Čeprav je Nika Zupanc mednarodno uveljavljena industrijska oblikovalka, ki s previdnostjo vstopa tudi na polje notranjega oblikovanja, sledi principu, da je oblikovalec tisti, ki mora razumeti naročnika, njegovo filozofijo in upoštevajoč funkcionalnost prostora "znotraj tega narediti presežek".

Po opremi lokala As Aperitivo v Ljubljani in zasebnega družinskega stanovanja v Zagrebu, ki temelji na njeni Kolekciji III, oblikovani za Sé London, je bila zasnova optike v nakupovalnem centru v BTC-ju v Ljubljani zagotovo izziv.

"V arhitekturi lahko najdemo načine razmišljanja, ki izhajajo iz industrijskega oblikovanja in obratno. Verjetno se mi tudi pozna, da je bil moj mentor profesor Saša J. Mächtig. Kot prvo nalogo mi je dal narisati moje prebivališče, saj je želel, da se ne bojimo velikega merila. Meni je veliko merilo velik izziv in veliko polje, ki ga odpiramo kot studio ... Interier pa tudi arhitektura sta zagotovo polji, ki me na določen način zanimata, in sicer skozi avtorski jezik, ki sem ga razvila najprej v industrijskem oblikovanju," nam pove.

Pri zasnovi okulističnega centra in optike je upoštevala vse vidike oblikovanja, pri čemer ji je uspelo odtisniti močan pečat svojega dela v industrijskem oblikovanju.

V prostoru, ki je v celoti oblikovan po meri, je idejno izhajala iz predalnika neštetih predalov, če ga lahko tako opišemo, Tower Cabinet, ki ga je v omejeni izdaji oblikovala za legendarno italijansko oblikovalko Rossano Orlandi, tu sta še svetilo Bubble Lamp iz muranskega stekla in sedežna iz kolekcije Stardust (za Sé London).

Sam prostor v zgornji etaži nakupovalnega centra je velik, prostoren, a hkrati intimen in topel, z domiselnimi rešitvami, kot so ogledala na koleščkih, dolge žametne zavese, ki dajo prostoru toplino in teksturo in katerih namen je zastiranje ambulantne dejavnosti optike v zadnjem delu prostora po potrebi ter domiselno zaveso za t. i. instagramske trenutke obiskovalcev. Vse pa se je začelo z modulom v velikosti očal, seveda.

Se vam zdi, da je bila izvedba tega projekta drzna odločitev tako naročnika kot vas?

Mislim, da ne, saj je bil že As Aperitivo javni prostor, v katerem smo pokazali, da delamo tudi interier, v Moreli pa je šlo za eno zelo lepo zgodbo. Za njih sem sprva oblikovala linijo sončnih očal, ki šele zdaj prihajajo na police, saj jih ročno izdelujejo v Italiji … Z naročniki korak od tam, kjer smo se zelo ujeli, v interier, ni bil tako daleč.

Koliko pa je bila zahtevna naloga ureditve notranjega prostora, ki je del nakupovalnega središča, za katerega velja svojevrstna logika arhitekture in opreme?

V resnici je veliko enih omejitev, ko delaš optiko, predvsem, koliko očal mora biti v optiki razstavljenih, koliko očal mora biti shranjenih – to je tisto prvo realno funkcionalno tehnološko izhodišče.

Iz tega je nastal osnovni modul, ki predstavlja velikost enih očal, iz katerega so nastali predal in predalniki, iz njih pa oprema sten. Hkrati pa smo hoteli poudariti tudi določene kose, ki sem jih razvijala kot industrijska oblikovalka, kot je Tower Cabinet, omejena izdaja, kjer en predalček predstavlja opeko, zidak, in so iz njega zgrajeni objekti. To je bilo eno glavnih vodil pri optiki.

Z naročnikom pa sva se strinjala, da si ne želimo optike, ki bi delovala sterilno, v kateri se uporablja veliko bele barve. Želeli smo prostor, v katerega rad vstopiš, ki se ti zdi bolj kot knjižnica ali stara trgovina z zdravili, skratka, želeli smo neke druge asociacije, ki ne spominjajo na optiko, pa čeprav v Moreli opravljajo tudi preglede, operacije …

Gradiš iz same arhitekturne zasnove, pa seveda z izbiro materialov in barv, tlakov. Trgovina je narejena iz cenovno prijaznih materialov, saj želi biti dostopna vsem. Kot ste rekli, trgovina je v nakupovalnem centru, torej mora biti v sozvočju s pričakovanji ljudi, ki so v teh nakupovalnih centrih.

Katera je bila izbira teh cenovno prijaznih materialov?

To so cenovno dostopne nevezane plošče, laminati, zelo preprosta, lasersko rezana kovina. Same oblike niso izjemno zahtevne za izvedbo, nimamo recimo okroglih robov zaobljenih oblik. S preprostostjo, ki je prignana do neke skrajnosti, smo naredili vtis neke bogatosti, zanimivosti, nenavadnosti, ki pa je potem podprta še s temi mojimi kosi iz kolekcije Sé London …

Prav tako smo se odločili, da pustimo odprt strop z instalacijami, ki smo jih prebarvali v enotno barvo. To so tudi takšni funkcionalni posegi, ki zmanjšujejo naložbo in naredijo prostor, ki je malo bolj dostopen in ne toliko dodelan v vsakem pogledu.

Zanimiva rešitev so zavese, na katere ste pritrdili zlate izreze logotipa optike. Od kod ta ideja in čemu služi?

Zavese uporabljamo kot likovni ali arhitekturni element, ki ga imam zelo rada, saj na neki način steno spremeni v bolj dinamično površino, hkrati pa so tudi funkcionalne, saj na zadnji frontalni steni deluje kot pregrada med ambulanto in samo trgovino; po potrebi je lahko ambulanta odgrnjena ali zagrnjena, glede na želje zdravnika in bolnikov.

Na drugi strani pa smo želeli imeti 'Instagram wall' (steno za Instagram), saj je v Moreli dobrodošlo in zaželeno, da si ljudje pomerijo očala in se z njimi fotografirajo, če želijo. S tem namenom smo pripravili zaveso in logotipom Morele, saj je na različnih otvoritvah in zabavah po navadi logotip, pred katerim se fotografirajo obiskovalci, natisnjen na steno.

Zelo pa sem zadovoljna tudi z zaveso, ki smo jo uporabili pred vhodom. Tam smo bili postavljeni pred različne zahteve nakupovalnega centra, ki imajo zelo določeno, strogo in jasno arhitekturo. S kratko zaveso za logotipom smo z zelo preprosto potezo dosegli čisto nenavaden odtis plastenja logotipa in zavese, ki naredi zanimiv portal nad vhodom v trgovino in je po mojem mnenju zelo pomemben.

Zanimiv detajl so ogledala na stenah, na katerih so izpostavljena očala, saj so pritrjena na kolesce in s tem premična. Kaj ste hoteli doseči s tem elementom?

Ideja je sestavna ideja samega interierja, ki je popolnoma funkcionalna. Tudi ogledala na mizah se obračajo ... hkrati pa se dogaja tudi neka dinamika, saj imajo stene kar velike površine, z enim takim elementom pa jim daš živost, interaktivnost in uporabnost.

Kolikšno pozornost pa ste namenili osvetlitvi prostora?

V resnici smo se s tem zelo veliko ukvarjali. V takšnem prostoru je določena jakost svetlobe, hkrati pa nismo hoteli, da bi bil prostor presvetel, in to je kar zahtevna naloga. Zdi se mi, da se v presvetlih prostorih, v katerih nisi lepo osvetljen, tudi ne počutiš dobro. Pomembno je, da je prostor dovolj svetel, da se vidijo izdelki, da pa imaš hkrati dovolj intimnosti.

Koliko pa ste upoštevali želje naročnika, kakšen manevrski prostor ste imeli?

Kot oblikovalka in kot oblikovalka interierjev sem prepričana, da se moraš z naročniki dobro razumeti in k nam tudi pridejo naročniki, ki si želijo določen avtorski pečat, hkrati pa čutim, da je moja glavna naloga, da jaz razumem naročnika. Vedno gre za spoj naročnikove filozofije z mojo, v kateri ima naročnikova filozofija celo prednost, jaz jo le interpretiram na neki svoj način.

Pri teh projektih v resnici ni kompromisov, saj to niso kompromisi. Upoštevati moraš neke funkcionalne zahteve, in če jih ne znaš ali ti to predstavlja težavo, ne moreš narediti niti dobrega izdelka niti dobrega designa … industrijsko oblikovanje ni umetnost v smislu, da lahko prosto delaš, česar si želiš, saj tudi interier trgovine ni prostor, ki bi ga naredil popolnoma po svoje, pa to tudi ni izziv. Zame kot kreativki je izziv, da znaš prepoznati filozofijo naročnika, njegove potrebe, funkcionalnost ali prostora ali objekta in znotraj tega narediti presežek.