A kljub temu ima ta beseda (ne bi je ponavljala, nerada jo ponavljam) še vedno nek (čuden, pomenljiv, nerazložljiv?) prizvok. Ima težo.

Pa čeprav je postal (ali postala) to (saj veste kaj) pred petimi tedni, pred šestimi meseci, pred osmimi leti ali pred tremi dnevi. V bistvu z leti zna še bolj pridobiti svojo (resnično nepotrebno) žlahtnost. Se še komu dogaja, da po več letih v bistvu ugotovi, da sta si še vedno precej podobna? Četudi je minilo nekaj let popolnoma, popolnoma brez stikov, popolnoma brez besed. Še vedno so nekateri (tukaj spet nastopi tista, ja, tista beseda) obkroženi s podobnimi ljudmi, še vedno se ukvarjajo s podobnimi stvarmi in še vedno razmišljajo na svoj (ja, tisti) način. Velikokrat to sploh ni nič slabega, mogoče niti nič dobrega, ker spremeniti se popolnoma in v celoti je velikokrat tako ali tako nemogoče. V osnovi smo »iz istega testa«, zato so tudi oni oz. je on še vedno na neki način isti, tisti.

Opala ... drugi/-a je na obzorju
Nekateri ljudje lahko brez težav zaključijo razmerje in se še isti dan spoznajo z novim partnerjem oz. partnerico. Nekateri potrebujejo več let, da prebolijo tisto posebno osebo, s katero so bili v intimnem razmerju (kljub temu, da imajo lahko novega partnerja). Spet tretji se sploh niti malo ne sekirajo, si obljubijo, da bodo živeli naprej in ne »komplicirajo«. Spet enim pa cmok v grlu iz leta v leto raste, raste in raste. Pravijo, da je to odvisno od samospoštovanja, svoje lastne podobe. No, ja, ta je precej psihološka in iz »tistih« knjig, se vam ne zdi? Kakor koli že, dejstvo je, da sorodne duše resnično ne srečamo vsak dan. Ali pa morda celo lahko? Odvisno od tega, kako izbirčni smo. Kako zelo preračunljivi. Kako zelo pustimo drugim do sebe. Da nas spoznajo. Ampak res spoznajo. Neskončno ogromno mnogo možnosti je, neskončno ogromno mnogo karakterjev in načinov, kako delujemo, ko smo v odnosu, kako, ko smo sami, in kako doživljamo to osebo (to osebo, katere besede spet ne bom ponovila).

Obstaja več vrst (ljubezenske) plesni
Določeni spomini, določene besede, določene izjave in določena barva pa kljub letom ne bodo nikoli zbledeli. Kaj ni zanimivo, da je ta oseba za nas v bistvu vedno tako nekako »naša«? Je bolj domača od ostalih. Se sveti kot sij v množici. A določenih detajlov ne gre izbrisati iz spomina. Pač tako je. Prav nikoli ne izginejo. To ne pomeni, da nismo močni in da se ne pomikamo v svojem življenju naprej, a tako je. Sploh, če se je razmerje končalo zaradi »takšnega« razloga. Vedno je nek razlog. Mogoče nam nerazumljiv, a drugi osebi še kako razumljiv. Moralo se je končati. In prav je, da se je končalo.

Super, da se je končalo. Ker sedaj si ti »tisti«. Del zgodovine, preteklosti in preteklost je edina stvar, ki ji ne moremo pobegniti. V kartoteki se vse najde. Arhivski spomin zapolnjuje plesen (tako žlahtna kot nadležno smrdljiva). Le katera misliš se nabira nad tvojo sliko?

Tanja Mojzer