.

Ana Gruden je v Berlinu ustvarjala in živela več let. S svojim unikatnim pristopom k zasnovi interierja, za katerega se včasih zdi, da je iz nekega drugega časa, je pritegnila pozornost nemške prestolnice. Kot pravi arhitektka, pa se je zdaj vrnila domov, "ker sem želela, da moja hči spozna okolje, kjer sem odraščala," pogrešala je tudi Kras, od koder prihaja.

Sorodna novica Slovenska arhitektka, ki domiselno ureja domove Berlinčanov

Tako je s seboj prinesla kanček berlinske svetovljanskosti in impulzov te evropske prestolnice. Nedavno je končala projekt kratkega filma, v katerem se je preizkusila kot režiserka. Poleg pisanja za okrnjen nabor slovenskih tiskovin o arhitekturi, oblikovanju in umetnosti se ni predala duhovni inerciji slovenskega trga, kreativnost pri zasnovi interierja s svojim pečatom dramaturške vznesenosti udejanji, ko se ji le ponudi priložnost.

Eden takšnih je bil projekt Ivan, prenova staromeščanskega stanovanja na Cankarjevem nabrežju, h kateremu jo je povabil arhitekt Gašper Demšar. Prenovi 92 kvadratnih metrov velikega staromeščanskega stanovanja v središču Ljubljane sta v isti zgradbi sledili še prenovi dveh stanovanj v velikosti 55 in 29 kvadratnih metrov. In nato še prenova Gnezda, 85 kvadratnih metrov velikega stanovanja nad njimi v mansardi.

Pomenljivo je stanovanja poimenovala po imenu nabrežja oziroma pisatelju Ivanu Cankarju, katerega ime nosi. Ivan Veliki, Ivan Mali in Ivan Srednji imajo fonetični prizvok srednjeveškosti in poigravanja preteklosti s sedanjostjo: "Vedno me je zanimalo okolje, v katerem sem se gibala. Apartmaji so na Cankarjevem nabrežju, in preko imena bi obiskovalec lahko izvedel kaj več o našem največjem pisatelju. Včasih poimenujem stanovanja po ulicah, na katerih so, drugič po njihovih lastnikih ali po okoliščinah, povezanih z njimi," pravi Ana.

Z Gašperjem Demšarjem sta k projektu povabila tudi umetnika Mateja Andraža Vogrinčiča, oblikovalce Trash Design, pa tržaškega galerista Marca Puntina in strokovnjaka za perzijske preproge Farzada Koushkija. Na stenah stanovanj so izobešeni tudi plakati kreativnega studia Armada, Slovenski filmski plakat iz Kinoteke, pa plakati slovenskih likovnih avtorjev iz Moderne in Narodne galerije.

Projekt Ivan so danes tri meščanska stanovanja v središču Ljubljane, namenjena oddaji. Kaj je pomembno pri opremi stanovanj za oddajo in koliko se oprema ali ambient razlikujeta, če bi šlo za dejansko stanovanje, torej dom?

Pri teh stanovanjih se ne ve v naprej, kdo bo v njih živel. Ve se le, da to po navadi niso domovi za dalj časa. Njihovi prebivalci se hitro menjajo. Če želimo, da se ta kratek postanek uporabniku čim bolj vtisne v spomin, mora biti prostor v svojem izrazu pripovednejši. Elementi v takem stanovanju so izrazitejši, Vseeno pa ne smejo biti moteči.

Če ima pri zasnovi interierja prste vmes Ana Gruden, seveda lahko pričakujemo dovtip meščanskosti in vaše ljubezni do starih kosov. Kaj vas pri tem slogu tako navdušuje?

Rada povežem predmete iz različnih krajev in obdobji, malo manj stare in tudi bolj stare kose, prave antikvitete, moderne, nove, aktualne, strogo funkcionalne, najdene, podarjene, podedovane spomine, ulovljene želje, oblikovalske ikone, pohištvo iz Azije, kakšen domači kos, lokalne oblikovalce, skandinavski navdih ….

Merilo je vedno skladnost določenega kosa s prostorom, v katerega je umeščen, in samim okusom naročnika. Take kombinacije dajo možnost dodajanja in odvzemanja glede na naše potrebe in počutje in niso podrejene določenemu trendu. Eklektičen pristop omogoča več svobode za ustvarjalnost. Pri izbranih starih predmetih me navduši oblika in kakovost materiala, ki so uporabni kljub izkušnji in skrivnosti prejšnjega časa tudi zdaj.

Ste tudi tokrat iskali kose po starinarnicah in na e-bayu? Kateri 'ulov' je bil še posebej usoden?

Po navadi sem te kose dobivala po bolšjih trgih in starinarnicah predvsem v Italiji in v Berlinu, ampak pandemija in zaprtje imata svoj davek na tem področju. Tako je trenutno najbolj usoden ulov moj kratki film, kateremu sem res dala naslov prav Ulov. Sicer je pa vsak ulov, ki te čustveno nahrani, malo usoden.

Stanovanje Ivan Veliki je bilo v slovenskih medijih že predstavljeno. Vanj ste poseben pečat vnesli z obrnjenimi plavajočimi ladjicami na modrem stropu, tapiserijo in seveda spalnico. Kje pa ste dobili Te tapete in seveda naslonjalo za posteljo?

Mavčne ladjice na stropu so kot sodobna štukatura. V meščanskih hišah so bile štukature sicer ob robovih stropov. Matej Andraž Vogrinčič pa je ladjice spustil na moder stop, ki koketira z našo Ljubljanico pod njim. Flaminge smo kupili pri slovenskem trgovcu, kjer imajo dobro ponudbo različnih tapet. Hrbtišče za posteljo pa je izdelal naš mizar in tapetnik.

Motivika modrine in ladjic se neposredno sklicuje na reko Ljubljanico, ki teče v neposredni bližini. Kako ste to motiviko vpeljali v preostalih dveh stanovanjih?

Pri najmanjšem stanovanju z modrikastim tonom keramike v kopalnici in kavčem, za dodaten pogled na reko smo izkoristili tudi spalno galerijo na kovinski konstrukciji. Pri srednjem stanovanju smo za dodatne vedute na vodo in nabrežje uporabili več ogledal. Vsa tri stanovanja so hommáge meščanstvu v središču prestolnice in različnim obdobjem, ki jih je zgradba živela.

Kot smo lahko videli pri vašem delu v Berlinu, ste v manjših stanovanjih – predvsem zaradi izrabe prostora, saj so najemnine v Berlinu zelo visoke ‒ ležišče umestili na podest, tik pod strop, z lično ukrivljeno kovinsko ograjo. Podobno ste zdaj naredili v stanovanjih Ivan Mali in Ivan Srednji. Kako je zasnova visokih ležišč sprejeta v Sloveniji?

V Sloveniji je žal manj stanovanjskih zgradb, ki bi imele dovolj visok strop. Vsaj 3,2 metra je potrebnih za takšno konstrukcijo. Rada imam izkoristek višin in čim več možnih scenarijev in pogledov znotraj prostora.

Ko sva imeli pogovor pred štirimi leti, se je nekaj naših bralcev pritoževalo, češ, kako je lahko ležišče postavljeno nad kuhinjo, predvsem zaradi vonjav. No, kako?

Kuhinje so danes glede odvajanja zraka in vonjav tehnološko veliko bolj izpopolnjene kot včasih, ko še niso bile del bivalnega prostora. Pri majhnih kvadraturah stanovanj je treba prostor zagotovo čim bolj izkoristiti. Tudi v avtodomih je kuhinja blizu postelje, pa glede na njihovo popularnost, to večine ne moti.

Kakšna pa je zgodba kovinskih ograj, jih vi izrišete in so izdelane po meri?

Zelo različne ograje sem že uporabila, od lesenih, podaljšane konstrukcije spodnjega kubusa iz Knaufa do kovinskih. Seveda je treba dimenzije vseh ograj prilagoditi. Če kovinske ograje izdelam na novo, uporabim preproste okrogle cevne profile, sicer pa rada vzamem stare vrtne ograje, ki jih potem le sčistimo, včasih speskamo, in prelakiramo, zaščitimo. Te dajo, če so pravilno osvetljene, na stene v ozadju lepe sence, ki prostor optično povečajo. Pri starih vrtnih ograjah je treba paziti, da le niso preveč koničaste, da so njihove linije mehke in nenevarne.

Še vedno mi je všeč vaša izjava, da je dom človekova tretja lupina: prva je naše telo, druga so oblačila, tretja pa prostor, ki ustvari vzdušje in s tem vpliva na naše razpoloženje. Zakaj je večini ljudi v Sloveniji, v nasprotju s tujino, tako vseeno, v kakšen okolju živijo?

Ja, to glede lupin mislim, kar drži. Bolj smo zadovoljni, kadar je naše telo urejeno in smo v formi. Obleka je poleg tega, da nas ščiti, danes tudi neke vrste izraz. Dobro je, če znamo artikulirati svoja sporočila in reagirati na okolje in situacije, v katere se podamo. Z ljudmi, s katerimi si deliš to tretjo lupino, je pa vsekakor lepše, če si v sozvočju. Prav vse tri lupine gotovo močno vplivajo na naše počutje.

No, morda pa bodo po nedavni karanteni ali še kateri, ki bo morda prišla, kaj spremenili svoje stališče ….

Mislim, da se tudi v Sloveniji vse bolj zavedamo, kako pomembno je čim bolj osmisliti svoje bivanje. Ne samo glede prostora, ampak tudi smisla, glede tega, kaj počnemo in s kom smo ali nismo.

V kateri kos ali umetnino je po vašem mnenju dobro investirati?

V vsako, ki osreči in ki te ne obremeni preveč. Tako, ki te navdihuje.