S plesom se je prvič srečala v gimnazijskih letih na plesnem tečaju, ki ga je vodil Tone Arko. Resno pa se je z njim začela ukvarjati ob koncu študija, ko je srečala Nika Basariča, s katerim sta pozneje osemkrat postala državna prvaka.

"Trenirati sem začela standardne in latinskoameriške plese, vendar sem se hkrati ukvarjala tudi z džezom, show plesi, sodobnim plesom, pa z ljudskim plesom," je povedala Zagorčeva, ki danes deluje kot plesna sodnica.

Letos je prejela Bloudkovo nagrado za intenziven razvoj celostne plesne dejavnosti in dvig plesne kulturne ravni pri nas. Najvišje državno priznanje za šport si je prislužila kot pobudnica in sooblikovalka pomembnih projektov na področju plesa, med drugim tudi ulične četvorke za srednje šole.

Več o Meti Zagorc pa lahko izveste v spodnjem intervjuju.

Ukvarjali ste se z dvigovanjem plesne kulturne ravni pri mladih. Kako mislite, da je s tem danes?
Prizadevala sem si, da je ples postal del šolske športne vzgoje, da so se vpeljale valete in maturantski plesi ob zaključku šolanja, vendar danes ni veliko priložnosti oziroma dvoran, kjer bi se plesalo, kjer bi se mladi družili ob plesu. Veliko mladih je vključenih v plesne klube, kjer se trenira in tekmuje. Veliko ljudi zna plesati, vendar je čutiti pomanjkanje priložnosti, da bi svoje znanje tudi pokazali.

Začeli ste tudi razvoj rekreativne in tekmovalne aerobike na Slovenskem. Kje ste spoznali aerobiko in kako se razlikuje od plesa?
Aerobiko smo spoznavali prek knjig in videov Jane Fonda v 80. letih, potem smo izoblikovali tudi svoje metode, zlasti v oddajah Euroritem med letoma 1990 in '91. Aerobika vsebuje naravna in plesna gibanja povezana v posebne koreografije. Vsebuje tudi "vaje oblikovanja" ob glasbeni spremljavi in ima navadno za cilj razvijanje določenih sposobnosti (razne vrste moči, vzdržljivost, gibljivost, ravnotežje). Se razlikuje od plesa? Odvisno od plesne zvrsti, kjer gre morda za večjo soodvisnost med plesalcema v paru ali plesalci v skupini. V plesu se te gib morda veliko bolj osebno dotakne ...

Ste plesna sodnica. Kako ste se odločili za to pot?
Ko končaš kariero plesalca, se zdi pot do sodnika kar logična, seveda pa zahteva veliko plesnega znanja, izpopolnjevanja, oblikovanja kritičnosti in prefinjenega odnosa do umetnosti.

Bi lahko na kratko za nepoznavalce razložili, kakšna so pravila ocenjevanja pri plesu?
Ocenjevanje in pravila so podrejena različnim plesnim zvrstem, zato ni enoznačnega odgovora. Vsekakor se povsod ocenjuje tehnika, koreografija in izraznost, nastop - umetniški vtis.

Ali ocenjujete le plesne korake ali tudi kostume in karizmo plesalcev?
Sodnik je izredno subtilen "merski instrument", zato oceno sestavlja mnogo vtisov, ki so jih plesalci sposobni ustvariti skozi svoje gibanje. Karizma, obleka, nastop, sporočilnost, lepota, originalnost, izvirnost - vse to je del ocene.

Na kaj morajo biti plesni sodniki posebej pozorni, ali plesalci poznajo kakšne trike, kako pretentati sodnike?
Vsaka ocena je izraz sodnikovega "okusa", poznavanja in senzibilnosti. Žal se v plesu velikokrat pojavlja kič, trikov pa je bolj malo, saj je tehnika tista, ki je na prvem mestu in vedno kaže na kakovostno raven plesalcev.