nosti, tudi izbirčnosti in dokazljivosti: Jaz pa že vem, kaj je to kakovost?

V pravljicah (še vedno!???) zmaga dobro nad zlim. Naj spomnim na razne nepridiprave, kot so Gargamel, zlobna čarovnica v Sneguljčici in volk v Rdeči kapici.

Večplastnost dobrote
In še danes (tudi zunaj pravljic) pravijo "Vse se vrača, vse se plača", ampak ... a res? Ker pravijo tudi "Dobrota je sirota" - torej, odvisno od lastnika oči, kako interpretira. Včasih je preudarno biti prekleto zloben, pa si nagrajen, zmagaš, dosežeš željen cilj, spet drugič prekleto dober, pa pristaneš visoko in dobiš oznako »dobrotnika«, ki ga nihče ne more premagati v svojem res dobrotniškem (in naivnem!?) poslu. A glej no glej ... Tretjič pa lahko s svojo dobroto (in še boljšo idejo) postaneš vzor vsem, ker imaš tako dobro srce, da ga ne more kupiti noben Trump, ampak si denar kar lepo zaslužiš sam. In nato s tem denarjem (in dobrim srcem) dosegaš nadaljnje cilje.

Praktičnost zlonamernosti
Velikokrat prebiram komentarje pod članki, še posebej pod blogi, ki so bolj intimne (avtorske) narave. Ni skrivnost, da so nekateri uporabniki pred kratkim (upravičeno!?) grozili, češ ne bomo več pisali, kar koli naredimo, se označi kot negativno, vsi znajo samo "tunkati", medtem ko (kako bistro!) sami niso sposobni "migniti s svojima lenima ritnicama" in ustvariti kaj svojega. Seveda, če pa je to najlažje! Prežati na nekoga, ki ima ideje, in potem izpasti »pametno« z negativnimi, da ne rečem obskurnimi, nesramnimi, ciničnimi, črnohumornimi in poniževalnimi komentarji. Ampak da ne bo pomote: res je, niso vse ideje famozne in res je, ni vse kakovostno, ni vsaka pesem, vsaka koreografija, vsak blog in vsak članek do neba najboljši. Ampak ali niso tudi ideje in ljudje takšni - različni?

Oda poneumljenosti
Še vedno mi ni jasno, zakaj se najde toliko ljudi, ki »natolcujejo« o Damjanu Murku, Sanji Grohar in Nini Osenar (in kar je še takšnih), a hkrati ravno te medijske osebnosti žanjejo ogromno pozornosti, slave in še česa. Torej: dosežejo svoje. V teh primerih ravno »natolcevanje« deluje za njih pozitivno. Ker ... očitno ti "natolcači" še niso "pogruntali", da se "(ne)naklonjenost" izvrstno dosega z ignoriranjem. Enostavno ne poslušaš te glasbe, ne klikneš na to ime, ne greš na koncert, ne gledaš te oddaje, ne komentiraš, ampak ... ignoriraš. Verjetno se bo morala zamenjati še kakšna generacija, da se bo to ugotovilo.

Čas za kritiko se vedno najde
In ravno zdaj, ko se že kuhamo v sopari Evrosonga 08, zadeva pa se ne bo skuhala do sredine maja, se mi zdi ta tema še toliko primernejša. Vedno znova. Ljudje grajajo nove ideje, češ, vsako leto iste pesmi, vsako leto "tra la la", cirkus na odru, a glej no glej, ravno ti »najglasnejši« so že ustvarili toliko pesmi in tooolikokrat nastopili na Emi in zmagali na Evrosongu.

Sklop vprašanj:
Torej? Kdo je zmagovalec? Negativno ali pozitivno? Je nagativna kritika (tudi npr. v obliki komentarja) oz. natolcevanje o novih idejah rodila že kdaj kakšne sadove? Kaj pa pozitivna? Jih je? A pozitivna kritika deluje leno na ljudi, češ ni se mi treba več truditi za nič, sem enkrat v življenju naredil dobro stvar? Ali deluje morda ustvarjalno na tega avtorja, da bo naredil še kakšen dober izdelek? Sploh tisti, ki pišete blog: kaj vam več pomeni: pozitivna ali negativna kritika na vašo idejo, vaš izdelek? Kaj pa če se ta negativnost nadaljuje in nadaljuje? In nikoli, ampak res nikoli, ne dobite pozitivnih odmevov? Se umaknete ali greste na »fronto« s še boljšim orožjem? Je negativni odziv že "stanje družbe" ali le "zafrkavanje" iz golega užitka?

Končno vprašanje: kaj zmaga v zavesti ljudi dolgoročno? Dobro ali slabo?

Sama menim, da je najboljša kritika konstruktivna kritika, bodisi v pozitivni bodisi v negativni smeri (argumentacija te pa naj bo seveda nepogrešljiva).

Tanja Mojzer