Moške besede so včasih kakor voda. Tečejo, polzijo, se kotalijo, so tople, hladne, mrzle, ledene, vroče, bistre, umazane, čiste, motne, polne strupa in druge navlake.

Vedno najdejo pot skozi še tako nemogoče majhno luknjico, in če se na poti ne spremenijo v plinasto agregatno stanje (čudežno izhlapijo), skoraj vedno naredijo mlako. Takšno, bolj kot ne smrdljivo. No, ja, skoraj vedno, včasih, največkrat, zelo pogostokrat - da omilim malce situacijo. Vanjo največkrat noče nihče, razen tistih nekaj žabic oziroma krastač iz pravljice.

Spoznavati ni problem, kaj pa poklicati?
Ampak … ne prestrašite se, ni to prispevek za literarni natečaj, ki še vedno poteka na straneh mojega spleta. To moje govoričenje je le uvod v … kako naj najdem prave besede … v moški »brezpomislitipredenizustiš« besednjak. Če bi namreč morala ženska napisati top 2 največjih, najpogostejših, najenostavnejših, najbolj butastih, najbolj ljubkih, prisrčnih in "najnajnaj" moških stavkov, bi ta, ki je v naslovu, pristal na prvem mestu (kateri pa na drugem, izveste … kmalu ). Saj ne, da nismo ženske že navajene na bistvo, pomen, namen in na vsebinsko dejstvo te obljube, najbolj skrb vzbujajoče je to, da … res po žensko … vedno znova vsaj poskušamo, če že ne prav zares (in na smrt očitno) pa vsaj v mislih, dati možnost, priložnost (ker ga spremlja tisti … nebogljeno-zainteresirani pogled), da pa vendarle ni tako nemogoče, da ne bi (vemo kaj).

Prav "fisis" oziroma uroboros (znan izraz, ki so ga skozi zgodovino uporabljali različni filozofi, misleci, umetniki in simboliki, ko so želeli razložiti nekaj "ponavljajočega se", trajajočega, brezčasnega - npr. kako vedno znova kača poskuša ugrizniti svoj konec repa; po naše bi to pomenilo »večno nastajanje istega in večno skrivnostnega). Iz lastnih izkušenj namreč vem, kako neverjetno seksi so videti moški, ko izrečejo ta stavek (pa naj gre za moškega, ki ga gledam vsak dan – že pet let ali pa samo pol ure svojega življenja).

Oda klicanju
"Poklical te bom!" - Kako lepa, prikupna, prisrčna, nevsakdanja, nevsakonočna, nepredvidljiva, iskriva, skrivnostna, tudi srčkana, že večkrat slišana, a vendarle najbolj nadležna in ne vedno pozitivna moška … laž. Oziroma če se izrazim v njihovem (očitno novem) žargonu: izmikajoča se definicija depriviligirane prikrojitve resnice. Ja, prav ste prebrali. Tako komplicirano to zveni v njihovih mislih in nato besedah, potem pa pravijo, da smo me … komplicirane, ampak pustimo to podrobnost za kakšen drug »pogled«.

Upanje umre zadnje? Še vedno?
Res je, da »poklical te bom« vedno znova vzbudi upanje, nariše sanje, jemlje spanec, polepša jutro, odišavi nasmeh, začini klepet, osmisli pogled, narekuje šepet, proizvede trepet in (tudi lahko!) prikotali solze. Ali postmoderno krokodilje (nastale zaradi vzhičenega veselja) ali mačje (tiste bolj nevidne, lesketajoče solze, tiste bolj v slogu saj sem vedela, že videno, že slišano, že doživeto, že spet).

Ampak … saj ni časovno definiral
… Kdaj bo, bi lahko, razmišlja, da bi … poklical. Moški imajo namreč prirojeno eno takšno ljubko lastnost časovno-maneverskega prostora in za ženske je najbolje, da jo (to lastnost) čim prej vzljubimo. Ker pri njih se nikoli ne ve. Lahko pokličejo sredi noči po kakšnih stotih prespanih nočeh. Ali pa pošljejo sms, kar je še slajše, ker je to še večje presenečenje. Dvojno presenečenje. Presenetijo vas, ker naredijo nekaj, kar niso obljubili (spontanost pa ja ženske cenimo!), še najbolj pa (domnevamo!) presenetijo sebe, ker »ah, ti sms-si, meni se ne da tipkat, jaz pokličem, pa se hitro zmenim«).

Je ali ni? Zazvonilo?
Konec dober vse dobro. Recimo, da kakor koli že, pride do "happy enda", kar pomeni, da je morda poklical po treh ali štirih tednih, od dneva obljube, morda pa tudi ne in je poklical čez dva tedna en drug.

Še vedno pa menim, da je stavek, o katerem sem imela toliko (in bi lahko še nadaljevala, brez skrbi) povedati, tako popularen v moškem besednjaku in tako pester ter domišljijsko-baročen v ženskih mislih na poti do celostne realizacije, kot živo srebro, ki se smuka v obliki kroglic in kepic po dišečem in pravkar polakiranem in odišavljenem parketu.

Zdaj pa vi meni povejte, ali sem bila (spet) preveč poetična ali kakšna že? - »Ženska, ki preveč filmov gleda in se skozi okno oblakov dotika.«

Tanja Mojzer