Med 160.000 obiskovalci veronskega sejma je tretjina obiskovalcev iz tujine - torej gre za res dobro priložnost za promocijo. Slovenski vinarji so jo učinkovito izkoristili, žal pa v Veroni ni bilo nobenega našega pridelovalca biohrane in oljčnih olj.

Kar precej mirne živce morate ohraniti, ko se v neskončni koloni prebijate še zadnje kilometre do veronskega sejmišča. Od odcepa avtoceste do "Fiere Verona" traja vožnja tudi dve uri. Pravijo, da je "potrpežljivost božja mast - le da je revež tisti, ki se z njo maže". Toda ob prihodu na "marčevski vinski popek sveta" so polžje ure čakanja v pločevini hitro pozabljene. Posrka te nepregledni vrvež obiskovalcev z vsega sveta. Labirinti skozi sto tisoč kvadratnih metrov paviljonov s pet tisoč razstavljavci so prava preizkušnja orientacije. In v štirih dneh 160.000 obiskovalcev je številka, ki dokazuje, da je Verona res najbolj vinsko mesto vsake pomladi. Vinitaly je del svetovno znanega vinskega trojčka - skupaj s Proweinom v Düsseldorfu, ki je največji poslovni vinski sejem, in Vinexpom v Bordeauxu je dogodek, kamor hoče priti vsak dober vinar. In slovenski vinarji so priložnost v Veroni dobro izkoristili.

Skupen nastop se obrestuje
Slovenski vinarji (razen nekaj izjem) so se na letošnjem veronskem sejmu predstavili skupaj. Brici, tako briška zadružna klet, kot zasebni vinarji iz Goriških brd, istrski vinarji Vina Koper in klet Dveri Pax so v paviljonu številka 10 zakupili enega bolj prestižnih položajev in pod velikim napisom I feel Slovenija in med panoramskimi slikami briških, istrskih in štajerskih vinogradov se je trlo obiskovalcev. Še posebej so izstopali člani Konzorcija Brda, ki so v sončno rumeno ožarjen prostor vabili z napisom - "Slovenija. Rebula? Yes!!!" Marko Skočaj iz Vinske hiše Dolfo v Medani je prepričan: "Skupni nastop je ključ do znižanja stroškov, je ključ do večje prepoznavnosti - tako skupine, kot je na primer Vinski konzorcij Brda, kot samega zaokrožena vinskega teritorija, kot so naši briški griči." Aljoša Jakončič, vinar iz Kozane, je poleg skupnega nastopa poudaril tudi tematski pristop: "Vsi briški vinarji imamo skupno rdečo nit - to je rebula. Predstavljamo avtohtono sorto vina, ki pa ima pri vsakem vinarju svoj odtenek." Matjaž Ščurek iz Vinske hiše Ščurek na Plešivem je zadovoljen s čezmejnim povezovanjem, ki so ga poudarili tudi na veronskem sejmu: "Dokazujemo, da Brda oziroma Colio niso ne slovenski ne italijanski vinorodni griči ... So pač izjemen skupen teritorij, iz katerega smo vinarji z obeh strani meje potegnili največ." In takšna predstavitev se med obiskovalci sejma - ljubitelji žlahtne kapljice, sommelierji in kupci - obrestuje. Ne le pohvale, deževale so tudi kupčije ...

Kakovost vrhunska, cena (pre)visoka
Obiskovalce, ki smo jih srečali v slovenskem paviljonu, smo prosili za oceno naših vin. Odgovore večinoma italijanskih, pa tudi mnogih nemških, angleških, francoskih, ameriških, pa tudi vse več kitajskih pokuševalcev, lahko strnemo v odgovor enega najbolj znanih italijanskih sommelierjev, Massima Baccija iz Pise: "Že dolga leta spremljam vaša vina. Presenečate s konstantno vrhunsko kakovostjo, svežino, s poudarkom na avtohtonih vinih in dizajnom buteljk ter etiket. Edina pomanjkljivost je, da je vaših vrhunskih vin premalo. Kupec hoče imeti zagotovljeno dovolj veliko količino, tega pa za vaša najboljša vina ne zmorete."

In kako komentirajo cene? Sommelier in trgovec z vini, Belgijec Steven Van De Woestyne, se je na veronskem sejmu s kar nekaj Brici dogovarjal za nakup, vendar so se mu cene zdele prenapete: "Kakovost imate odlično. Toda pošteno povedano, so cene vaših vin previsoke. Če jih primerjam s cenami vin, ki so približno iste kakovosti iz drugih držav, menim, so vinarji postavili previsok cenovni prag. Jaz prodajam vina v Belgiji. Tam slovenska vina še niso tako znana in če hočejo vaši vinarji prodreti k nam, bodo kljub vrhunski kakovosti morali spustiti cene."

V EU-ju nižje, na tretjih trgih višje cene
Dušan Brejc iz krovne Vinske družbe Slovenije ob tem opozarja, da so cene slovenskih vin na trgu Evropske unije precej nižje, kot jih dosegamo na tretjih trgih: "Tam se cene gibljejo od 1,7 do 2,5 evra. Toliko je tudi povprečna cena izvoženega evropskega vina na mednarodnih trgih." Brejc je zadovoljen tudi z drugačno izvozno strategijo slovenskih vinarjev: "Še pred desetimi leti smo izvažali v vsaj 66 držav - in to od nekaj kartonov pa do 500 tisoč litrov vina. Zadnjih pet let je tega konec. Glavni izvozni trgi so ZDA, Nemčija, Italija. Anglija (kjer se dogaja ves mednarodni vinski 'PR'), Hrvaška in vse bolj tudi Kitajska. Te trge dobro obdelujemo in povprečna cena počasi leze navzgor." Slovenija se je torej postavila na mednarodni vinski zemljevid, ni se pa nam uspelo uvrstiti na mednarodni koledar resnih vinski kupcev. Dušan Brejc zato opozarja: "Slovensko vino mora postati tako pomembno, da bodo kupci prihajali k nam kupovat vino, in ne obratno."

Promocija na tretjih trgih pod drobnogledom Cursa
Vinskih kupcev pa k nam ne bo, če naša vina in naša vinska dežela ne bo dovolj prepoznavna. Toda prav promocija na tretjih trgih je zadnje mesece pod drobnogledom Cursa. Tako bodo tri največje slovenske kleti (ptujska, konjiška in mariborska) morale vrniti skoraj pol milijona evrov. Vinarji so ogorčeni, prepričani so namreč, da gre za izjemno pikolovski nadzor, ki ga izvaja slovenska inšpekcija. Curs, Carinska uprava Republike Slovenije, je pregledala porabo denarja iz evropskega kmetijskega jamstvenega sklada, iz katerega so slovenski vinarji v leti od 2007 do 2013 dobili štiri milijone evrov za promocijo v državah zunaj EU-ja. Tri kleti so obtožili neprimerne porabe 463.000 evrov, tri kleti še pregledujejo. Neverodostojni naj bi bili računi izvajalcev promocije, uveljavljeni stroški naj bi bili previsoki, v svežnju promocije naj bi bili stroški, ki niso namenski. Dušan Brejc je na veronskem sejmu še enkrat opozoril, da gre za nerazumljiv birokratski nadzor: "Ne poznam niti ene evropske države, ki bi izvajala tako pikolovski nadzor nad porabo denarja za promocijo. Da so ga naše kleti učinkovito porabile dokazuje to, da smo izvoz vin na tuje trge povečali in da tam prodajamo po višjih cenah kot v Uniji. Zakaj nam potem mečejo polena pod noge? Absolutno sem za čista pravila igre, za dober nadzor - ne pa za zbirokratizirano pikolovstvo!" Po drugi strani pa so naše inšpekcije povsem tiho ob naraščanju sivega vinskega trga. Od 30 do 60 odstotkov ga je že pri nas. "Če znamo pri subvencijah prešteti vsaki meter, pa nam pri prijavi pridelka uhajajo stvari iz rok. To je že na meji obupa! Tudi sprememba vinskega zakona ni prinesla to, kar smo pričakovali. Ta zgodba je absurdna," se jezi Brejc.

Verona brez slovenskih oljkarjev
Če so vinarji kljub vsem težavam doma dobro izkoristili veronski sejem, pa so bile hale z bioprehrambnimi izdelki in oljčnimi olji brez Slovencev. Sebastjan Kocjančič iz družbe Žigante Tartufi, ki ima sicer sedež na Hrvaškem, je razočaran: "Mi smo letos tu prek hrvaške gospodarske zbornice, prihodnje leto bomo nastopili sami. Razočaran pa sem, da v paviljonih s hrano ni niti enega slovenskega razstavljavca. Res škoda. Kajti imamo kaj ponuditi. Imamo dobre izdelke. Pa tudi stroški tega sejma niso tako astronomski, da si jih ne bi mogli privoščiti. Po drugi strani je obisk tako množičen, da se prisotnost v Veroni vsekakor obrestuje."

In čeprav so slovenski oljkarji prav na mednarodnem ocenjevanju na Vinitaly v prejšnjih dveh letih dosegali najvišja priznanja, jih v paviljonu z oljčnimi olji letos ni. Vlado Uršič iz upravnega odbora Zveze društev oljkarjev Slovenije: "Pri nas je osnovni problem v naši razdrobljenosti. Vsak posameznik je majhen, če bi pa skupaj nastopili, bi bili dovolj močni. Zato delamo na povezovanju, na skupnem nastopu. Vinarji so nam res lahko za zgled." Priložnost bo že prihodnji, jubilejni petdeseti sejem v Veroni, aprila leta 2016.