Izbor je bil namreč prav to – skupek največjih ekscentrikov, osladnih dolgočasnežev, etno renesančnikov, šolanih glasov in resničnih talentov (pa čeprav v manjšini), preživetih boybandov, imitatorjev Rickyja Martina, imitatorjev preteklih zmagovalcev, umetno sestavljenih skupin, transseksualcev in samoparodistov.

Kar je morda letos še izstopalo, je poliglotskost tekmovalcev – od časov, ko so vsi peli v maternem jeziku, smo prešli v čas, ko so vsi do zadnjega peli v (bolj ali manj polomljeni) angleščini, kar je poanti Evrovizije nekako vzelo ves smisel, in zdaj smo dosegli novo točko – ko se tekmovalci preizkušajo v nekem tretjem jeziku.

Od latvijske italijanske opere do ruskega povabila na seks
Hladni Norvežani so tako peli v vroči španščini, ob poslušanju Latvijcev si za trenutek pomislil, da je Italija nehala bojkotirati tekmovanje in poslala svoje predstavnike, ukrajinski refren je bilo nemško štetje, Romunci pa so se predstavili kar v vseh glavnih evropskih jezikih.

Seveda pa tudi tokrat le nismo bili prikrajšani za čudovite angleške interpretacije, ki so prinesle bistroumne rime kot Taste my cherry-pie, my honey-bunny (Rusija), Leave me alone, I wanna go home (Finska), Shake it up Shake it up (Grčija, Turčija) in Get Alive/Get a life (Avstrija).

Podrobneje si oglejmo le nekaj tipičnih Eurosong predstavnikov: pesmi balkanskih držav so bile balade, v katerih se je etno pridih mešal z balkanskim melosom in patosom. Na Eurosongu s takim pristopom ne moreš zgrešiti. Kar nekaj jih je mislilo, da lanska zmaga šemastih hard-rockerjev Lordijev pomeni, da je Evrovizija le postala odprta do rockerjev - think again.

Lordiji so bili več kot očitno muha enodnevnica, nekakšen sarkastičen odgovor na večno premago kostumografije in scenografije nad pevskim talentom. Finska je bila zato tokrat z žensko verzijo svoje kvazidarkerske skupine The Rasmus zopet tam, kjer že leta in leta poprej – na repu.

Zmaga Lordijev bi se skoraj ponovila
Kljub vsemu pa končni rezultati kažejo, da Evropi le ni še zmanjkalo smisla za humor – drugo mesto Ukrajine in visoko mesto Romunije to potrjujeta. Pa čeprav resnično dvomim, da so vsi, ki so glasovali, dojeli, da je bila ukrajinska Verka Serdučka – poskočni transvestit s tankimi nogicami in ogromnim oprsjem ter očali v slogu Eltona Johna, pomenljivo številko 69 na srebrno bleščečem hrbtu, roza lički, utripajočo zvezdo na glavi - nekakšna futuristična verzija Jacka Lemmona v Nekateri so za vroče, pravzaprav največji ošvrk tekmovanju za Eurosong. Refren Einz, Zwei, Sieben, Drei in irski jig s tehno beatom pač ne more biti nič drugega kot očitno odkrito norčevanje iz tekmovanja.

Na podobno, a manj ekstremno karto so igrali Romuni, ki gotovo niso bili med pevsko bolj nadarjenimi, a so jih z multikulturalnim šovom (evropska verzija Village People, kjer je violičasti klovn z baretko pel v francoščini, rdeči z vrtnico v španščini, spet tretji v ruščini …) prepričali kar nekaj.

Koliko pustnih šem je preveč?
Pri Švedih si se spraševal, ali niso maškarade vseeno popeljali predaleč in se v aluzijah na različne vzornike preprosto izgubili. Scenografija je bila 70. leta psihadelična, od Lordijev so prevzeli mikrofon s "hard rock" bodicami, pesem je bila plagiat nekega ameriškega rockabilly komada iz 60. let, pevec pa je spominjal na mešanico Tokio Hotela, Rasmusa, kadeta Zeda iz Policijske akademije in Ozzyja Osbourna. Zakaj se mu je zazdelo, da je po vsem tem potrebno izvesti še mini striptiz in razkazati svoja sveže depilirana prsa, okrašena z ogrlico z efektom skupaj sestavljenih koščkov folije (neuspelo imitacijo Swarovski kristalčkov?), ostaja zame skrivnost.

In Francija … Ah. Saj bi rekla, da so pač pošteno brcnili v temo, ko so na Eurosong poslali skupino v fluorescentno roza oblečenih čudakov, od katerih je enega "krasil" večnožalostni pogled pierrota, drugi pa je skakal po odru z ogromno črno podgano, prišito na suknjič. Vendar se bojim, da so fantje kar pristno predstavljali žalostno stanje sodobne francoske glasbe. Da jim gre res slabo in so obupali nad vidnejšo uvrstitvijo, kaže tudi dejstvo, da so se zaverovani frankofili lotili petja v (pavza za vdih zraka in priprava na šok) – angleščini! Verz Je suis perdu (Izgubljen sem) je lepo ponazarjal njihovo stanje, končni Sank ju pa je celotni zadevi dodal piko na i.

Kjer so boybandovci še vedno "in"
Ko vidim, kako v Sloveniji še kar uspevajo boyband skupine tipa Game Over, sem včasih prepričana, da smo edini, ki smo ostali v letu 1995 ter časih Caught in the Act in Stojana Auerja. A lej no lej – potem gledam Eurosong in ugotovim, da je kar velik del Evrope še zaostal! Španci so tako v mojem krogu gledalcev zbujali salve smeha s patetično uigrano koreografijo moških v belih pajkicah, ki so krožili z boki.

Podobne občutke je zbujal beloruski predstavnik (čisto mogoče , da v prostem času model za depilacijsko kremo za moške, belilo za zobe ali kremo za samoporjavitev) in "Shake it up shake it up" Grk – Ricky Martin, če mu dodaš polomljeno angleščino in odvzameš samozavest. Kaj pa vem, mogoče pa samo jaz nisem dojela njihove artistične vrednosti in je šlo v resnici za nekakšen evropoklon Gori Brokeback …

Irski šarm in angleški kiks večera Evrope nista prepričala
In kdo se je v tej skupinici večinoma slabih zdel Evropi najslabši? Ne, to ni bil DJ Bobo, ki je zavrtel čas najmanj 10 let nazaj s svojo Vampires are alive, pa tudi ne kontraverzni Izraelci in njihova ubijalsko smešna Push the button – oboji so namreč izpadli že v polfinalu.

Ne, Irska in Velika Britanija, nekoč evrovizijski velesili, sta tisti, ki sta pogoreli na celi črti. Irci so imeli sicer luškano pesmico s frulicami, harmoniko in keltskim glasom irske Heidi v opravi, ki jo je verjetno kupila v kakšni avstrijski Jodlshop. Mene osebno je komad kar prenesel na irske "reneissance revival" kmečke veselice, ko se žanje seno in okroglolične lokalke z belimi predpasniki strežejo pinte piva.

Angleže pa sem lahko le občudovala z odprtimi usti. Občudovala zato, ker potrebuješ res veliko samozavesti in poguma, da s tako obupno pesmijo in stevardesno scenografijo spota Toxic Britney Spears pred milijonskim občinstvom prestavljaš svojo državo. Še posebej, če gre za državo, ki je glabenemu svetu med drugim dala Beattle in Rollinge. In zdaj očitno tudi – Scooch.

Namesto zadovoljstva premišljevanje o Evrosong kuhinji
Ob vsem tem ekscesu sta se komada Srbije in Slovenije zazdela kot glasbeni presežek leta. Duo Platin je bil pozabljen in Cvetu z juga Alenke Gotar dejansko ni bilo kaj očitati. Šolani operni glas v kombinaciji z modernim aranžmajem – za trenutek se slovenska zmaga ni zdela tako zelo za lase privlečena.

Pa tudi zmagovalka je bila letos končno prava. Mariji Šerifović številni na forumih in v komentarjih očitajo moški in lezbični videz in - paradoksalno - to ji očitajo isti, ki kredibilnost Eusrosonga odpravijo z besedami "ah, glas tu tako ali tako nič ne šteje, vedno izberejo samo tistega, ki je največja šema ali pa ima največji dekolte". Letos je končno glas in kakovost komada premagala glamurozni videz pjevačic, ki nabirajo glasove s stisnjenima melonama, ujetima v miniaturno obleko, pošito s tisoč bleščicami.

A glej ga hudiča – ljudje spet niso zadovoljni. Slovenci, ki so kritizirali Gotarjevo in pisali sovražna, rasistična sporočila po objavi novice, da navija za hrvaški Hajduk, so po v polfinalu naraslih apetitih začeli gosti, da je šlo spet za kuhinjo, da bi morala zmagati Alenka in rasizem je tokrat uperjen proti Srbom. Kar nas pripelje do končnega sklepa - zmagovalci se menjajo, ksenofobija ostaja.

Kaja Sajovic