Kot je ena izmed oseb, ki sem jih enkrat (upam, da še kdaj) intervjuvala dejala. »Ne vem, kaj mi bo jutrišnji dan prinesel«, tako tudi jaz ne morem vedeti, kaj mi bo jutrišnji dan prinesel. Zato pa živim danes. In to polno živim (no, ja, try to). Vsi tisti maili, ki mi še vedno polnijo mail box, mislim, ole, to so, saj veste »tisti maili«, tako je dejansko najbolje zajemati kapljice oz. sekunde našega življenja (pa ne, to ni 12. božja zapoved, lepo prosim, brez pridigarskega piflanja moralnih la la la … sicer pa še nekaj, tako mimogrede: če ne veste, kako se (že) glasi 11. božja zapoved, pa kar klik klik na eno izmed že objavljenih prispevkov v tej rubriki).

Zakaj torej zdaj? Rabite bolj tehtno razlago?
Ok, ni problema! Bo začela z razlaganjem!
Zdaj najprej zato, ker, če je zdaj ok, potem bo tudi jutri ok. Saj poznate tiste ljudi: joj, jutri bom to pa to naredil, joj, samo še to naredim, pa bom to pa to naredil, ne, ne morem zdaj, zdaj je preveč drugih stvari v mojem življenju, ne ne bom je sedaj poklical, kaj če nima časa, pa še vikend je, ob vikendih imajo ljudje radi mir. Sedem zvečer je, ne, ne, ne morem zdaj težit po telefonu, zdaj gleda dnevnik. Ahmmmmm … torej?

Čakanje na najbolj idealni termin, najbolj idealni trenutek, "najboljšejšejši", kaj že? Naša idealnost prevečkrat nima meja, perfektno, indiferentno, nadvsakdanje in elitno dogajanje nečesa (česa že?) zna biti prevečkrat tako naporno, da postane kaj kmalu prenaporno. Po domače povedano: tako naporno, da je vse skupaj že pošteno bedno (in tečno).

Preprostost Zdaj -a
Kaj ni tako lepo uživati ob preprostem komadu, ki traja dve minuti in dvainštirideset sekund? Tisto besedilo je lahko tudi dejansko življenje, polno obveznosti in kljukic v rokovniku, pa predvsem brez nerganja in pesimističnosti. Ja, ampak tako lepo je to videti, slišati (aja, brati) v teoriji, pa saj priznam, da je praksa nekaj drugega (kaj že?), ampak kljub temu se mi zdi, da je teorija najbolj bistvena (pa, ja no). Vedno so mi bile všeč teorije. Mogoče zato, ker so tako teoretične, tako podane v svojih idealnih pogojih, brez upoštevajočih distraktorjev (ponavadi res nepredvidljivih). Vedno so razložile zadevo (teorije, seveda, še vedno govorimo o njih) in bile so (mogoče so še zdaj) tako perfektno zapakirane v svoj idealno teoretičen svet brez subjektivnosti nas, ki bi jih praktično preizkušali.

Torej, kdaj če ne zdaj, bom bluzila o takšnih (in še kakšnih) stvareh? Kdaj, kdaj, če ne zdaj bom vrtnice trgala (ok, zdaj pa res citiram Evino pesem)? Saj, če vsak v bistvu malce bolj neobremenjeno premisli, pride do ugotovitve, da imamo res na voljo samo zdaj.

No, ampak ok, kljub vsemu upam, da bo jutri tudi. In da bom jutri tudi dobila tvoj klic, tvoje sporočilo, tvoje nove obveznosti, to pa samo zato, ker je bil Zdaj takšen, da si zaslužim še Potem.

Torej, še Kdaj? Še kaj? Kaj pa, ko bo jutri Zdaj? Boste tudi takrat veseli kakšne takšne mojstrovine s podobnim naslovom?

Tanja Mojzer