Ne, niso vsi takšni. To je treba najprej povedati. A dovolj je, da poznam enega, ki to počne.

Pa ne, ne posplošujem, le upam si trditi, da je takšnih moških malo morje. Bojijo se prepustiti le eni, zato se skrivajo za komplimenti, ki jih brezglavo trosijo vse naokrog. Sem pa že večkrat (od njega in tudi od drugih moških) želela izvedeti vzrok tega čudno (pre)čudnega vedenja, pa mi ni uspelo. O, ja, večkrat je bilo zastavljeno vprašanje, in glej no glej, čudo čudno ..., ki je obrodilo sad, najbolje poznan pod pojavom: večkratno ignoriranje le-tega. Ali še bolje: sprememba teme (kljub opominjanju, da ovinek ni potreben), a prišla sem do enakega zaključka: poskus artikuliranja odgovora je bil neuspešen.

Praktična raziskava o komplimentih
Pred nedavnim sem imela celo priložnost "intervjuvati" nekaj moških. Vsem vključenim v raziskavo (strukturiran intervju) sem zastavila enako vprašanje: "Zakaj svoje 'bejbe' ne zasujete s komplimenti, zakaj jih je lačna in si jih želi slišati, medtem ko preostalim 'kolegicam' ni prav nobena težava povedati, da imajo lepo majčko, super noge in še boljšo rit?" In veste, kaj je bil odgovor? Ne, ne veste, zato vam ga povem: "Ja, zato, ker bi se potem razvadila, saj če jo preveč hvalim, to ni ok, pa saj nič slabega nočem, ko še kateri drugi povem in nakažem, da mi je všeč. Saj to, da bi ti bila ena sama ženska všeč, je nemogoče!" Aja? Ja, je nemogoče, ja …

Eden ni nobeden?
Ampak je zelo mogoče tudi to, da si vsaka ženska želi biti najbolj posebna ravno za tega enega moškega, moškega, ki si ga je izbrala, ne pa še za 267 drugih, ki pač slučajno žvižgajo za njo, ko čaka pred semaforjem. Samo en kompliment enega (njenega) moškega ji nekaj pomeni. In res ne bi bilo nič narobe, če bi se že enkrat (nekateri) moški tega zavedali. Še najhuje je seveda to, da komentirajo ustnice, noge, lase in "joške", medtem ko njihova bejba sedi zraven. No, ja, to pa je strah vzbujajoče. Spomnim se enega, ki je nekoč (ne to nisem bila jaz, da ne bo pomote, da ne bi slučajno kdo na to pomislil, sem bila samo priča temu) namesto običajnega postopka pitja piva to prakticiral po postopku, ki se mu reče curljanje piva iz nosu in lasišča do svojih ustnic. Milo dejanje (jaz bi se zagotovo spomnila česa bolj "postmodernega").

Glej, no glej, ... obstaja "bistvo" komplimentov
Skratka, kaj je res tako zelo težko osrediniti svoje misli, besede in dejanja na eno žensko? Kaj ni to lepo, da daš le eni občutek, da je najlepša, najboljša in oh in sploh vse? Kaj je res treba biti povsod in nikjer? Kaj si je res treba puščati toliko manevrskega prostora, češ, kaj pa če me zapusti, kaj bom pa potem? Moram si sproti pripravljati teren, da mi potem ne bo prehudo! Ne, dragi moji. Če se boste osredinili le na eno, vam ne bo treba drugam. Ker vas ne bo pustila drugam. Ker vas ne bo zapustila. Ker, kako že pravi tista (kruta?) resnica, ki tako lepo kroži po naših mailboxih: "Moški si želi, da bi vse ženske zadovoljile njegovo edino potrebo, ki jo ima, in ženska si želi, da bi le en moški zadovoljil vse njene potrebe."

No, za konec pa še en kompliment »zate«, da ne boš rekel, da jih samo pričakujem, medtem ko jih sama ne poklanjam: "Všeč so mi tvoji vedno čudežno dišeči in zmedeno nepočesani lasje in tvoje večurno ignoriranje mojega smsa, zaradi česar se najverjetneje pozneje odločiš za oddolžitev - nameniš mi najbolj zapeljiv pogled na svetu."

Tanja Mojzer