritij ob mojem obisku New Yorka.

Coja v enem izmed svojih odgovorov povzame vse moje misli, zakaj bi morali obiskati Kafano: "Hrana, hrana in hrana. In potem vse preostalo - zanimivo osebje, interier, nostalgija, vinska lista, dobro in živahno vzdušje ..." In še in še ... Pika na i so zagotovo eni izmed najboljših čevapčičev (z vsemi obveznimi dodatki, kot so kajmak, čebula in ajvar), kar smo jih jedli - skupna ocena štirih Slovencev, ki smo o Kafani še dolgo delili vtise po odhodu iz nje.

fotografije: spletna stran kafananyc