Igor Bračič je v življenju preizkusil že marsikaj – pel je v pevskem zboru, igral v Improligi, vodil oddaje, prireditve ... našel pa se je predvsem v tem, da ljudi zabava v spremstvu kitare. "Če nekaj samo poveš, je informacija, če zapoješ, pa dobi neko dodano vrednost, mogoče tudi humorno, prav zato, ker nismo navajeni, da ljudje pojejo o nekaterih stvareh," je za MMC povedal Bračič, ki med drugim piše tudi scenarij za oddajo Kaj dogaja? – ta se po premoru na TV SLO 1 vrača 24. februarja.

"V tem času ugotavljamo, kaj bi lahko še spremenili, tudi glede poteka dela – vedno se da stvari še izboljšati ali narediti drugače," je delil in dodal, da se mu zdi dobro, "da se malo umakneš, ker so te potem ljudje spet veseli, ko se vrneš". Poudaril je, da se vedno trudijo ustvariti nekaj novega, obenem pa se mu zdi, da je kot ustvarjalec treba paziti na to, da to, da se imaš dobro, ne postane pomembnejše kot to, kako nekaj sprejemajo gledalci.

"Ko delamo, se velikokrat ujamemo, da so ene stvari zelo smešne za nas. Čeprav so lahko zabavne, pa vemo, da ima vsaka stvar mejo dobrega okusa, tudi humor," je še dejal in dodal, da je satira namenjena ljudem od zgoraj. "Če se delaš norca iz ljudi, ki so pod tabo, potem si samo ustrahovalec," je še poudaril.

Za MMC je spregovoril tudi o tem, kaj je bil njegov največji izziv v karieri, kako ga ena izmed hčera spominja na Liso Simpson, kako je Mala terasa nekakšna nadgradnja Slona in Sadeža, o intenzivnosti ustvarjanja oddaje Kaj dogaja?, kako za delo nič ne učinkuje bolje kot pritisk, o utečenosti in iskrenosti ekipe, "avtocenzorskem trenutku", kritikah, o nezavednem strahu, da bi ukradel idejo, dvornih norcih in iskanju mesta satire v svetu.

Hodili ste v glasbeno šolo, v osnovni šoli snemali filme, peli ste v pevskem zboru, se lotili Improlige, predtem ste se pri tabornikih našli v tem, da zabavate v spremstvu kitare. Sta glasba in humor nekakšen ventil, da brezskrbno delite svoje misli, prepričanja?
Ne vem, ali je bila najprej glasba ali humor, zagotovo pa je bila v nekem trenutku glasba odličen medij za podajanje informacij, ki bi lahko mogoče brez glasbe zvenele preostro ali preresno. Če nekaj samo poveš, je informacija, če zapoješ, pa dobi neko dodano vrednost, mogoče tudi humorno, prav zato, ker nismo navajeni, da ljudje pojejo o nekaterih stvareh. Nekaj časa je namreč veljalo, da pesem lahko napišeš samo o določenih temah, kot sta ljubezen in razočaranje. S tem ko začneš pisati pesmi o vseh stvareh, z žanrom, ki tradicionalno govori o eni stvari in ga uporabiš za govorjenje o drugi stvari, namenoma kršiš ta nenapisana pravila. S tem smo se zelo zabavali.

Rekli ste, da je nekaj resnega, morda nekaj, česar ljudje sicer ne bi sprejeli, lažje zapakirati v humor, tudi glasbo. Je tudi vam lažje, če vam nekdo nekaj pove tako?
Mogoče je to že malo poslovna deformacija – ko si toliko vpet v delanje nekega tipa izdelka, potem tega nočeš več gledati doma, v zasebnem življenju. Morda se bo slišalo smešno, a priznam, da delam nekaj, česar sam kot potrošnik ne maram gledati. S tem žanrom se ukvarjam zato, ker me zabava, ko ga delam, kot gledalca ali pa kot poslušalca pa me zabavajo popolnoma druge stvari. Velikokrat se sicer zgodi, da se ustvarjalci bolj zabavajo kot tisti, ki jim je to namenjeno. Zdi se mi, da moraš zato včasih kot ustvarjalec paziti, da nenadoma to, da se imaš ti dobro, ne postane pomembnejše kot to, kako nekaj sprejemajo gledalci. Po eni strani se moraš imeti dobro, v tem primeru je izdelek boljši, je pa res, da ni pomembno samo to – včasih se moraš postaviti tudi v vlogo gledalca in pomisliti, kaj ta hoče, kaj ga zanima in ali bo njemu to zabavno.

V šoli naj bi veljali za tihega učenca, raje ste opazovali okolico. Se je iz tega mogoče veliko naučiti o ljudeh?
Zagotovo. Tudi če govorimo o tem v kontekstu improlige – da si, ko si na odru kot improvizator, v bistvu ne izmišljuješ situacij in oseb, ampak se teh poskušaš spomniti. Vzpostaviš si bazo, iz katere črpaš. Če imaš to izhodišče in v svoji glavi veš, kdo je ta človek, ki ga igraš, kako se obnaša v vseh situacijah, ti je kot improvizatorju lažje, ker si lika ne izmišljuješ sproti. Tako “imitiraš” resnične ljudi in okoliščine, kar je za občinstvo prepričljivejše, ker vse prepoznajo kot resnično, se s tem bolj poistovetijo.

V mladosti ste gledali Monty Python, predvsem pa so vas zaznamovali Simpsoni, tudi animirano serijo Rick and Morty spremljate. Kaj vam je pri njih tako všeč?
Vse to mi je še vedno blizu, največ gledam animacijo. Ob tem se najbolj zabavam, mogoče tudi zato, ker je za ustvarjalca, kot sem jaz, torej nekoga, ki piše in sklada, ta oblika najbolj brez omejitev – vse lahko napišeš in vse je izvedljivo. Pri animacijah, ki sva jih omenila, gre za idejo ene osebe ali dveh, ki imata celotno idejo v glavi, in ta je, tudi seveda s pomočjo sodelavcev, neomejeno razvita do konca prav zato, ker animacija to dopušča.

S katerim animiranim likom se najbolj poistovetite?
Zagotovo bi se našel v več različnih likih, predvsem zato, ker se skozi obdobja kot človek spreminjaš. Težko je izpostaviti enega, mogoče tudi zato, ker so v omenjenih animacijah vsi liki tako ekstremni, da niso realistični. Zdi se mi, da če bi se res lahko z njim poistovetil, bi bilo to predaleč. Lahko pa povem, da v Lisi Simpson vidim eno izmed svojih hčera, kar mi je zelo zabavno. V tem kontekstu vidim povezavo tudi v odnosu otrok-starš. Seveda je v Simpsonih ta karikiran, ampak bolj ko ga živiš, bolj vidiš te karikirane stvari, odnose kot resnične. Ko gledaš risanko, se ti včasih zdi, da gre za pretiravanje, potem pa ugotoviš, da je tudi v resničnosti nekako tako.

Čeprav Slon in Sadež nista izdala novega albuma že od leta 2011 in vas ljudje stalno sprašujejo, kdaj bo nov material, se vendarle z Juretom Karasom oba gibljeta v istih vodah. Kako je imeti nekoga toliko časa v življenju, ki si deli podobno pot?
Če pogledaš za nazaj, je prav zanimivo. Skupaj sva na RTV-ju začela v Štafeti mladosti, potem pa sva šla in delala vse, kar je mogoče – kot Slon in Sadež ter kot Igor in Jure. Zdaj, po 20 letih, pa sva nenadoma oba spet na RTV-ju, kjer vsak dela svojo oddajo. V tem smislu se je krog sklenil. Ko z nekom sodeluješ, je naravno, da se v nekem trenutku kot avtor tako razširiš, da te samo ta povezava neke glasbene skupine ne zadržuje več in potem lahko delaš kar koli. Z Juretom delava podobne stvari, a pogosto na različen način. Zakaj bi jih delala skupaj, če jih lahko delava vsak posebej. To je zabavno.

Še vedno seveda igrava kot Slon in Sadež in imava koncerte. Skupina ima za naju še vedno pozitivno vzdušje. Zdi se mi, da nama je to uspelo, ker je nisva “izpridila”. Zamrznila sva jo v tistem zlatem obdobju, šla potem na druge stvari, zdaj pa se lahko v varno zavetje Slona in Sadeža vedno vračava. Prihranjeno nama je bilo to, kar se velikokrat zgodi pri glasbenih izvajalcih, ko odrastejo in se stvari, tudi občinstvo, spremenijo, tako pa so tudi oni prisiljeni nekaj narediti. Enim uspe, drugim žal ne, nekateri ne znajo iti naprej. Ni nama bilo treba razmišljati, kaj bosta Slon in Sadež počela v prihodnosti, ker to zdaj delata Igor in Jure. Nisva imela občutka, da je zasedba neka blagovna znamka, pod katero morava delati ves čas.

Mala terasa je v svojem bistvu čisti “Slon in Sadež štos”, ampak obenem je nekako njegova nadgradnja. Pri Slonu in Sadežu smešna besedila poje Igor, v Mali terasi pa imamo Tilna Artača, ki te tekste poje boljše, obenem pa še imitira. Pomembno je, da vidiš, kje si dober, se tam izpiliš, kjer pa nekaj manjka, pa daš zraven nekoga, ki je v tem boljši.

Lotili ste se številnih raznolikih podvigov. Kakšen je bil največji izziv za vas v vaši bogati karieri?
Največji izziv je bila prav vrnitev na televizijo za Kaj dogaja?. Po eni strani smo padli v nekaj, kar smo že delali in smo vedeli, kako se tega lotiti, po drugi strani pa je bilo veliko na kocki. Poleg tega, da smo že na začetku dobili termin v soboto zvečer, ko televizijo gleda največ ljudi, je bil to eden izmed tistih projektov, za katerega sem sam zastavil besedo in ime. Zame je bil to nov položaj. Do takrat je namreč veliko stvari, ki smo jih delali, prišlo oziroma si že vnaprej vedel, v katero vlogo si postavljen, kaj delaš ... Tu je bilo prvič, da smo rekli: 'To bomo naredili.' Nismo pa zares vedeli, kaj delamo – vnaprej obljubljaš nekaj, kar živi samo kot ideja, ni pa še konkretizirano, ne veš, kam bo vse šlo. V tem primeru je šlo za več kot to, ali bo na koncu dobro ali ne.

Se velikokrat vprašate: "Kaj se dogaja?"
To se pravzaprav moram vprašati, ker si moram potem na to vprašanje odgovoriti z nekim zabavnim skečem oziroma poskusiti to osmisliti na humoren način.

Po novoletnem predahu se znova vračate k ustvarjanju oddaje Kaj dogaja?. Je ta premor pomemben za vas ustvarjalce?

Odmor je nujen za nas kot ekipo. Ko se oddaja dela, zaradi njene narave delamo zelo intenzivno – v ponedeljek zjutraj za oddajo, ki se snema v petek popoldne ali pa še prej, nič še ne vemo. Ves čas je torej prisoten tudi časovni pritisk, veliko je treba narediti z danes na jutri. Ne glede na to, da smo na to že navajeni, je še vedno naporno, zato potrebuješ mesec ali dva, da malce zadihaš. Obenem se trudimo, da iz sezone v sezono ponudimo nekaj novega, predah omogoči, da o tem razmislimo. V tem času ugotavljamo, kaj bi lahko še spremenili, tudi glede poteka dela – vedno se da stvari še izboljšati ali narediti drugače. Prav tako se mi zdi, da je tudi za občinstvo dobro, da se malo umakneš, ker so te potem ljudje spet veseli, ko se vrneš.

Dejali ste, da imate neko “mejo” tudi pri satiri že vgrajeno v sebi, ne gre čisto za samocenzuro, ampak nekako dober okus. Je težko loviti ravnotežje?
Glede na to, da tu nimamo težav, je očitno naš “avtocenzorski trenutek” pravilno nastavljen, ne vem, ali je to vzgoja ali pa samo notranji občutek. Ko delamo, se velikokrat ujamemo, da so ene stvari zelo smešne za nas (smeh). Čeprav so lahko zabavne, pa vemo, da ima vsaka stvar mejo dobrega okusa, tudi humor. Kakor koli je včasih lahko kaj smešno prav zato, ker to mejo prestopi, se nam zdi, da se dajo stvari narediti tudi na drugačen način. Satira je namenjena ljudem od zgoraj. Če se delaš norca iz ljudi, ki so pod tabo, potem si samo ustrahovalec. Ne moreš iti v soboto zvečer na RTV in se delati norca iz nekih deprivilegiranih skupin, ker to pač ni prav. Imamo sicer to srečo, da smo vsi lahko dejavni tudi v žanrih ali pa na področjih, kjer lahko greš tudi dalje. Za vsako stvar obstaja čas in kraj, mislim, da mi vemo, kje je in zakaj.

Imate kdaj pisateljsko blokado?
Vsak dan. Ne glede na to, da je način ustvarjanja oddaje stresen in natempiran, mi ta narava dela ustreza, saj nimaš časa, da bi dejansko gledal v zrak. To je moj način dela, počutim se domače. Sem namreč oseba, ki rada odlaša, nisem človek, ki bi se z lahkoto usedel za mizo in si rekel: “Zdaj bom pa nekaj ur pisal.” Imam obrede, s katerimi se pripravim do tega, da nekaj naredim, ampak nobeden ni tako učinkovit, kot sta pritisk in roki – to je prva stvar, ki jo moram vedeti. Če bo snemanje skeča v sredo ob 10. uri, se mi naravno zdi, da besedilo lahko dokončam do 9. ure.

Moj “izgovor” je, da besedilo, preden ga dejansko zapišem, v glavi “valjam” do zadnjega trenutka, zato, da sem prepričan, da je najboljša mogoča stvar. Ko je nekaj napisano, je veliko težje reči, da to ni to. Omenjen pritisk mora seveda prihajati od zunaj in v primeru Kaj dogaja? to odlično počne urednica Maša Kljun. Razume, do kje nam lahko pusti proste roke, ve pa tudi, kdaj zahtevati, da mora nekaj biti narejeno. To čutimo. Vse deluje, ker je pač jasno, kdo postavlja rok in katerega roka se je treba držati.

Čeprav kot ustvarjalec s tem, ko konzumiraš stvari, dobivaš ideje za druge zadeve, imaš pred tem pogosto zadržek. Ves čas je namreč prisoten strah, da boš nezavedno kradel. Še huje je to, da nočeš nečesa zelo dobrega prebrati, ker potem ne moreš več tega narediti. Če nečesa nikjer ne vidiš, se zavaruješ pred ljudmi, ki ti morda rečejo, da so to že nekje slišali, saj lahko mirne vesti odvrneš, da si se tega sam spomnil.

Kako pomembna je pravzaprav utečena ekipa?
Zelo. Ko po toliko sezonah gledam nazaj, primerjam, kako smo delali in koliko časa smo za kakšne stvari porabili v prvi in drugi sezoni ter s kakšno lahkoto jih delamo zdaj, je razlika ogromna. Skozi vse te sezone smo kot ekipa vzpostavili neki tok dela, ki deluje. Na RTV-ju imaš sicer stalno kreativno ekipo, tehnična pa se menja, odvisno je od tega, kdo je tisti dan na urniku. Čez leta so tudi znotraj hiše vsi že delali z nami, naučili smo se komunicirati, razumejo naš delovni proces. Ker je vsak profesionalec in tako ve, kaj in kako mora narediti, si lahko oddahneš, bolj si sproščen, ker veš, da ti, ko prideš na snemanje, ne bo treba igrati in še režirati, ampak se lahko posvetiš samo svojemu delu. To je zagotovo en element, ki je olajšal in poenostavil proces delanja oddaje.

Seveda je k temu prispevalo tudi dejstvo, da smo povečali ekipo in imamo znotraj nje ljudi, ki samostojno pripravljajo svoje dele oddaje. Sploh te ne skrbi, ali bo vsebina dobra, ampak samo mirno prideš na snemanje in se iskreno zabavaš ob tem, kar je nekdo pripravil. Dobro je tudi to, da je ekipa prvi iskreni odziv. Prvo občinstvo so drugi člani ekipe, ki delijo prve vtise, kar je zelo hvaležno za vse ustvarjalce. Na podlagi tega zunanjega pogleda se potem lahko še kaj popravi, če je to potrebno.

Koliko je pri oddaji prisotna improvizacija?
Veliko je improviziranih trenutkov, a nikoli ne bi mogel reči, da improviziramo. To ni improvizacija, saj so vsi teksti napisani, improvizacija je le v izvedbi. Prav zaradi narave dela pri nas nikoli ni zares zvadeno – kot je na primer v svetu “resnih” produkcij, kjer je veliko vaj. Mi pridemo na snemanje in igralec šele takrat prvič dobi besedilo v roke. Nekako istočasno kadriramo in vadimo. Ko gremo skozi program in snemamo, ugotavljamo, kaj deluje in kaj ne. Včasih je že prvi poskus odličen, kdaj pa upamo, da bo naslednji posnetek tisti pravi.

Dejali ste, da se je o političnih prepričanjih treba pogovarjati predvsem s tistimi, ki se z nami ne strinjajo. Obenem politiki po vašem mnenju delajo, kar morajo, le takrat, ko jih nekdo stalno preverja. Je satira nekako pomembna oziroma jo ljudje potrebujejo za zdravo, produktivno debato?
Zagotovo. Že v času dvornih norcev je veljalo, da je bil ta edini človek, ki je kralju lahko v obraz povedal resnico, tudi v času režima so imeli edino satiriki svobodo, da so povedali stvari na glas. Satira je imela predvsem v preteklosti sloves edinega žanra, ki naj bi povedal tako, kot je – v smislu: “Če res hočeš vedeti resnico, poslušaj satiro.” Mogoče se je dandanes ta vloga malo zameglila iz dveh razlogov: zaradi poplave informacij je satira zdaj samo ena od milijarde drugih stvari, obenem pa so se standardi, kaj kdo sme tako spremenili, da so satiri mogoče malo vzeli primat.

Morda smo zdaj v obdobju, ko satira in satiriki iščemo, kje je naše mesto. Pogosto dobimo občutek, da smo mi edini, ki se še resno ukvarjamo z obravnavanjem tem – želimo, da naše šale na neko temo držijo, nočemo pisati neumnosti in delati napak, zato se pozanimamo o stvareh. Kdaj se sprašujemo, ali smo postali novinarji, ki preverjajo novinarje, ki jim ni več treba preverjati informacij in nalašč pišejo laži. Pogosto veliko resnejše novice dobiš na satiričnih spletnih portalih, kot je ameriški The Onion, dandanes se mi celo zdi, da če kot Evropejec želiš vedeti ameriški pogled na to, kaj se dogaja v ZDA, to lahko izveš v South Parku. Ne glede na to, na kako absurden način so podani podatki, v 25 minutah epizode o eni temi izveš več resničnih in relevantnih informacij kot pa na primer na Fox Newsu.

Medtem ko je novičarstvo resnico nekako dalo malo na stranski tir, kjer je v infozabavi pomembnejša zabava kot informacija, se mi kot satiriki na koncu čutimo dolžne govoriti resnico, ne glede na to, v kaj jo zapakiramo. Ni važno, iz česa se norčuješ, tvoja osnovna ideja je povedati neko informacijo, ki se ti zdi, da je bila preslišana, ni bila dovolj izpostavljena ali pa, da je preprosto treba nastaviti ogledalo. Ker nekaterim seveda to ne bo všeč, moraš za to informacijo stati – tudi če so užaljeni, to upravičiš s tem, da je ta stvar še vedno resnična. Če jih nekaj užali, je to njihova težava.

Torej tako pristopate k morebitnim kritikam?
Da. Stalno dobivamo pripombe in kritike, ampak v tem primeru najprej pogledaš, kdo te kritizira. Če to, kar so slišali, ni všeč ljudem, ki si jih nagovoril in so to morali slišati, je to prav, z namenom je tako. Včasih pa je res, da nekaj narediš tudi, ker veš, da bo to v drugih povzročilo reakcijo. Tudi če gre za popolnoma nedolžno šalo – vedno, ko se lotimo narodnozabavne pesmi in smo oblečeni v noše, nam nekdo na primer očita, da smo jih oskrunili. Ne glede na to, kaj v njih počnemo, dovolj je, da smo jih nosili v humorni oddaji. Nekatere teme so v Sloveniji že tako spolitizirane in polarizirane, da jih je nemogoče omeniti, ne da bi že avtomatično dobil neki odziv. A to pač vzameš v zakup. Edini obisk policije, ki smo ga dobili, je bil, ko je nekdo vložil uradno pritožbo, ker smo v pesmi imeli verz: “Petarde so za retarde.” Ali to pomeni, da bomo nehali delati? Seveda ne (smeh). Od takrat naprej vsako leto naredimo skladbo na to temo, kjer to še enkrat povemo.