Oglašuje se kot "nova soseska v enem najlepših predelov Ljubljane", pa čeprav je del ob Roški cesti dolgo veljal za degradiranega. Osemnadstropni objekt ima 64 stanovanj in tri poslovne prostore. Da Ljubljana ni dobila še enega stanovanjsko-poslovnega objekta kubusne oblike, ovite v stekleno fasado, so poskrbeli v birojih Sadar Vuga in Arhipro, v poznejši fazi se je pridružil še Tomaž Krištof (Studio Krištof), ki je projekt vodil.

Poleg tega, da so pri umestitvi v prostor v zeleno odete Elipse upoštevali Fabianijev notranji cestni obroč, so obudili nekoliko pozabljeni arhitekturni odtis Ljubljane – čeprav je del srednjeevropskega prostora, se spogleduje tako s Sredozemljem kot tudi z Balkanom.

RB Ellipse (ang. residential building) ali krajše kar Elipsa ima zato na severni strani, ki gleda na Ljubljanski grad, lože, umerjene s pravilnim rastrom fasade iz ploščic, na južni strani pa balkone s koriti za zelenje, ki se vijejo iz objekta kot parabole. "Vse to pa povezuje pas, tkan z zelenimi ploščicami, kot referenca na Dunaj, na teorijo Bekleidung, na Gottfieda Semperja, Otta Wagnerja in Maksa Fabianija," razlaga arhitekt Boštjan Vuga. Pravi, da je projekt preplet razmislekov, kako objekt za črnogorskega investitorja v Ljubljani narediti najbolj ljubljanskega. "Ta objekt bi imenoval kot ljubljanski objekt, narejen je za Ljubljano. Pa ne govorim s PR-stališča. Gre za razmislek, da ima objekt dvojno lice, dvojni značaj, kot ga ima Ljubljana."

Z Boštjanom Vugo in Tomažem Krištofom smo se ob zasnovi Elipse pogovarjali tudi o vse bolj problematičnih gradnjah v prestolnici in pomanjkanju planskega ali razvojnega urbanizma:

Elipsa ima dva luksuzna penthousa, oglašuje se kot objekt najboljše lokacije, ki ima blizu naravo in center, vendar je bilo to nekoč degradirano območje Ljubljane. Koliko ste pri zasnovi upoštevali, da objekt ne bi postal (še ena) varovana soseska?
Vuga: Pomembno nam je bilo, da to ne bo le še en zasebni objekt na parceli z visoko ograjo, ki bo znova izbrisan iz mentalne slike meščanov. S samim načinom, kako smo ga umestili v prostor, smo ga želeli tudi čim bolj vključiti v mestno sliko. Zato sta urejena promenada ob Grubarjevem kanalu in vstopni trg, ki nadaljuje pot mimo arkad in otroškega igrišča v park. Vse to pomeni, da je objekt z javnimi površinami vpet v mestno območje.

Krištof: Dvorišče, ki je del zemljišča te stavbe, je odprto, ni ograjeno. Tako ga ne uporabljajo le stanovalci objekta, ampak tudi zunanji obiskovalci.

Gospod Boštjan, za Outsiderja ste napisali, da mesto potrebuje čim več plasti, ampak v Ljubljani zadnje čase dobivamo le eno plast. Si upate komentirati to enoplastnost urbanizma, arhitekture v prestolnici?
Vuga: Navedel bi le eno zadevo, vezano na t. i. intenzifikacijo mestnega prostora ali pa gradbenega prostora v mestu. Pomeni, da na zemljišču ali na prostih parcelah gradiš bolj na gosto, gradiš večje. S tem se načeloma strinjam, dokler ne pride do tega, da delaš vila-bloke v Rožni dolini, na Mirju in na podobnih območjih, kjer je nižja gostota objektov omogočala boljši način gibanja. Vprašanje s plastmi se mi zdi zanimivo, a vila blok dejansko zasede večjo parcelo, ki je prej pripadalo enodružinski hiši, poleg tega na tem območju živi več ljudi, območje pa se zagradi. To pomeni, da je dejansko več ljudi na zagrajenem območju.

Krištof: Pri plastenju mesta je treba razumeti, da se to dogaja skozi čas. Ko je čas pospešenega razvoja mesta, kar vidimo tudi zdaj v Ljubljani, je jasno, da bo ta razvoj pretežno enoplasten. Ni mogoče zaobjeti vsega naenkrat (...). Verjetno je bilo v resnici marsikaj, kar danes jemljemo za najlepše dele mesta ali pa najbolj raznolike dele mesta, v resnici zelo podobno tistemu prvemu obdobju, ko je bila zgrajena prva plast.
Vuga: Dodal bi, da je današnje stanje povezano tudi s tem, da v Ljubljani ni pravega razvojništva. Razvojništvo ni nekaj, kar je apriori negativno.

Kaj mislite s tem, da ni razvojništva?

Vuga: Ni razvojne kulture.

Kdo pa bi jo moral voditi, zasebni investitorji, ki trenutno prevladujejo, je verjetno ne bodo?
Vuga: Uravnavati bi jo moralo mesto. Najbolj škodljivi so, če uporabim ta izraz, mali investitorji, ki imajo malo parcelo in želijo zgraditi večji objekt. Tega je v Ljubljani veliko. Če bi bil vzpostavljen sistem, bi začeli razvijalci tekmovati med seboj, kot se to dogaja na Dunaju in v Amsterdamu. Doseči bi morali, da je v mestu, ki ima 300.000 prebivalcev, pet ali šest močnih razvijalskih podjetij, tako kot sta pred drugo svetovno vojno tekmovala pokojninski in rudarski sklad, ki sta razvila veliko stvari v mestu.

Je Ljubljana imela vizijo ali jo je izgubila?
Vuga: Ljubljana jo je imela. V 70. in 80. letih je imela vizijo in načrt. Vsa naselja na obrobju so se zgradila po zelo definiranih načrtih.
Krištof: Prav značilno je, da smo na prehodu iz socializma v kapitalizem in demokracijo zavrgli planski urbanizem. Gre za ideološko uničenje tega.
Vuga: Švica ima, in do tega so kritični celo Švicarji sami, pobudniški ali pogajalski urbanizem. Za vsako hiško, prizidavo, za vsak objekt je potrebno pogajanje.

Če se vrnemo k Elipsi – ste dali pri zasnovi večji poudarek na zunanjost ali notranjost?

Vuga: Uravnotežena je. Glede na to, da je oblika elipse dana za izhodišče (vzame papir in začne skicirati), smo želeli tole linijo umikati navznoter in tukaj navzven (glej fotografijo desno).

Ta skica pa spominja na en vaš objekt!
Vuga: (smeh) … to je dejansko linija …

… vidno-nevidna linija.
Vuga: Da.

Ki spominja na obliko školjke Športnega parka Stožice, ki ste ga zasnovali v biroju SADAR+VUGA.
Vuga: Vsa stanovanja so krožna, zunanji prostor, loža in balkon, je dostopen iz vseh prostorov v notranjosti.

Tlorisi, kot smo jih videli pri nekdanjih soseskah iz 70. in 80. let prejšnjega stoletja.
Vuga: Že Arnautović (op. a. Ilija) je na takšen način zasnoval Roške stolpnice. Če smo na začetku govorili, kaj nam je bilo pri tem projektu najpomembnejše, je to, da ustvarimo bivalno okolje, v katerem bodo stanovalci resnično uživali.

No, Tomaž, se kot stanovalec Elipse dobro počutite v njej?
Krištof: Kot arhitekt, ki je sodeloval pri projektiranju, in kot stanovalec se počutim odlično. Bivanje v zgradbi je vrhunsko, od pogledov do razporeditve prostorov, do visokih stropov. Res dobri pa so sosedje. Družbena struktura stanovalcev je zelo različna, saj izhaja iz različnih zasnov stanovanj; od luksuznih do manjših za tiste, ki urejajo svojo prvo stanovanjsko problematiko.

Kaj pa barva mint, ki ste jo uporabili tudi za barvo sten skupnih hodnikov?
Vuga: Zelo zanimiva je ta mint ali svetlozelena barva, saj je bila prvič uporabljena pri Zbornici.

Govorite o Gospodarski zbornici.
Vuga: Da. Tukaj je malo vezano na Arnautovićevo stolpnico na križišču Topniške in Šmartinske, ki vzpostavlja dialog med eno in drugo stranjo, hkrati je to barva, ki deluje čista. To je barva, ki deluje čisto, uporabljajo jo v bolnišnicah. Zadnji razlog je bil, ko bo zelenje preraslo iz teh korit, bo zelenje temnejše, svetlozelena bo dobro ozadje.

Krištof: Če se lahko vrnem na stanovalce, v tej hiši smo se stanovalci začeli družiti, in to relativno intenzivno, čeprav polovica stanovalcev sploh še ni vseljena. Imeli smo skupni piknik, mrežimo se prek forumov na družbenih omrežjih. Ena prvih tem naših druženj je bila podoba stavbe. Stanovalci razpravljajo, kaj je primerno – lonci na balkonu, da ali ne.

Ukvarjajo se s tem, da ne bi iznakazili podobe objekta? Krištof: Da, da ne bi iznakazili podobe in da vse, kar delamo, delamo skupaj in soglasno.

Vuga: Zdaj, ko je objekt končan, ga spremljam z distanco. Zdi se mi, da je ravno povezava med arhitekturno zasnovo stavbe in identifikacijo zgradbe – ali lahko stavba prispeva k temu, da se bodo ljudje povezovali in kakšna je vloga arhitekture v njem?

Lahko se povežejo, a v Ljubljani se je razpasel Airbnb, prav tako pa je drugačna struktura prebivalcev, ko je bila v času Arnautovića, saj je veliko več podnajemnikov, zato se težje, ali pa sploh ne, ustvari skupnost.

Vuga: Da, ampak, ko je Krištof omenil spoznavni piknik, tja sem šel kot predstavnik arhitektov in moram reči, pa ne bom rekel, da sem postal emocionalen, a v bistvu to, da vidiš, da bivalni prostor postane tudi generator skupnosti ali začetka neke skupnosti, se mi zdi resnično dobro.

Koseze so posebne ravno zaradi terasastih balkonov s koriti – med drugim krajevna skupnost izbira tudi najlepši balkon. Kako pa je investitor pristopil k tej zgodbi?
Vuga: Stanovalci imajo zaradi korit manjšo kvadraturo balkona, zeleno korito bo prispevalo k boljšemu ambientu, hkrati pa je zastor med enim in drugim. Sodelovanje z investitorem je bilo dobro. So določene stvari, kot so keramična fasada in korita na balkonih ….
Krištof: ... in že sama njihova velikost.

Koliko pa so veliki?
Vuga: Od osem do 14 kvadratnih metrov. Višina notranjih prostorov je 2,90 metra, s tem, da so zasteklitve do vrha. To, kar ustvarja, pa nisem privrženec besede nadstandard, so zadeve, ki so povezane izključno s kakovostjo bivalnega prostora. Krožni tloris, zunanji prostor kot del bivalnega prostora, kar omogoča tudi prezračevanje. Ko prideš iz spalnice, dnevne sobe in kuhinje in se srečaš v loži. To so tisti trenutki, ki spodbujajo skupno življenje v stanovanju kot v celotni hiši.

Krištof: Glede investitorja menim, da ta hiša niti slučajno ne bi bila takšna, če ne bi imeli tako razumevajočega investitorja, ki ne le, da je sledil viziji arhitektov, ampak jo je tudi aktivno podpiral in zahteval, da naj naredimo tudi korak naprej. Ves vloženi napor v balkone, za katere je bilo treba spreminjati prostorski akt, vseskozi je bil poleg investitor, ki nosi breme v večjem delu. Verjetno je to posledica tega, da je to novi investitor, ki je prišel iz tujine na neznani teren in se je hotel izkazati.

Vuga: Hotel je postati mejnik. Lahko ugibamo, ali bi bila ta hiša takšna, če bi bil investitor slovenski.
Krištof: Boštjan dosti poudarja mediteransko in srednjeevropsko naravo Ljubljane, ki se srečata v tej hiši. Ljubljana ima ta dva pola, kot družba imamo pa še tretjega – smo Mediteranci, Srednjeevropejci in Balkanci, smo stičišče teh kultur. Zato se mi zdi najbolj prav, da je investitor iz slednje.

Elipsa je stanovanjsko-poslovni objekt, zanimivo pa se mi zdi, da uporabljata izraz hiša!
Vuga: (smeh) Poslovni prostori so posledica tega, kar je pisalo v OPPN-ju oziroma v prostorskem načrtu. V njej bosta zdravstvena ordinacija in dve pisarni, ne pa lokali.

Koliko je bilo popravkov projekta?
Krištof: Objekt smo dejansko projektirali do zaključka zgradbe. Stavba je komplicirana tako zaradi same oblike kot zaradi izbora tehnologije, saj ima keramično fasado. Med samo gradnjo je bilo treba spreminjati detajle, ki smo jih prilagajali temu, kar izvajalci lahko naredijo.

Kje ste torej prestopili mejo in stopili na Luno?
Krištof: To so resnično detajli. Korita za zelenje nepravilnih oblik so odsev same oblike fasade in balkona. So kovinska. Stik korit s stekleno fasado na eni strani in keramično ograjo na drugi strani je bilo nekaj, kar smo morali večkrat predelati in spreminjati, da je bila izvedba sploh mogoča.

Vuga: Kar vidimo danes, je rezultat investitorja, projektanta in izvajalcev. Glavni izvajalec je bil iz Slovenije, zaključna dela pa so naredili izvajalci iz nekdanjih republik Jugoslavije: Bosna in Hercegovina, Hrvaška, Črna gora, Srbija. Izvedba fasade, okna, ograja, celotna zaključna dela.

Glavni izvajalec fasade si je štel kot svoj dosežek, da je ravno on ugotovil, kako bodo te keramične plošče v velikosti 30 krat 60 centimetrov položene, saj so ene postavljene horizontalno, druge vertikalno. To pomeni, da mora biti tako narejeno, da voda ne gre nikoli za fasado. Govorim o stvareh, da je en tak objekt zahteval večjo pozornost ali iznajdljivost od vseh. Ko se izvajalec s tem identificira, ko reče: 'To je moj objekt, to je moja fasada!', to pomeni, da je dejansko dobro narejeno. Resnično sem zelo vesel, ko mi je Tomaž poslal fotografijo, ki jo je fotografiral delavec na gradbišču in dejal, da je to on naredil.

No, pa omenimo tega gospoda!
Krištof: To je gospod Halid, delovodja.
Vuga: Gre za to identifikacijo vseh, ki so bili pri tem projektu prisotni.

No, če so že gradili hišo!
Vuga: Če je gradil hišo, ki pa ni bila zanj. Vložil je veliko energije, da je ta stvar tako videti.

Čeprav je Ljubljana najlepše mesto na svetu, je na zadnjem mestu po kakovosti zraka, prometa je vse več. Koliko ste upoštevali obremenitve.

Vuga: Neka trajnostnost in energetska učinkovitost sta del tega objekta. Trajnostni objekt je tudi funkcionalni objekt. Oblikovati trajnostno pomeni, da je v prostor postavljen na pravi način, da je obdan z zelenimi površinami, da je v danem volumnu čim boljše bivalno okolje, dovolj svetlobe v notranjosti. Sama zasnova objekta torej vpliva, da bo zgradba trajnostna.

––