Gojmir Lešnjak - Gojc in Bernarda Oman se zadnje mesece srečujeta v predstavi Čista norišnica, kjer se je uigranemu ansamblu pred dnevi pridružil Bernardin mož Boris Kobal.

"Glede na to, da imam pri okoli 130 predstavah z njim že izkušnje, sem vedela, kaj lahko zdaj pričakujem. Zelo hitro sem se postavila v svoj bran, ko se mi je zdelo, da bo nevarno," je sodelovanje z možem na poklicni poti opisala Omanova. Kobal je namreč v predstavi zamenjal Borisa Cavazzo, ki odhaja v tujino na snemanje filma.

Trojka skupaj z Mašo Derganc, Primožem Ekartom in Damirjem Leventićem sestavlja druščino, ki gledalce pozdravi v frizerskem salonu, ko lastnico, ki živi nad njim, umorijo. Gojc v vlogi inšpektorja rešuje primer s pomočjo obiskovalcev. In prav ta interakcija z občinstvom dela predstavo posebno. "Pri enem primeru je še posebej lepo videti, da množica vpliva na posameznika," je poudaril igralec, razdvojen med novogoriško gledališče in gostovanja s Čisto norišnico.

Celoten pogovor o odnosu s Kobalom in posebnosti odnosov v predstavi si lahko preberete spodaj.

Namesto Borisa je prišel nov Boris. Kateri je bolj prebrisan? Tisti, ki je prišel, ali tisti, ki je odšel?
GL: Težko je govoriti o kakršni koli prebrisanosti. Vprašal sem režiserja Jašo Jamnika, čemu se je odločil zdaj za tega Borisa, in odgovoril je, da sam lik zahteva starejšega človeka. In glede na to, kaj igra, je dejal: 'S Kobalom ne bo težav, hitro se bo vživel v ta lik.' Več pa bo lahko povedala Bernarda, ker ga mora prenašati tudi čez noč.
BO: (Smeh) To pravi Gojc. Že kaj ve, česar mogoče sama ne vem.
GL: Imam veliko izkušenj z njim. Pretental me je že, ko sem bil papež, že pri Čehovu … Mnogokrat v igrah. Da ne govorim, kaj je z mano počel v TV Popru. Treba se ga je bati.

Bernarda, z Borisom sta že sodelovala v predstavah. Kako pa je bilo z njim znova stati na odru?
BO: Bila sem pripravljena, ker že imam izkušnje z njim na odru. Morate vedeti, da on ni igralec, ampak režiser. Mogoče tudi nima toliko igralske discipline, kot jo imamo nekateri (smeh). Njegov ego včasih postane močnejši, ampak glede na to, da imam pri okoli 130 predstavah z njim že izkušnje, sem vedela, kaj lahko zdaj pričakujem. Zelo hitro sem se postavila v svoj bran, ko se mi je zdelo, da bo nevarno. Moram pa priznati, da je velik profesionalec. Kot njegova partnerica sem bila iskreno presenečena, da je tako pristopil k vlogi (smeh).
GL: Sam nisem bil. In tu moram replicirati kolegici. Vendarle govorimo o človeku, ki je potomec največjega slovenskega komika Silvija. Temu ni mogoče ugovarjati. Genski zapis za posledice nosi nekaj s seboj. Čeprav je študiral režijo, je ta dar tako močan, da mu česa drugega ni bilo treba. Poleg tega pa je že toliko sprenevedanja videl od kolegov igralcev, tako da se je marsikaj naučil iz tega.

Koliko komika je prinesel na oder oz. koliko nasploh pusti, da ga neka vloga nosi kot igralca?
GL: Tu se je videlo, da je izjemno humoren človek. Če ga primerjamo z malce starejšim Borisom, je on prinesel nekaj svojega primorskega temperamenta. Dodal je svoje komentarje, ki so zelo dobrodošli. In duhoviti.
BO: Zanimivo se mi je zdelo, da je v trenutku, ko je začel študirati, začel tudi uživati. Kar je odlično, če se ti zgodi z vlogo. Zdi se mi, da se je našel v njej. Kajti po tem, ko se dobro počutiš v vlogi, si hitro kaj novega izmisliš.

Predstava je doživela premiero aprila. Kako se je stara ekipa soočila z zamenjavo?
GL: Dejstvo je, da igralci ne maramo vskokov.
BO: Strašno so stresni. V predstavah, kjer sem delala vskoke, nisem bila nikoli popolnoma suverena. Ves čas samo razmišljaš, da boš kriv za vsako napako, ker si prišel v ekipo zadnji. Ni lahko.

Nosita z Borisom kdaj delo domov?
BO: Večinoma ne.
GL: Prav pritožila se je, da je doma ni hotel poslušati niti vaditi z njo.
BO: Z mano je besedilo ponovil enkrat.
GL: Še moja žena večkrat z mano vadi besedilo, pa nima stika z našim svetom.
BO: Rekel je, da mu je nerodno.

Glede na to, da je predstava zelo razširjena po svetu in vsi vsaj mislijo, da vedo, kaj lahko pričakujejo, kako zahtevno je ustvariti trenutek nepričakovanosti? Tako da gledalca premamiš, da se znova vrne?
BO: Predstava je napisana tako, da ima lahko tri različne konce. Najmanj. Drugače je napisana in porabili smo več časa, ker smo vadili tri različne konce. Čisto preprosto. Odvisno, koga občinstvo osumi za krivca.
GL: Mojstrovina – izum, da predstava omogoča interakcijo z občinstvom, in občinstvu, da dejavno poseže z razvojem dogodkov na odru, je tisto, kar je zelo privlačno. Sam sem gledal hrvaško različico in me je po predstavi mikalo, da bi videl, kaj bi bilo, če bi bil kriv nekdo drug. Potem se moraš organizirati in pripeljati več kot polovico dvorane, da boste volili za pravega osumljenca. Čista norišnica deluje po sistemu pravih volitev.

Ste si v času vseh vaj in predstav tudi sami umislili kakšno drugo različico konca?
BO: Ne. Ker ne smemo.
GL: Besedilo je takšno, kot je. Postavljeno je zelo precizno in na postavljenih 28 mogočih vprašanj, ki so povezana z umorom, moramo znati odgovoriti. Po resnici, tako, kot se je dejansko zgodilo.
BO: Ni prostora za improvizacijo, čeprav je tako videti.
GL: Avtorja sta to zelo precizno dorekla.

Gojc, prebrala sem, da vam je vloga detektiva pisana na kožo, saj ste želeli pri 14 letih postati miličnik.
GL: (Smeh) Res je. Želel sem in zdaj sem poslal. Miličnik v republiki Škofi, kjer živim. Imam veliko prijateljev miličnikov. In zdaj sem še detektiv kriminalist v Čisti norišnici, tako da so se mi sanje uresničile.

Kakšni so bili odzivi detektivov, ki so si ogledali predstavo?
GL: So bili tudi že med predstavo. Zelo strokovno pristopijo k stvari. Upam, da nam bo uspelo organizirati predstavo za združenje policistov IPA, in v njej bi rad, da bi bili v dvorani samo policistke in policisti. To pa bo zelo zanimivo, kako se bodo odzvali, ko bo spremljala umor sama stroka. Neka inšpektorica - prijateljica - je gledala in me takoj opozorila, saj sem dva izraza uporabljal zelo nestrokovno: kdo spiše obtožnico. Tožilec, in ne policija. Takoj po lapsusu me je po predstavi opozorila, da policisti le predlagajo obtožnico tožilstvu. Zdaj se tega držim (smeh).

Ste imeli tudi kdaj vi podobne izkušnje, Bernarda, a z drugimi vlogami?
BO: Ne. Toda zdi se mi, da se lahko obiskovalci predstav hitro najdejo v likih. Ne glede na to, kateri poklic igraš. To je čar gledališča.
GL: Moram poudariti, da nihče nima pravice dejati, da je vloga Bernardi pisana na kožo. Toda odigrala jo je tako imenitno, da včasih komaj pridem k sebi, ko se smejim – potihoma – na odru.

Kdo je najboljši očividec?
BO: Gledalec.

Kaj ga naredi najboljšega?
BO: Da natančno opazuje dogajanje, da ne klepeta in da sodeluje. Včasih se kdo kaj zmoti in pove kaj v nepravem trenutku. Na vajah smo se spraševali, kdo si bo zapomnil kakšne malenkosti, ampak so si.
GL: V navodilih za predstavo – obstaja knjiga navodil – opozarjajo, da bodo velikokrat zamenjali neki rekvizit in bo večina trdila drugače, kot je bilo v resnici. Je pa to predstava za dejavnega gledalca. Je pa res, da so otroci neverjetno pozorni, zelo natančni opazovalci in postavljajo zelo natančna vprašanja.

Poskus Solomona Ascha velja za enega izmed učnih primerov, kako se manjšina podredi vplivu večine. Je tako tudi v predstavi?
GL: Dejansko je tako. Pri enem primeru je še posebej lepo videti, da množica vpliva na posameznika.

Imate kakšne težave z zadnjimi vrstami?
BO: Ne, ker je Gojc v vlogi animatorja zelo pozoren, spodbuja, sprašuje, gleda celo občinstvo - tako balkone kot zadnje vrste. Zelo se trudi. Seveda dobiš pozornost tistih, ki so v prvih vrstah, toda Gojc se zelo trudi, da nihče ni izključen.
GL: Mogoče celo to, da so tisti bolj zadržani, ki so zadaj, pogumnejši na koncu in postavljajo vprašanja.

Katere so vajine najljubše detektivke?
BO: Ptiči, Hitchcock.
GL: Nimam. Ne padam na detektivke ali grozljivke. Zadnjih sploh ne maram. Preklopim. Rad pa si pogledam kakšnega Hercula Poirota. Klasika. Rad imam serije in filme, kjer ni krvi, ampak so miselno zapletene zgodbe.