Če pogledamo v zgodovino, nam bodo nešteti zgledi Kerouacovo misel gladko potrdili. Kdo je danes obravnavan za velikega, za nesmrtnega? Ne tisti, ki so podlegli množičnem okusu in normam, ampak tisti, ki so se upali od tega distancirati.

Jasno, imeti pogum podirati meje sprejemljivega in "normalnega" terja svoj davek. Sam Kerouac kljub priljubljenosti in vplivnosti v času svojega življenja ni doživel hvale kritikov. Nad deli Pabla Picassa so se umetniški krogi zgražali - zdaj njegove abstraktne slike žensk z zveriženimi očmi in štirikotnimi dojkami dosegajo rekordne cene.

Veliki francoski pesnik Charles Baudelaire je bil v času svojega ustvarjanja, v 19. stoletju, s svojo erotično in dekadentno poezijo obravnavan kot devianten, danes ga štejemo med največje. Veliki renesančni astronomi in matematiki, kakršna sta bila, denimo, Galileo Galilej in Nikolaj Kopernik, sta za svoje vztrajanje, da Zemlja ni središče vesolja, plačala s posmehom javnosti ali celo s hišnim priporom. In če posežemo še po biblijskih referencah - Jezusa so zaradi svojih prepričanj celo križali.

Kaj je skupno Johnnyju in Bodeju?
Tudi v današnjem času imamo nekaj takih genijev, ki pa so - tudi če jim priznavajo talent in morebitno veličino - obenem zasmehovani, nerazumljeni ali pa se jih hoče vsaj delno vkalupiti v neki družbeno sprejemljiv model. Na igralski fronti je primerek slednjega Johnny Depp, ki ga vsi pozdravljajo kot velikega igralca, obenem pa obžalujejo, zakaj ne igra v bolj komercialnih filmih oz. v vlogah tipičnega protagonista lepotca.

Za športne navdušence bi bil zagotovo še najboljši zgled smučarskega upornika brez razloga, Bodeja Millerja. 31 zmag, kopica medalj, ekstremni nagibi in nekompromisne linije ga že zdaj postavljajo za morda največjega smučarja vseh časov. A prav ta isti slog, ki mu je prinesel slavo in uspehe, ga dela tudi za tarčo posmeha vsakič, ko konča ob progi.

Slovenska zaplankanost?
Če vsi ti zgledi vedno znova dokazujejo, da je za veličino treba včasih vztrajati pri svojih prepričanjih, pa čeprav nepriljubljenih, zakaj se potem (zlasti v slovenskem prostoru) še vedno zdi, da se širša javnost tako trudi zatreti vsako odklonskost, pristriči vsakogar, ki štrli iz množice? Je na delu resnično pregovorna slovenska nevoščljivost ali gre spet za en simptom slovenske majhnosti in nezmožnosti gledanja čez svojo ograjo?

Pravi odgovor je verjetno težko najti, verjetno se vsi tudi ne bodo strinjali z oceno, da Slovenci bolj kot drugi narodi ne sprejemajo drugačnosti. A predlagam, da opazujete poglede množice, ko se nekdo po Čopovi sprehaja v malce bolj ekstravagantni opravi. Preverite, kakšni albumi se pri nas najbolj prodajajo. Kakšne eseje učiteljice slovenščine v gimnaziji ocenjujejo s petico in kakšne označijo za "Nismo tako razdelali knjige, nisi poslušal navodil, etc." In kako vas obravnava okolica, kadar koli uberete drznejši pristop.

K. S.