O kakšnem občutku govorim? Kdo ga ubije? Marsikdo. Še največkrat pa ti. Ne veš o čem govorim? Potem si pa preberi.

Najprej: saj to se ne dogaja vsak dan, včasih pa se. In še vedno je to prepogosto. Nisem edini primerek na Zemlji, ki tako razmišlja. Torej, zakaj počnete to: ko se nam zgodi kaj lepega, kaj nenavadno dobrega, zanimivega, odštekanega, ko smo vse evforične, vesele, divje, najbolj v višavah, da ne rečem že skoraj pred vrati enominutne sreče in bi to želele deliti z vami, kar seveda tudi naredimo (napišemo SMS, mail, nekaj na msn, pokličemo ali celo potrkamo oz. pozvonimo tam, kjer ste, včasih pa celo govorimo v živo). Potem pa se zgodi nekaj čudnega. Neprijetno čudnega, če sem natančnejša. Kaže se na več načinov. Najpogostejši način: vprašanje »In kaj zdaj?« (ob obveznem dodatku: zavijanje z očmi). Drugi najpogostejši način: tišina (smrtna, tista ubijalska, hladna, mrtva, samomorilska, grozna, najbolj boleča tišina). Na tretjem mestu je: globok pogled naravnost v oči, rahel, tisti seksi polnasmeh, a brez besed. Zakaj ni besed? In še četrti odziv: "Zakaj delaš takšno paniko zdaj? Si čudna. Pač se je zgodilo." Saj ne delam panike, le razveseliti sem te hotela. Ali ne razumeš?

Včasih ja, včasih ne. Moral bi pa vedno. Kar bi utegnilo biti precej naporno, priznam. A ravno s temi pogostimi skrajno neromantičnimi odzivi - se morda niti ne zavedate - ubijate občutek, tisti najpomembnejši občutek, tisto, kar se skriva za pomenom besed. In čeprav vam to povemo, se niti malo ne zamislite nad tem. Samo nekateri, da ne bo videti, kot bi bili vsi isti. Ker to niste. In nikoli ne boste, hvala bogu.

Obstajajo seveda bolj ali manj občutljiva dekleta, res je. Nekatere se za te občutke ne zmenijo, druge pa še preveč. Zase bi lahko rekla, da je to odvisno od dneva. Od položaja Lune, od tega, kaj imam oblečeno, kaj obuto, včasih pa sem občutljiva zato, ker sem lačna ali pa zato, ker se barva dežnika ne ujema z barvo laka za nohte. No, to zadnje je bilo »čisto mimo«, to pa zato, da še bolj poudarim, da nisem vedno »takšna«. Zato pa: če vidite, da ni naš dan, potem pa res ni treba, da ubijete še tisti mali občutek dnevnega zadovoljstva. Ker nam potem preostane samo še zadnje orožje: jok, ki se lahko prelevi v kričanje (ali, bog ne daj, nekaj minutni histerični napad). Tega si pa res ne želite. Saj vemo.

Ne bom moralizirala, kot to počne Adi Smolar v nekaterih svojih pesmih, ampak že pišem precej dobronamerno opombo: malce bolj (in več) nas opazujte, z malce več sočutja nas zasujte.

Tanja Mojzer