A če zadnje številke kažejo na upad prodaje šampanjca v Evropi, drugi trgi, še posebej japonski in ameriški, pridobivajo okus za penino.
Po podatkih CIVC-a, francoske zveze pridelovalcev vina, v Franciji - največjem tržišču za šampanjec - popijejo vse manj steklenic. 4,9 odstotka manj, če smo natančni, drugod po Evropski uniji pa so v prvih devetih mesecih leta 2012 popili pet odstotkov manj kot v enakem obdobju leta 2011.

19 mesecev vse večje nezaposlenosti in strahov, da najhujše šele prihaja, je v Franciji terjalo davek - po zadnji anketi je kar sedem od 10 Francozov zaskrbljenih za prihodnost svoje države. "Francozi so po naravi pesimisti," je povedal Antoine Chiquet, čigar družina prideluje šampanjec že tri generacije, vino pa osem. "Imeli smo naporne volitve, ob takem gospodarskem stanju pa se sprašujemo o samih temeljih Evrope."

Kljub temu pa je Francozom med 1. novembrom 2011 in 31. oktobrom 2012 uspelo popiti 175,7 milijona steklenic šampanjca, kar pomeni tri steklenice na leto za vsakega Francoza, kar pa je še vedno okoli 10 milijonov steklenic manj kot leto prej. Za primerjavo: Američani so leta 2010 popili okoli 1,5 steklenice penine na osebo.

Japonska odkriva penino
So pa številke CIVC-a pokazale, da se je izvoz lani povečal za tri odstotke, predvsem po zaslugi ZDA, Japonske in v manjši meri Kitajske. V ZDA so izvozili 19,4 milijona steklenic šampanjca, 7,9 milijona pa na Japonsko - edini dve državi zunaj Evrope med največjimi sedmimi tržišči za šampanjec.

Japonski sommelier Takayasu Ogata je ob tem povedal, da uživanje šampanjca in penin na Japonskem narašča. Samo lani so je popili za sedem odstotkov več. "Tako posamezniki kot restavracije posegajo po šampanjcih z osebnostjo, vključno s tistimi od majhnih proizvajalcev, a so dobrega okusa," razlaga Ogata.

Eden izmed razlogov so tudi nižje cene. Minili so dnevi, ko si moral na Japonskem za steklenico Moet & Chandona odšteti 5.000 jenov (46 evrov) in več. Danes lahko dobiš pravi šampanjec že za 2.000 jenov (19 evrov). Seveda pa lahko zanj odštejete tudi kar nekajkrat več. Na Japonskem sicer pijača poslovnežev ostaja pivo, a mladi in ženske počasi razvijajo okus za šampanjec, pove Ogata. "Za mehurčke gre - občutek luksuza. Tisto vznemirjenje, ko odpreš steklenico šampanjca."

Kot morebiti močan trg se predstavlja tudi Kitajska, čeprav številke za zdaj ostajajo še skromne. Delno je to zato, ker so Kitajci manj diskriminatorni do natančnega porekla penine in ne iščejo točno tistega iz francoske pokrajine Šampanje, torej edine, ki lahko uradno nosi naziv "šampanjec". Na Kitajskem tako še naprej vsem peninam rečejo kar šampanjec.