Za pomlad je pa tako ali tako že rezerviran staž: "Narava se prebuja, ljubezen je v zraku, ptički žvrgolijo." Ojoj! Slava frazam!
To bi lahko bil še en neuraden, a zato komercialen praznik poleg valentinovega in gregorjevega, katerega posebnost bi bila, da bi si med seboj recitirali srčkasto-rdeča romantična besedila. Pa kaj potem, če priletijo vrabci in sinice in se "ženijo" pred mojim oknom. Saj ne, da ni to lep prizor, samo ne mi zdaj prosim čivkat, ko moram tipkat. Kaj mi boste ve sinice? On še vedno ne stori ničesar. No ja, skoraj nič. Tu pa tam že kaj naredi, saj vem, da sem sama kriva, če tega ne opazim. Ali se ne dogaja ta proces v mislih še katere, kako bi ji rekla, "sotrpinke" (če sem blazno izvirna in ponavljam za sočlovekom - saj poznate tisto besedno zvezo - ljubezen do sočloveka ... no, od tam naprej sem jaz na vrsti).
No, pa pojdimo zdaj malo počasneje. Malce bolj - kako že me to tako lepo rečemo (res bistvena beseda v ženski razlagi) - analizirajoče.
Torej, pozor, situacija 1: Kadar koli ga vidim, je jasno, da vidim evforično čisto vse, kar je takrat v mojem vidnem polju. Kaj bi takrat dala za popolno preobrazbo v muho (Kafka, napiši to, reši me!). Sem edina? Skratka; kot kura z največ perja povesim kljun in se začnem sama sebi čisto brezmožgansko režati. Pomnilnik spomina se zabaše z najbolj otročjimi prispodobami in res očitno je, da so samo meni smešne. Čez nekaj sekund samo malo "počekiram", če je še komu smešno. Če vidim, da ne, nadaljujem svoj projekt zadnje (smešne) idealistke, če pa vidim, da je smešno še komu drugemu, potem pa se tako in tako oba začneva ražati, kot da je vse na tem svetu tako smešno. Jau! Mi je res tega treba? Ko se nehava krohotati, se samo še spogledava in jaz potem podvigu po navadi izustim kakšno res bistro, ki je sicer ne bi bilo treba, ampak, no, saj hodim na terapijo tišine, moj novi pomladni (tudi komercialni) projekt. Je pa to licenčni projekt. Iz Francije (ne, ne, ne iz Amerike, Francozi se tudi znajo tržiti!). Kako se situacija 1 konča? Ne vem, (včasih) imam občutek, da še vedno traja.
Situacija 2: (Ok, ta je pa res tako tipično čudna, da je že pretipično prečudna.) Zadnje čase se ukvarjam z mahanjem. Pojma nimam, od kod mi to. Nimam ne televizorja, kjer se to dogaja, ne odvajam se od kajenja, da bi me (upravičeno) napadel mahalni sindrom, ne hodim na ure tenisa, da bi halucinirala lopar in let žogice proti mreži, najbolj skrb vzbujajoče pa je to, da je po navadi tisti človek (moški), ki mu maham, precej blizu. Recimo dva metra. Je to dovolj blizu? Se počasi sprijaznjujem (ali kako bi to po slovensko povedala, pač postopek sprijaznjenja z nečim), da je to (zelo) očitno moj novi "zdravo, kako si?" (čeprav - tej frazi se pa res izogibam, bolj banalnega vprašanja ona (jaz) njemu (ja, njemu) v postmoderni res ne more zastaviti. No, in kaj potem? Po mahanju? Ja, nič, ne?! Pač pomaham in grem. Ampak, no, če to delaš vsak dan? Oziroma vedno, ko ga vidiš? Ni to malo čudno? Meni bi se zdelo to … oprostite, čudno. Če bi jaz bila on, bi takrat naredila nekaj - npr. pomahala nazaj. To res ne bi bilo čudno. Ker bi si mislil (on, ki bi bila takrat jaz, to je miselna prispodoba, sledite, no): saj je ona prva začela, ona je kriva za mahanje (se pravi jaz).
In kako se konča situacija 2? Čudno (ni to pričakovano?). Lahko pa bi se seveda končala manj čudno, lahko bi na primer gojila mahalno tradicijo. Ampak, ne. Je ne priznava, nakazal je, da je ne odobrava. Prekinja moj (spontani) mahalni "izmišljotinek" (lektorji, ne popravljajte). In zato si ne mahava več.
Obstaja še več situacij ali … nikoli se ne ve … morda celo čudežna obuditev katere od že razloženih, a o tem kdaj drugič. Sicer pa, Kafka, kako ti gre pisanje 2. dela? Greva kdaj na kapučino? Delam po evropskem delovnem času, tako, da boš vedel, kdaj se to lahko zgodi.
Tanja Mojzer
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje