Pravijo, da je vino hrana. Da ima dušo. Da je žlahtno, dišeče, da ga je zdravo popiti deci na dan, sploh rdečega, ker bo prispeval dobronamernost hemoglobinu v naši (tudi rdeči) krvi.

Ampak: kaj se pa dogaja po petih, šestih, desetih ali še več decilitrih rdečega vina? Je potem kri bolj rdeča? No, ja, mogoče tudi, je pa vsekakor zastrupljena. In naša duša, zavest ali kako bi jo imenovali? Pijana. Ampak drugače nič »drugačna«. Za to stanje pa ni krivo le rdeče vino - alkohol je tudi v drugih »alkoholnih« pijačah.

Kaj počne pijana duša?
Govori neumnosti (vsemogoče obljube sebi in drugim). Je pretirano zabavna in ljubezniva do (blagor tistim?!) trenutne okolice. Skupaj s pijanim telesom pleše (na mizi, na šanku, pri šanku, na stolu, po postelji, včasih celo nekje blizu originalnega plesišča) in se oklepa tistih, ki so trenutno fizično blizu, jih objema, poljublja. Kaj še? Marsikaj! Predvsem pa si upa. Govoriti in početi stvari, nad katerimi bi se v treznem stanju celo zgražala. Pijana duša skupaj s pijanim telesom lebdi v večnem cvetju, večni pomladi ... oh, kako je vse lepo, pravljično, ljubeznivo, brezskrbno. Zavore ne delujejo. Ali pa zelo počasi. Poledico (obveznosti) je zato priporočljivo (časovno in/ali lokacijsko) prestaviti.

Kaj si upa pijana duša?
Poljubiti osebo, ki je ne pozna. Na primer. Ali pa poljubiti osebo, za katero v treznem stanju trdi, da sta zgolj prijatelja. Upa si obljubiti izpolnitev želja in strahov, ki jih ima kot trezna. Svojega seksi prijatelja si upa ogovoriti in ga celo poklicati z ljubljenim imenom, takšnim, s kakšnim se kličejo najbolj divji zaljubljenci. Če jo je strah govoriti v javnosti pred tridesetimi ljudmi, si obljubi, da bo to storila, brž ko se strezni. Pošilja SMS-je. Ja, pijana duša pošilja čudne SMS-je! Od neskončno seksi vsebin, kletvic, verzov do rožic narisanih z umetniško kombinacijo črk. Temu se reče pijana romantika!

Kaj še?
Pijana duša še kar naprej pije. V bistvu sploh ne neha, dokler ji ne zmanjka denarja ali pa se prižgejo luči v »pijanem« lokalu, kjer je (po naših predpostavkah) začela pivsko kariero. Briga jo za jutri, saj je zdaj tako lepo in zakaj pri hudiču je treba uničiti to lepoto pijanega večera s čudnimi barierami, ki jih tako ali tako ima večino časa. Pijana duša zato reproducira svobodo duha, misli, obnašanja. Širi vsesplošno ljubezen, strast, nežnost, velikokrat pa tudi agresijo; predvsem pa drznost.

Ko pijana duša to več ni ...
Pijana duša komaj prispe do želenega cilja – postelje, da se strezni. Nato potone v spanec. Ko se zbudi, je več ni. Ostanejo samo ostanki pijanega telesa, duša pa je po navadi »mačkasta ali tigrasta« oz. ima v glavi vse divje zveri tega sveta. In polna je skrbi. Žalosti, greha, včasih pa tudi obžalovanja. "Joj, kaj sem počela, jaz, pijana duša, kako sem lahko bila takšna, le kaj mi je bilo? Oziroma, kaj sem sploh počela, saj se ničesar ne spominjam. Sem kaj »zajebala?«

Zakaj je pijana duša tega sposobna?
Ker ima za izgovor alkohol, drogo, ki jo spremeni. Ki jo obogati, ki jo osvobodi barier in jo naredi drzno, takšno kot tudi sicer želi biti.

In zdaj, ko je (še vedno) čas novoletnih voščil, novih začetkov, novih podvigov na vseh mogočih področjih, zdaj je tudi največ pijanih duš. Tako ali drugače. So trezne duše torej res tako strahopetne? Da si ne upajo priznati, da si želijo plesati na šanku ali izreči ljubezenske izjave osebi, v katero so do neba zaljubljene? Da si ne upajo izreči (in narediti) tega, kar imajo v podzavesti? Smo trezni ljudje res takšne »reve«, smo res tako »zategnjeni« in polni predsodkov? Zelo očitno je odgovor da.

Tanja Mojzer