Baltić je stalni sodelavec te satirične oddaje, ki se na TV SLO 1 vrača 24. februarja, od leta 2019. Sprva se je v oddajo javljal kot poročevalec s terena Admir Pričko, zdaj pa že nekaj časa v profesorskem, umirjenem slogu raziskuje nove besede kot magister Baltić.

V pogovoru za MMC je dejal, da dogajanja v Sloveniji in svetu ne spremlja zelo zavzeto, saj računa na to, da imajo oči odprte drugi člani ekipe. Poigrava se z mislijo, da bi v rubriki Beseda tedna kdaj presenetil s kakšno radikalno stvarjo, a ker ideje še ni izpilil, za zdaj ostaja pri znanem konceptu.

Baltić je sicer tudi stand up komik, poznan je postal zaradi monokomedije Slaba družba, v kateri je upodobil malega uličnega kriminalca Žutega, zdaj pa je na turneji s predstavo Ićkoti. Pravi, da je ustvarjanje komičnih besedil pogovor s samim seboj, med katerim se zapre med štiri stene in odklopi od sveta. Takrat iz njega začnejo vreti besede, ki jih posname, nato pa prepiše na papir. Ko odgovarja, govori počasi in preudarno, tudi sicer pravi, da ni brbljav človek in da se ne trudi biti dežurni zabavljač. "Varčujem se za oder," pravi. Več pa v spodnjem pogovoru.

Kaj dogaja, Admir? S čim ste zaposleni zdaj, ko je oddaja Kaj dogaja? na oddihu?
Trenutno ne pripravljam nič, sem na zasluženem odmoru.

In v tem času popolnoma odklopite, niste v stiku z drugimi člani ekipe Kaj dogaja? Ker v Sloveniji se trenutno dogaja res veliko stvari ...

Malo smo v stikih, nekaj komuniciramo. Tudi neki napovednik so že snemali, a sam zaradi bolezni nisem bil zraven, tako da sem mogoče malo bolj odklopljen od drugih.

Boste pa tudi v novi sezoni oddaje še naprej imeli rubriko Beseda tedna?
Da, za zdaj ni bilo govora, da bi kaj spreminjali. Mislim, jaz bi rad kaj spremenil, kaj novega vpeljal, a nimam kakšnih dobrih idej. Razmišljam pa o osvežitvi lika mag. Baltića in same rubrike, samo ne vem še, kako in kaj, zato ne bi nič napovedoval, ker se zna zgoditi, da bo še nekaj časa tako.

Kako je s temi besedami, včasih si jih izmisli ekipa, včasih jih kdo pošlje, vidite jih na omrežjih ... Ne zrastejo vse na vašem zelniku?
Tako je. Včasih dobimo predlog od gledalcev in gledalk, potem brainstormamo na scenarističnih sestankih. Včasih je tako, da se je zgodila neka stvar, za katero nato poskusimo najti besedo in skupaj razmišljamo, kakšna bi lahko bila. Je pa fino, da je ta Beseda tedna odziv na neko aktualno stvar. Tako da so različni načini, kako pridemo do besede. Ko jo imamo, pa jaz spišem celotno besedilo.

V tej rubriki ste uglajen, razmišljujoč, intelektualec, ki se ne loči od knjig. Tudi sicer radi poučujete ljudi, jim razlagate svoje mnenje, morda celo "pametujete"?
Mislim, da nisem tako profesorski, v vsakdanjem življenju se tudi ne oblačim tako. To je pač lik, ki ga igram. Sicer mi tudi v komediji nikoli ni bilo preveč blizu to polje igranja z besedami, jaz sem bolj storyteller, pripovedovalec zgodb, znotraj katerih iščem smešne trenutke in jih poudarjam. Nisem ta, ki bi gradil na besedah. Šele ko smo začeli delati to rubriko, sem ugotovil, da se da tudi tako ustvarjati. To je format, ki je v redu za tak tip dela, ko je treba vsak teden nekaj ustvariti. Je neka šablona, neki pričakovani vrstni red, znotraj katerega delam. Načeloma pa to zame ni tista najbolj cenjena oblika komedije.

V vaši sceni je v ozadju ogromno knjig. Ste tudi sami ljubitelj knjig, pogosto berete?
Če pogledam statistično, težko rečem, da veliko berem. Če ne berem veliko, tudi težko trdim, da rad berem. Čeprav – rad berem, a zelo malo preberem. Pogosto se mi zgodi, da kakšno knjigo začnem brati, a nato odneham. V zadnjih desetih letih sem morda na deset knjig, ki sem jih začel brati, eno tudi dokončal, pri drugih sem odnehal. Saj ne, da me ne pritegnejo, včasih zaradi obveznosti in družinskega življenja nimam tega udobja, da bi se usedel in bral, dokler se mi ljubi. Knjigo odložim in tam tudi ostane.

Bo morda kdaj nastala tudi predstava, v kateri bo v glavni vlogi mag. Baltić?
Čisto z obrtniškega vidika je fino, ker je lik prepoznaven, zato bi verjetno lahko računal na to, da bo občinstvo, ki me gleda po televiziji, morda plačalo tudi vstopnico za predstavo. Poleg tega je to format, ki je že postavljen, neke iztočnice imam. A nisem še ugotovil, kako vse skupaj zapakirati, kaj znotraj tega še ponuditi. Mislim, da samo igre z besedami na odru ne bi zdržale oziroma bi morala biti predstava res izjemno dobro narejena, da bi ljudje ob njej zdržali eno uro. Hkrati bi bil to še vedno nišni humor, ne za širše množice. Recimo, da o tem premišljujem.

"Samokritiki se lahko izogneš, če oddaje sploh ne pogledaš" – če vas parafraziram med gostovanjem v nekem podkastu. To drži? Kaj se v soboto zvečer gleda pri vas doma?
Največkrat si pogledam svojo rubriko takoj, ko jo posnamem, čisto toliko, da vidim, ali je v redu. Celotno oddajo večinoma pogledam, včasih tudi z zamikom, se pa tudi zgodi, da je sploh ne, ker mi zaradi drugih obveznosti pač uide. Sicer pa, če sem bil prisoten v skeču, imel rubriko, bil še v rubriki Palomar, približno vem, za kaj je šlo.

Pa vsak svoj nastop secirate in se sekirate, kaj bi lahko bilo še boljše, ali ste bolj flegmatik?
Dobro je pogledati vsak svoj nastop, ker brez analize človek težko napreduje. Je pa odvisno od tega, koliko časa je res na voljo. Če ga ni, potem sem tudi hitreje zadovoljen, haha.

Pa vas kaj moti pri liku mag. Baltića, si greste kdaj na živce v tej vlogi?
Če pogledam več delov te rubrike zapored, vidim, da se približno vedno na isti način sprehodim, vedno počnem približno iste stvari, tako da je v tem smislu lahko malo monotono. Hkrati pa ne vem, kaj še dati temu liku. Včasih pomislim, da bi mu dodal neko čisto "X stvar", radikalno menjal stvari, ampak potem ne vem, kako naprej. Saj nekaj idej imam, a kmalu vidim, da produkcijsko niso izvedljive. Zato pač ostajam pri tem.

Sorodna novica Alenka Marinič o vodenju Kaj dogaja?: Zame je bil največji izziv, da moram sedeti pri miru

Predstavljam si, da morate vsak dan spremljati medije, prenose, objave na omrežjih, da ste ves čas v stiku z aktualnim dogajanjem, da vam ne uide kakšna dobra izjava, zdrs znanih ljudi. Kako obremenjujoče je to, lahko sploh kdaj "izklopite"?
Sploh ne spremljam toliko. Vsak dan pogledam vaš portal, torej MMC RTV SLO, da vidim, kaj se dogaja, pregledam glavne naslove. Informativnih oddaj ne gledam zares, tudi časopise bolj poredko berem, saj je podobno kot s knjigami, nimam več tega luksuza, da bi lahko v soboto vzel v roke časopis in ga prebral od začetka do konca. Saj poskušam biti ves čas informiran, nimam pa navade, da bi spremljal tudi tabloide, rumene članke. Tudi Twitterja ne spremljam, malo včasih Facebook, čeprav se potem vedno vprašam, zakaj to počnem, saj tam res ne morem ničesar izvedeti. Tako da spremljam samo MMC in neki bošnjaški portal, včasih tudi Guardian in zaradi krize v Gazi izraelski portal Haaretz. Kot ekipa imamo oči odprte. Česar ne opazim jaz, opazi kdo drug.

Obstaja znani Slovenec ali Slovenka, ki ga najraje gledate ali poslušate, mu sledite na omrežjih zaradi njegove karizme, načina govora, navdiha ...?
Da bi prav nekomu sledil v smislu 'aha, ta me bo hranil z materialom', ne. Morda je bil v času prejšnje Janševe vlade minister Hojs tisti, ki se ga je splačalo malo bolj spremljati, tudi samega Janšo in njegove tvite. Sicer pa ne delam tako, saj po navadi ni človek navdih, ampak bolj neka situacija.

Kakšen je vaš ustvarjalni proces? Imate ves čas v žepu "beležko in svinčnik", da rečem stereotipno, in si zapisujete ideje, ali se namensko zaprete za več ur v sobo, kjer vas ne sme nihče motiti, in naenkrat spišete besedilo?
Različno. Pri Besedi tedna so konkretni roki in ne morem čakati na navdih, treba se je usesti in zadevo spisati. Ob ponedeljkih imamo scenaristični sestanek, na katerem običajno že izberemo besedo, potem pa vse skupaj spišem tja do četrtka. Oddajo snemamo ob petkih. Po navadi mi pisanje vzame kakšno uro, uro in pol, nato pa dodajam še kakšne popravke. To je precej obrtniška zadeva. Pri stand upu je drugače. Včasih se mi utrne kakšna fora in si jo zapišem, nato še druga, tretja in začnem razmišljati, ali so še kakšne povezave, če se da vse skupaj dati v zgodbo. Pogosto je tako, da gre za kakšno resnično zgodbo, ki sama po sebi ni nič posebnega, ravno toliko, da mi je ostala v spominu. Nato pa razmišljam, ali se jo da nekako oplemenititi, napolniti z domišljijo, da zdrži tudi kot zgodba na odru in je dovolj smešna, da bo ljudi zabavala.

Nekoč ste dejali: "Sem med tistimi slovenskimi stand up komiki, ki najmanj časa posvetijo temu, da gledajo druge." Raje ustvarjate sami ali v ekipi?
Odvisno od tega, kaj delam. Kaj dogaja? je definitivno lažje delati v skupini, ne znam si predstavljati, da bi vse to spisal samo en človek. Ko pa pišem gradivo za stand up, iščem neki svoj izraz na odru, zato se mi zdi, da je samota kar nujen predpogoj. Da sem sam s seboj, si stvari vizualiziram in si jih govorim. Ko se domislim kakšne šale, mi je najbolj smešna prvič, ko jo povem samemu sebi, nato jo le še reproduciram, ko jo govorim še drugim. Fino je, da dobim odziv, ampak pomembno je to, da najprej nasmejim sebe, da se prav na glas nasmejim svoji fori. Tako da je to delo nekako pogovor s samim seboj, vsaj pri meni je tako. Pri meni besedilo nastaja tako, da si ga govorim sam sebi, zato tudi potrebujem samoto, ki pa si je ni tako lahko vzeti.

Sorodna novica Robert Petan o kombinaciji kritike in humorja: "Zdravo je, da daš ven, kar si misliš"

Besedil za monokomedijo se ne da napisati tako, da si vsak dan vzamem pol ure. Napisal sem jo tako, da sem bil v tujini na seminarju in sem bivanje tam podaljšal za štiri, pet dni. Bil sem sam s seboj v hotelski sobi. Prva dva dni nisem napisal nič, ampak potreboval sem čas, da se čisto odklopim od sveta. Nato pa sem vzel snemalnik in začel govoriti. Posnel sem za eno uro materiala. Nato sem to prepisal na papir in prečistil material, videl, kje lahko dam punchline. Nato sem vse skupaj sestavil, se naučil na pamet in šel pred občinstvo. Tako da v mojem primeru je samota pogoj za ustvarjalnost. Ko vadim, obvezno hodim gor in dol po hiši. Tudi hoja je nujna, vsaj pri meni. Za krajše besedilo se lahko usedem za računalnik in ga spišem, če pa si izmišljujem daljšo zgodbo, je hoja nujni predpogoj. Mislim, da je tudi znanstveno dokazano, da možgani oziroma njihov kreativni del drugače delujejo, če se gibljemo. Lažje se vživimo v zgodbo.

Menda ste tudi izvrstni pevec?
Nisem šolan pevec, nikoli se nisem zares ukvarjal s petjem. Pojem pa rad.

Se preživljate samo s stand up komedijo? Mimogrede, vaš espe ima res zabavno ime – IZ ROK V USTA, Admir Baltić, s. p.
Da, moj vir zaslužka so stand up nastopi in delo na televiziji. V preteklosti sem se veliko ukvarjal s projektnim menedžmentom, s snovanjem raznih kulturno-izobraževalnih projektov, tudi danes še kdaj pomagam pri kakšnem takem projektu. Zdaj imamo tudi turnejo s predstavo Ićkoti. To je kar naporno, saj imamo po dva nastopa na dan. Odpravim se popoldne, vrnem se okoli polnoči. Tako da je vse skupaj kar resna služba.

Vem, da je težko govoriti o povprečnem številu nastopov, ampak bi vseeno lahko ocenili, koliko jih imate?
Zdaj, ko smo na turneji z Ićkoti, je ta številka ogromna. Mislim, da smo imeli v januarju približno 40 nastopov. Prvič se je zgodilo, da je bil januar napornejši od decembra. Če ni turneje, pa nastopam manj, recimo, da imam od pet do šest nastopov na mesec. Poleti nastopov ni oziroma se jih sam izogibam.

Pred mag. Baltićem ste številne nasmejali tudi kot hitronogi kriminalec na drobno Žuti, v oddaji Kaj dogaja? ste bili nekaj časa Admir Pričko. Bi lahko rekli, pri katerem liku ste največ črpali iz sebe, kateri je najbolj podoben vam kot Admirju Baltiću?
Noben lik nisem jaz, v vsakem liku pa je nekaj, kar je avtentično, moje. Morda najbolj uživam na odru, ko sem Žuti. Ti nastopi so namreč najintenzivnejši, pa tudi linija, ki jo zavzamem kot Žuti, mi omogoča, da občinstvu največ ponudim v smislu komedije. Fora Žutega je, da paralelno potekata dve zgodbi, ena je na prvo žogo, ki jo lahko takoj razumemo, druga pa ima neki globlji pomen. Tako da mi je všeč tudi s tega vidika.

Sorodna novica "Dobra stvar pri satiri zdaj je, da je vsak teden nekaj novega."

Se vam zdi, da se lažje šalite iz manjšin, ker sami prihajate iz tega okolja?
Da, pa saj to na splošno velja, da si lahko več dovoliš. Mislim, saj si lahko tudi drugi dovolijo, samo pri drugih morda te šale lahko izpadejo nesimpatično, če se norčujejo iz nekoga, ki je v sociološkem smislu gledano manjšina. Medtem ko jaz to počnem s stališča manjšine, zato mi je malo več dovoljeno in tudi že v štartu recimo, da oproščeno. Nihče mi ne zameri teh šal.

Za več komikov velja, da na nastopih nasmejejo ljudi, sicer pa so zadržani, nekateri celo depresivni. Kako je z vami? Ste v zasebni družbi med najglasnejšimi, stresate šale iz rokava?
Odvisno, v kakšni družbi se gibljem. V domačem okolju nisem zabavljač. No, lahko sem, a se moram kar potruditi. Nimam potrebe, da bi v domačem okolju zabaval svojo družbo. Na splošno nisem brbljav, človek, ki bi ves čas govoril. Obstajajo ljudje, ki so naravno takšni, ki so ves čas dobre volje in jih je super poslušati. Sam pa se varčujem za oder, haha.

Vzamete kdaj dogodivščine svojih prijateljev in sorodnikov kot navdih za šalo na nastopu?
Zelo redko. Pri monokomediji Slaba družba, v kateri sem bil Žuti, sem se veliko naslanjal na anekdote, ki so mi bile znane iz druge roke oziroma mi jih je kdo pripovedoval. Vzel sem jih kot iztočnico, dal v drugačen kontekst ter spletel svojo zgodbo o uličnih kriminalcih. Da bi na oder prenesel kakšno pravo zgodbo, osebno izkušnjo, to pa ne. Raje vzamem neke male zgodbice, na katere potem napletem druge stvari in ugibam, kako bi se lahko nadaljevale in obrnile.