Ja, ženske lahko počnemo več stvari hkrati. V bistvu tudi moški, ampak pustimo drobcene podrobnosti.

Bil je deževen dan. Ki se je počasi prevesil v večer. Že od jutra sem potrebovala pridevnike. Dobesedno. Oziroma: tako jaz poimenujem "pomanjkanje branja". Potrebovala sem dozo pridevnikov, proza, poezija, vseeno. Brezkompromisno sem se ob devetih zjutraj odločila, da se pod 300 strani ne spuščam. Prej ne grem spat. Kdor rad bere, natančno ve, kakšna je to lakota, ko imaš občutek, da nimaš na zalogi več nič pridevnikov.

Preidimo k bistvu
Ljubezenski roman je bil kot usoda napisan zame. Ne samo to, da sem se (kot že kdaj!) poistovetila z glavno junakinjo, temveč tudi z vsemi junaki. Prvič se mi je zgodilo, da sem bila moški in ženska hkrati. Vse do usodnega preobrata: začetek nogometne tekme.

"Dajmo, napadaj ... o to bo prosti strel"
Ja, morda pa res. Požrtvovalnost strasti, romantike, vzhičenost premagovanja zavestnih ovir, ljubezenskega poguma, solz bolečine in iskric nasmehov je brutalno začel prekinjati komentatojev glas, ki je, moram priznati, tudi ponudil nekaj pridevnikov. Ki so se sicer kar naprej neizvirno ponavljali in ponavljali in ponavljali, histerično vpili, ampak ... pustimo drobcene podrobnosti.

Eksotika dvojnosti
Ja, zaprla sem okno. Ampak ..., kot da se nič ni zgodilo. Ok, moja usoda. Preizkus koncentracije. Zakaj torej ne bi bila na tekočem o tako pomembni splošno razgledajoči se dejavnosti, kot je Evropsko prvenstvo v nogometu, konec koncev potekajo zadnje tekme pred polfinalom. Spremljam oboje. Premično sliko si ustvarjam iz iskric glavne junakinje in 22 podečih se mišičnjakov (sodnike in druge zanemarimo, Zanalašč!), ki sopejo na pomirjujoči se barvi travnatih bilk. Opojno. Če bi komentator bil še za odtenek vzneseno poigravajoč se z glasom in se ne bi tako zverinsko hreščajoče drl, ko bi napovedoval približevanje igralcev golu, priznam, da bi me morda celo zamikalo, da si kdaj v življenju pa res ogledam kakšno nogometno tekmo.

Videz nogometne "nepomembnosti"?
Z absolutno vso spoštljivostjo, kar je premore moja bit, izražam globoko toleranco do tistih, ki obožujejo nogomet, ampak verjamem pa tudi, da obstajajo tisti in tiste, ki so "mojemisleči". Kajti, če kdaj, potem zdaj so usta polna raznoraznih debat, kako nogomet ni samo za moške in kako v spremljanju tekem uživajo tudi ženske. O tem nisem nikoli, ampak nikoli dvomila. Le ni mi jasno, zakaj se zadnja leta to tako zelo poudarja. In obratno: A ljubezenske romane nemara berejo samo ženske? O, ne. Poznam celo kopico moških (ki niso geji) in o dilemi: nogometna tekma, ljubezenski roman ne bi imeli kaj razmišljati. Izbrali bi ljubezenski roman.

Emancipacija dokazljivosti interesov
Včasih imam občutek, da je "emancipacija" na eni in drugi strani spolov prišla že tako daleč, da se sploh več ne ve, kaj bi z njo. Tako ali tako je jasno, kaj se je počelo "včasih", kaj se počne "danes", pa je že preseglo zamenjavo vlog. Gre le še za "poziranje" in dokazovanje med spoloma, kar vključuje pretirano postavljanje (ne)stereotipnih nalog z vsebino nasprotnosti ustaljenih in družbeno pričakovanih vlog v prvi plan. "Ne, ženske niso samo za v kuhinjo in ne, moški niso cele dneve v garaži." Še več: zdaj je tako zelo "in", če ženske gledajo nogomet in moški kuhajo.

Dokazi (zelo na splošno):
1. pogostost vsebin v medijih, kjer so ženske izprašane o nogometnem znanju;
2. v lokalih med televizijskim prenosom nogometa (in na tribunah) navijajo tudi ženske;
3. poudarjanje, poudarjanje in še enkrat poudarjanje na vse mogoče načine (v medijih in pogovorih v družbi), kako ženske (tudi) gledajo nogomet.

Tako ali tako so interesi odvisni od posameznika, ne od spola. Ampak meni še vedno ni jasno, kaj naj bi to poudarjanje ženske naklonjenosti do nogometa pomenilo.

Tanja Mojzer