Rdečelasko smo povabili na intervju, v katerem je spregovorila tudi o poučevanju invalidnih študentov, svojem glasbenem okusu in o projektih, ki so pred njo.

Ste ena izmed voditeljic letošnje Eme. Koliko ste do zdaj spremljali to prireditev? Ste morda kdaj glasovali za kakšnega izvajalca ali ste bolj s posmehom gledali na ta "cirkus"?
Ah, ne s posmehom, nikakor ne. Lani sem prvič glasovala za nekoga. Ne morem reči, da sem spremljala, vedno pa sem vedela, kdo je zmagal. Če sem bila doma, sem s pol pozornosti poslušala pesmi, ne morem pa reči, da sem redno spremljala v smislu "kaj bo zdaj".

Na eni izmed vaj sem slišala, da ste Petri Slapar šepnili: "Nič zamerit, kar se bo dogajalo na Emi, nič osebnega ni." Kaj torej pripravljata s Petrom Polesom, kakšno pikro na račun slovenskih glasbenikov?
Ne, ne. Igrala bom sebe, ki to nisem. In to bo zelo na 'hard', ne vem, kako naj drugače rečem. Ja, bo zelo ... divje. Besedilo za naju je sicer napisala Desa Muck, zato je jasno, da bo dobro, bo pa ... konkretno, zelo konkretno, tako da lahko pričakujete zanimivo Emo.

Kakšen je sicer vaš glasbeni okus?
Stoodstotno rock, rock'n'roll, bossa nova. Poslušam dobro glasbo, saj vsi vemo, kaj je to dobra glasba in kaj ni, kaj je pač ... preprosta glasba.

Se poleg igralskega lahko pohvalite tudi s pevskim talentom, vas bomo kdaj slišali peti?
Ravnokar sem pela v oddaji NLP (Majo Martino smo ujeli po snemanju oddaje NLP, op. a.), zapela sem pesem Evening of Love. Učim se tudi solopetje, a nimam kakšnih ambicij za nastop na Emi ali Slovenski popevki. Za zdaj mi to, da sem z mojimi fanti, z Bitchboysi ter Mad Dogi, in da vadimo v zaklonišču za različne 'špile in šove', čisto zadošča.

Veliko časa ste namenili tudi ustvarjanju komedije "Vse, kar ste hoteli vedeti o nas, pa niste nikoli vprašali".
Da, premiera te predstave je bila že junija lani. To je projekt, ki je nastal kot plod mojega dvoletnega poučevanja na društvu študentov invalidov. Gre za komedijo, ki je mozaik njihovih resničnih zgodb. Kot je rekel Branko Đurić-Đuro, gre za 'sit down comedy', ki ponudi gledalcu vpogled v življenje invalidov, a ne s težke strani, ampak z zelo normalne, takšne, kot življenje je. Oni so takšni kot mi, to sem želela povedati s to predstavo, saj sem spoznala, da so popolnoma enaki kot mi.

Imate v rokavu še kakšen projekt, mogoče nov film?
Za zdaj ne, je pa res, da se snema zelo malo filmov. Ema je za zdaj moj največji in najbližji projekt, najbolj pa si seveda želim kakšen nov film.

Od vloge v Pokrajini št. 2 vas mediji opisujemo z besedami "fatalna, zapeljiva, nekdo, ki si upa". Vam to godi ali je to breme, saj boste ljudi po tej vlogi težje prepričali, da ste "resna" igralka?
V času po Pokrajini sem imela dve vlogi, v katerih ne vidimo ničesar od tega, no, ena ima mogoče majhen pridih fatalnosti, druga pa je popolnoma drugačna. Mislim, da sem že s tema dvema filmoma pokazala, da sem tudi drugačna igralka. Poleg tega v Briljantini, Pravih dekletih in 'milijon' drugih predstavah, v katerih igram, ni sledu o tem. Jaz sem igralka in lahko sem 'to', 'to', lahko sem vse, odvisno je le, kdaj kaj pride 'ven'. Ne vem pa, zakaj bi me moralo biti sram seksualnosti, ker je tudi to del življenja, s tem pa tudi del igre. In ko bo treba, bom dala tudi to ven, če pa ni treba, pa seveda ne bom.

Anja Pavlič