Magnifico za svoje umetniško ime pravi, da je tudi po dvajsetih letih kariere "samo ime, in ne pomeni nič". Zadnja štiri leta je bil vpet v projekt, ki mu je - kot je priznal sam v pogovoru za MMC - vzel največ časa izmed vseh kreativnih udejstvovanj do zdaj. Rezultat dela se bo združil v celoto sredi oktobra, ko bo izdal album z glasbo iz filma in televizijske serije Montevideo, bog te video.

"Pred ustvarjanjem glasbe za film mi je režiser dal samo en napotek, in sicer je rekel: 'Naredi nekaj novega, ampak mora zveneti, da je staro in da bo hit.' Odvrnil sem mu: 'Hudo, res si se dobro spomnil.' V sedmih dneh sem moral takoj oddati tri skladbe, saj jih je že potreboval na snemanju," se je za MMC spominjal Magnifico.

A še pred izdajo albuma bo njegovo glasbo mogoče slišati še v enem filmu, in sicer Vojnovićevi filmski adaptaciji romana Čefurji raus! - skladbo Kdo je čefur. "Ko je izšla, je bila popolnoma nerazumljena. Okregan sem bil od vseh, da to ni prav in da je žaljivo (smeh). Meni pa se je zdelo smešno. Ampak samo nam se je zdelo smešno in nobenemu drugemu," je zbiral vtise glasbenik.

Celoten intervju z njim si lahko preberete spodaj.

Mali Stanoje, lik v Montevideo, bog te video na koncu filma izreče besede: "Življenje je, da imaš sanje in verjameš v njih. Ko sanje postanejo resničnost, si premagal čas." Magnifico, ste že premagali čas?
Všeč mi je ta citat, vendar sem že pozabil nanj. Razumem ga, kot da umetniška dela premagajo čas. Nisem prepričan, da je tako v mojem primeru. Mislim, da ima vse omejen rok trajanja, razen mogoče piva, ki je na svetu dlje od vsake slike in zapisa: od klinopisa naprej. Mislim, da se ni nič drugega dlje obdržalo.

Kaj je največji dosežek v življenju, če ti je ime Magnifico?
Ime je seveda samo ime. Ne pomeni nič. Dovolj velik uspeh v mojih letih je, da vstaneš zjutraj brez pretiranih bolečin in se greš zjutraj 'usrat'. Zvečer pa končaš dan s kakšnim pivom v roki - to je zame maksimalni uspeh. Ne iščem precej več od življenja. Eni živijo iz dneva v dan, jaz živim za naslednjih pet minut (smeh).

Koliko se obrestuje, če živiš za naslednjih pet minut? Verjetno nimaš skrbi za cel dan.
Precej lažje. Še posebej, ko si slabe volje, si samo rečeš, da bo čez pet minut bolje. Nekaj bo drugače, ne bo čisto isto. Mogoče ne boš v isti sobi. V glavnem: na pet minut se najbolje programiram.

Kako vam je uspelo najti čas, da ste spravili glasbo, ki ste jo ustvarili za film oz. serijo, na album? Nazadnje, ko sva se pogovarjala, ste rekli, da imate ideje, material, ampak preprosto ni časa, da bi ga posneli.
Pri tem filmu delam štiri leta. Sicer gre za dva filma, toda v življenju nisem še ničesar počel tako dolgo. Vmes sem se lotil že svoje avtorske plošče, ampak smo prekinili snemanje, saj so nadaljevali snemanje filma.
Film je vmes doživel res velik uspeh. V Srbiji se ne spomnijo, kdaj je tako završalo okoli katerega koli filma. Tudi glasba je postala tako kultna kot film. Dober mesec dni po projekciji v kinih so skladbe že preigravali po klubih in kavarnah, filharmonične hiše so želele note za moje skladbe … Včasih se zgodi, da tudi glasba naredi svojo zgodbo in jo je smiselno izdati kot samosvoj medij, saj zaživi sama zase. Vse filmske glasbe ne preživijo samostojno: lahko super delujejo v filmu, drugače pa niso zanimive za širše občinstvo. Tu pa je tako.

Je mogoče glasba zaživela sama zase in posledično pelje album svojo zgodbo, ker so vas ustvarjalci povlekli vanj? Nobena skladba ni bila ustvarjena le za film. Recimo Samo malo je priredba od Give me mani. Tudi sami nastopate v filmu – kot vi sami – niste lik, kot ste bili v preteklih dveh filmih, v katerih ste nastopili.
Moj nastop v filmu je res minimalen in ni bil dogovorjen zato, ker si je želel režiser, da bi bil v kadru, ampak je, da tisti, ki izvajajo glasbo, še stojijo na odru in pojejo. Pa malo je bila fora. Preživeli smo prijeten teden v Beogradu s skupino ob preigravanju na snemalnem prizorišču, spoznali smo se z nastopajočimi in s samim filmom. Prav to zadnje mi je precej pomagalo pri ustvarjanju.
Glasba ni nekaj, kar se zelo loči od mene. Če je ne bi imel možnosti snemati za film z orkestrom, bi si jo najbrž hotel sam izmisliti. V tem primeru so se stvari usedle kot ata na mamo, kot "kec na desetko" (smeh). Včasih se poklopijo stvari. V vsakem primeru bi to počel, le da so me tu plačali in naročili to, kar sem želel narediti (smeh).

Sodelovali ste s filharmoničnim orkestrom srbske vojske. To ni več neke vrste "balkan boys" klapa, s katero ste sodelovali v preteklosti …
Seveda so "balkan boys" klapa. Precej.

So resni glasbeniki …
Vsi, s katerimi sem delal v preteklosti, so resni glasbeniki. Ampak resnost pogosto ni pogojena z najboljšim. Pravzaprav ne maram resnih ljudi.

Zakaj ne?
Rad imam zabavne ljudi.

Ko nekdo reče orkester, ni prva asociacija, da je zabaven.
Tudi nuna se ne zdi seksi, če pogledaš samo tako. Lahko pa je, če pogledaš drugače. Vidiš tudi to, kar je očem na prvi pogled skrito.

Dejali ste, da ste pisali glasbo za film, ampak tudi drugače bi nekako nastal ta album. Kako se je razlikovalo ustvarjanje filmske glasbe v primerjavi z ustvarjanjem avtorskega izdelka?
Malo lažje je, če ti nekdo nekaj naroči, kot če sam izhajaš iz sebe.

Je to zaradi rokov?
Zdi se mi, da počneš vse skupaj z manj nervoze. Ko delaš, nimaš časa za razmišljanje. Ta čas je namreč v velikih primerih neploden. Zagnojiš stvari. Ker se je tako mudilo, nisem imel časa razmišljati, kaj sem napisal, to je največja razlika, če pomislim, da bi glasbo ustvarjal za svoj avtorski album. Mislim, da bi ga potem delal vsaj 12 let (smeh).

Kaj je rekel naročnik oz. režiser Dragan Bjelogrlić, ko je prišel do vas? Je prišel in rekel: "Hočem glasbo, ki ima podpis Magnifica?"
Midva z Bjelogrlićem se poznava že nekaj časa. Je star maček, ki pozna vse vidike filma boljše kot marsikateri režiser. Zdelo se mu je, da bi bil jaz pravi za nalogo. Nisem pa ga še uspel vprašati, zakaj me je izbral (smeh). Pred ustvarjanjem glasbe za film mi je dal samo en napotek, in sicer: "Naredi nekaj novega, ampak mora zveneti, da je staro in da bo hit." Odvrnil sem mu: "Hudo, res si se dobro spomnil." V sedmih dneh sem moral takoj oddati tri skladbe, saj jih je že potreboval na snemanju.

Glede na to, da je Bjelogrlić dejal, da želi nekaj "novega, ki zveni, da je staro", zakaj glasba ni klasična reciklaža? Ali pač?
Pa saj sem jaz precej ekološko ozaveščen. Velikokrat recikliram – največkrat samega sebe: melodije in ideje, ki so moje. V nobenem primeru ne morem ubežati sam sebi. Imam svoj zvok, ki ga sam sicer ne slišim, ampak drugi pravijo, da ga imam.

Eno izmed izvedb pesmi na albumu odpoje z latinskim grammyjem za življenjsko delo nagrajena španska pevka Luz Casal. Kako je prišlo do sodelovanja z njo?
Moja želja je bila, da bi za drugi del filma ona odpela to skladbo, saj sem menil, da bi super zvenela. Tako da jo je angažirala produkcija filma. Na našo srečo ji je bila stvar všeč in je privolila v sodelovanje takoj. Še več: ponudila se je, da bo sama napisala besedilo v španščini. Na koncu je zapela dve skladbi Pukni zoro, ki se po špansko imenuje Madrugadas, poleg tega pa je zapela še Pastirče mlado oz. v španščini Al Viento. Sicer ne razumem, kaj poje, ampak zveni kot kakšna stara urugvajska pesem (smeh).

Ste kdaj pomislili na duet z njo? Niste ravno znani po duetih sicer …
Jaz sem samo enkrat posnel duet. Posnel sem ga z Alko Vuico pred že precej leti. Ne vem, enostavno se mi zdi, da je petje duetov zelo intimen akt. Da bi pesem zapel z nekom v duetu, bi moral obstajati dober razlog ali pa bi se moralo med nama nekaj zgoditi. Nekaj, kar je večje od matematike, kako bi se tovrstno sodelovanje izplačalo obema. Pa solist sem – to je ena izmed mojih značilnosti.

Še prej kot nov album in drugi del Montevideo, bog te video pa bo vašo glasbo – oz. eno izmed najbolj prepoznavnih skladb – mogoče slišati v Vojnovićevi filmski adaptaciji Čefurji raus! Skladbo Kdo je čefur je Vojnović uporabil za zadnjo skladbo v filmu.
Skladbe ni uporabil le za zvočno kuliso, tudi film in knjiga imata naslov po njej.

Ego?
Ne, kaj pa drugega (smeh)?!

Skratka: skladba ne bo šla v pozabo, ker se je zdaj na svoj način prenesla na novo generacijo.
To skladbo so bojda vsi poznali, toda je neke vrste fantomska skladba. Jaz ne vem, ali so jo kdaj zavrteli po radiu. Mislim, da jo ljudje poznajo le po naslovu in da jo bodo številni šele zdaj prvič slišali. Skladba ni bila ravno radijski hit in tudi jaz je nisem na koncertih vedno izvajal. Ko je izšla, je bila popolnoma nerazumljena. Okregan sem bil od vseh, da to ni prav in da je žaljivo (smeh). Meni pa se je zdelo smešno. Ampak samo nam se je zdelo smešno in nobenemu drugemu.

Zakaj se vedno, ko to besedo postaviš v zabavni kontekst, razvije ob njej cela polemika?
Zato, ker je v Sloveniji prisotna ena nacionalna homofobnost.

Kateri odziv se vam je od takrat najbolj vtisnil v spomin?
Vsesplošno nerazumevanje. Iz vseh strani: od 'čefurjev' oz. južnjakov, ki jim je šlo na živce, da jaz to govorim, do narodno zavednih Slovencev, ki so mi prav tako zamerili, da sem se na takšen način izrazil. To nerazumevanje me je najprej potrlo, potem pa me je še bolj zabavalo.

V zadnjih letih vas vidimo precej manj na slovenskih odrih …
Ja, niso me angažirali. Mislim, da organizatorji že vedo, kaj želijo.

Kaj pa vaša teorija, da se ni dobro prevečkrat pojavljati na odrih? Kaj je bolj pretehtalo, da vas ni bilo na odru: organizatorji ali lastna filozofija?
To je bolj stvar morale. Jaz ne maram preveč samovšečnih ljudi. Tisti, ki so preveč samovšečni, se mi zdijo psihopati. Poudarjanje sebe skozi medije in nagovarjanje ljudi, da pišejo lepo o tebi, ko se slika enkrat vzpostavi, ni moj cilj. Sploh pa v dvajsetih letih kariere, ki so za mano, je malo neprimerno (smeh). Rad imam, da, ko predstavim nekaj novega, povem kaj o tem, če obstaja zanimanje javnosti. Drugo pa mislim, da ni zame.

Nazadnje smo vas lahko videli na Kongresnem trgu, ko ste nastopili na zadnji večer EuroBasketa. Po sklopu vseh koncertov se je razvila polemika, kako to, da je Gibonni nastopal v soboto, ko je slovenska reprezentanca s svojimi navijači slavila peto mesto, češ, zakaj ni mogel nastopati slovenski izvajalec.
Tu pa ne morem jaz nič pomagati.

To vem, samo od kod takšna nenaklonjenost izvajalcem iz nekdanje skupne države?
Saj ni. Dekleta doma lažejo fantom, da ga ne marajo, v resnici pa ga ves čas poslušajo. Jaz se grem stavit, da je bilo tam zelo veliko ljudi in da so peli.

Saj je bilo polno.
No (smeh), verjetno moraš tako reči. Ljudje tu so tako vzgojeni. Zelo je prisotna neka nacionalna komponenta, ki – to moram izpostaviti - je malce problematična. Je za k 'dohtarju'.

Je v vaših mislih še aktualna kakšna turneja, kakršno ste pred časom želeli organizirati z Rambom Amadeusom in pokojnim Dinom Dvornikom?
Mi se ves čas nekaj pogovarjamo. Ampak dvomim, da se bo to kdaj zgodilo (smeh). Zato, ker smo nečimrni, in dvomim, da bi nas kdo lahko povezal skupaj. Mi se ne bi znali skupaj povezati. Nekdo bi nas moral naročiti in kupiti, tako bi nam uspelo to izvesti (smeh). Za zdaj pa nimam teh ambicij.

Balkan na stran. V Sloveniji je prav en kotiček, kjer nikoli ne slišim slabe besede o vas. Vedno, ko se vrnem v Belo krajino in omenim vaše ime, slišim: "On je naš." Koliko ste vi njihovi?
Jaz sem zelo "naš". Sem eden redkih vnukov, ki še zna govoriti perfektno staro belokranjščino. Govorim jo perfektno, sploh če malo spijem, se mi spomin zelo vrne. In znam govoriti tako, kot je moja stara mama govorila: debelo narečje. Tako da se mi še domačini smejejo, od kod se spomnim kakšnih stavkov (smeh). V Beli krajini se počutim najbolj doma in srce mi tam drugače zapoje. Želel bi si, da bi bil večkrat tam, ampak nisem (smeh).

Iz Bele krajine v Ljubljano, potem iz Ljubljane proti Zahodni Evropi. Nekako vam je vedno uspevalo prodirati iz vzhoda proti Zahodu. Tudi sami tako gledate na svoje prodore?
Še dobro, da sem jaz "import" in ne rabim prodirati. Mislim, da če je glasba ali film – kakor koli se to sliši klišejsko – kakovostna, najde svojo pot. Takrat sem ustvarjal ambiciozno in želel sem si, da bi me še kdo drug slišal. Pa ne zato, ker me je kar koli omejevalo v Sloveniji, ampak ker se nisem več moral preživljati samo od Slovenije. Moral sem si razširiti občinstvo. Očitno je bila pravi čas narejena prava stvar, ki so jo slišali pravi ljudje. Samemu mi ni bilo treba veliko narediti, ker če bi se to tako dalo, bi že zdavnaj naredil.

Ambicije so še za Zahod?
Meni je čisto vseeno, ali je to Zahod ali Vzhod, samo da lahko preživljam sebe, svojo družino in ekipo, s katero delamo.

Če greva še malo nazaj na EuroBasket - konec koncev ste bili tudi eden izmed njegovih podpornikov: koliko ste ga spremljali?
Sem kar spremljal, ampak na tekme nisem hodil. Šel sem na eno. Raje gledam tekme po televiziji, ker se boljše vidi in bolj sem sproščen, kar mi zelo veliko pomeni. Drugače pa, če bi me nekdo samo teleportiral tja in me zvlekel ven, da bi se izognil gneči, potem bi šel (smeh). Super se mi zdi, da so Slovenci organizirali prvenstvo, saj je dobro za okolico, v kateri živimo. Zgodil se je močen dogodek, in občutek imam, da jim je zelo uspel. Takšna Slovenija mi je všeč.