In ravno ta neznosna, nemogoča, nebodijetreba kemija je tista, ki resnično zasluži te (že omenjene) pridevnike. Kolikokrat ste že slišali stavek (iz ženskih ust): "Nihče ne more vedeti, kaj vse bi dala, da se zaljubim v moškega, ki je pošten, inteligenten, zanesljiv, romantičen, dober po srcu in ima povrhu vsega še smisel za humor, a kaj, ko ni kemije! Zakaj ni kemije? Joj, zakaj je ni? O, Bog, daj mu kemijo! Zakaj se ga ne morem dotakniti?"
No, jaz sem ta stavek slišala že neštetokrat. Brez kemije ni razmerja, a dejstvo je, da seveda tudi kemija še zdaleč ni dovolj. Kemija je začetek. Pomemben začetek. Zelo pomemben začetek. Če jo znaš opaziti, se začneš obnašati drugače, in to lahko preraste v najstrastnejšo ljubezen na svetu.

Torej, kaj je to, na kar ženske padamo? Na kemijo! Kaj ni očitno? Nekoč mi je en moški rekel, da se ženske v prvih desetih sekundah odločimo, ali bi lahko poljubile določenega moškega ali ne. Priznam, da me je ta izjava tako šokirala, da spati nisem mogla. Pozneje sem se začela malce bolj intenzivneje (sama pri sebi) ukvarjati s to izjavo. In veste, do kakšnih zaključkov sem prišla? V bistvu se v veliki meri strinjam z njim. Ampak, saj pri moških je tako ali tako precej podobno. Tako da res nisem odkrila tople vode. Torej, kaj stori ženska, ki doživi bližnje srečanje z moškim, za katerega lahko mirne duše po prvih desetih sekundah reče: "Ja, njega pa bi poljubila!"? Ponavadi se začne hihitati, zaradi česar (lahko) izpade "butasto". Včasih v očeh (nekaterih) moških celo "ceneno".

A moški, ki se vsaj malce ukvarja sam s sabo in ve, da se to ne dogaja ravno vsak dan in je za nameček celo malo izbirčen, bo to opazil, vzel kot kompliment, in če je bila kemija vzajemna, potem si bo želel to žensko bolje spoznati. Ponavljam: to velja za moške, ki se znajo vsaj malce poglobiti vase in ki razmišljajo s svojo glavo in ki sami sebi krojijo usodo, pri čemer se ne ozirajo ravno na odzive mimoidočih ali svojih res preveč bežnih kolegov. Kako se bo lotil tega (spoznavanja te ženske), je seveda prepuščeno njemu, a kar sem želela povedati, je le to, da sem iz ust prenekaterih žensk že velikokrat slišala, da moški enostavno nočejo, ali se jim ne da, ali pa se ne znajdejo v tej vlogi, da bi začetno kemijo popeljali do poznejših nebes.

Najbolj pogost odziv je "zafrkavanje" oz. igranje izmenične vloge: danes prijazen, jutri ne, pojutrišnjem ignorantski, naslednji dan še bolj ignorantski, nato najbolj ciničen na svetu in še nato sledi en res vroč kompliment. Opisani scenarij "pecanja" se največkrat nadaljuje vse dotlej, dokler ženske dokončno ne mine, česar posledica je pospraviti ga v tisti predal, v katerega spada.

Nekje sem prebrala, da je kemija "nerazložljiva vesoljna spojitev dveh duš". Oh, kako poetično. Napisano kot nalašč za tako labilne ženske, kot sem jaz. A tisto "nekaj" pri drugi osebi je vseeno "to", kar si vsak želi imeti, čutiti, pa če to prizna ali ne.

Tanja Mojzer