pravi eden izmed najbolj izpostavljenih raperjev pri nas ta hip Miha Blažič alias N’toko.

"Leto 2013 doživljam točno tako: kot svet, ki bi rad spremembe, ampak v resnici nima pojma, kaj bi sam s sabo. Kanye West je en krik tega. Če bi moral pojasniti, kako deluje sodobna urbana družba, kako razmišlja, potem je to ta shizofrenija Kanyeja Westa," razkriva N'toko.

Reference iz popkulture, nad katero je očaran, kot priznava, so mu kot pomoč pri obujanju spominov. Raper je to fascinacijo nad popkulturo zdaj strnil v svoj nov avtorski izdelek Mind Business, ki je znova v celoti v angleškem jeziku. "Zelo rad delam glasbo v angleščini, tudi zato, ker sem lahko malenkost bolj sproščen v ustvarjanju. V smislu, da se mi ni treba osredotočati na ozke družbene tematike - kot se je to uveljavilo, da počnem v slovenskih besedilih -, ampak si res dam duška in ustvarjam glasbo, ki mi jo je zabavno igrati v živo," razloži.

Z raperjem smo sedli za mizo po tem, ko je februarja v Gali Hali združil svoje moči s Klemnom Klemnom za posebno izdajo Rapetka. Od takrat je svoj glas razširil še po drugih komunikacijskih kanalih in bil navsezadnje eden izmed akterjev "dopisovalnega dvoboja" s kreativnim direktorjem oglaševalske agencije Pristop Aljošo Bagolo, ki se je končala pri dveh zapisih na blogu na obeh straneh.

A sam pravi, da je eden izmed nepričakovanih vrhuncev leta njegovo nastopanje v predstavi Gremo vsi!, kjer združuje moči s petimi glasbeniki pod režijo Mareta Bulca.

Zdaj je pred njim miniturneja s srbskimi garažnimi rokerji Repetitor in makedonskim surfpankovskim triom Molokai pod imenom NuYuGo, ki se začne jutri v Kinu Šiška.

N'toko je povsod. Če je bila še pred tremi leti prva asociacija ob vzdevku raper oz. MC, je danes teh asociacij več: ste še naprej raper in didžej, ampak tudi aktivist, kolumnist, umetnik - gostujete v predstavi Gremo vsi! … Se vam zdi, da vas je že preveč povsod?
(Smeh). Mogoče ne povsod. Mogoče me je preveč v Sloveniji (smeh), kar je posledica majhnosti tega alternativnega medijskega prostora pri nas. Če gledate 'mainstream' medije, me tam tako rekoč ni. Vse te stvari, ki si jih naštela, sodijo v precej ozek krog. Mislim pa, da sem mogoče v zadnjem obdobju res preveč nastopal. Pri nas je zelo malo prizorišč, in ko enkrat nastopiš v nekem prostoru, se ne moreš vrniti leto ali dve. To pomeni, da si izčrpaš možnosti. Hkrati obstaja bojazen, da izčrpaš tudi občinstvo, če ves čas igraš za isto skupino ljudi. Zato se zdaj osredotočam na nastope po drugih državah.

Izdali ste album Mind Business, s katerim predvidevam, da merite na tujino. Zakaj je prišel čas za album v angleščini?
Ko govorimo "narejeno za tujino", samo povemo, da je narejeno v angleščini. To pomeni, da ga lahko posluša vsakdo, ki razume angleško, tudi v Sloveniji. Album nima tako določenega ciljnega občinstva, kot bi ga imel, če bi ga ustvaril v slovenskem jeziku. Zelo rad delam glasbo v angleščini, tudi zato, ker sem lahko malenkost bolj sproščen v ustvarjanju. V smislu, da se mi ni treba osredotočati na ozke družbene tematike - kot se je to uveljavilo, da počnem v slovenskih besedilih -, ampak si res dam duška in ustvarjam glasbo, ki mi jo je zabavno igrati v živo. Gre za neki 'flow', ki se mu ni treba podrejati besedilu za vsako ceno.
Morda je to celo prvič, da sem dal angleškim besedilom družbenoanalitično noto. Ampak to sem storil na precej bolj sproščen način, kot počnem na slovenskih albumih, ker je album namenjen predvsem mojemu užitku. Se pa tudi izlijejo neke frustracije. Znotraj albuma so teme, s katerimi se ukvarjajo ljudje po vsem “prvem” svetu. In marsikdo se bo v njih prepoznal - podobni ljudje, kot sem jaz, so se morda znašli v podobnih dilemah, čeprav na drugem koncu sveta.

Poslušalca v svoj svet popeljete s posneto matrico in citatom indijskega hindujskega guruja Svamija Vivekenade. Natančneje z odlomkom iz njegovega govora 11. septembra 1893, ki velja za prelomnega v združevanju vzhodne in zahodne duhovnosti. Zakaj prav izsek tega govora? Kaj je vas navdušilo pri njem?
Najprej fascinacija nad indijsko filozofijo, kulturo in Vivekenado kot osebo. Drugače pa, če poslušate, slišite, kako slovesno so izrečene te besede. Danes v dobi globalizacije ne moreš več reči: "Pozdravljeni, ljudje iz Amerike!" Tako rekoč so oni tu in mi smo tam. Hkrati pa je – kot si dejala – "album delan za tujino". V glavah imamo, da so tujci neki “drugi” ljudje daleč stran, čeprav smo v dobi globalizacije, ko ni več meja v pravem pomenu besede. Smešno se mi je zdelo začeti album na način: "O, vi ljudje z drugega sveta, poslušajte moje sporočilo. Sporočilo enega Slovana iz daljne dežele."

V primerjavi s prejšnjimi albumi v angleškem jeziku uporabite precej več referenc na popkulturo. Na primer najdemo omembe Dr. Dreja, Master P-ja, Mariah Carey … Od kod ta fascinacija?
To so vse asociacije na popkulturo izpred desetih ali več let. Na splošno me popkultura zelo fascinira. Določene stvari mi dajejo asociacije na neki čas ali podobe iz otroštva oz. postanejo "soundtrack" nekega časa. Velikokrat se vračam na tovrstne reference, saj mi povedo več o tem, kako je bil svet videti v nekem trenutku, kot to, kateri politik je v tistem času vladal ali kakšna je bila ekonomija. To, kaj ljudje v nekem obdobju poslušajo, pove zelo veliko.

Ta čas – kateri izvajalec ga je najbolj zaznamoval?
(Smeh) Kanye West.

Po eni strani ni presenečenje, saj ste njegovo delo obdelali v enem izmed vaših razmišljanj, objavljenih na spletnih straneh Sigica oz. revije Odzven. Zakaj je on bolj "moteča" figura tega časa, kot sta na primer Eminem ali pa Kendrick Lamar?
Jaz osebno sem fasciniran nad njim, ker hočeš nočeš v tem liku vidim sebe, svoje prijatelje in svojo družbo. Liku, ki je zelo razcepljen med tem, da si želi biti revolucionar, želi spremeniti svet, hkrati pa je obseden sam sabo – s svojo osebno kariero in z materialnimi stvarmi. Danes ti dve stvari sploh nista več ločeni: čisti materializem gre z roko v roki z revolucijo. Iz vsega skupaj je nastala čorba. In leto 2013 doživljam točno tako: kot svet, ki bi rad spremembe, ampak v resnici nima pojma, kaj bi sam s sabo. Kanye West je en krik tega. Če bi moral pojasniti, kako deluje sodobna urbana družba, kako razmišlja, potem je to ta shizofrenija Kanyeja Westa.

V eni izmed novih skladb se dotaknete koncepta koncerta v vesolju. Zakaj?
To izvira iz nostalgične risanke “Barbi v svemiru”. Ostala mi je v spominu še iz otroštva. Nekaj simpatičnega je na estetiki pastelnega kiča starih barbik, zato sem jo uporabil v skladbi.

Dejansko bo Lady Gaga leta 2015 priredila koncert v vesolju.
(Smeh) Noro.

V skladbi URL se dotaknete motiva trikotnikov. Koliko ima to zveze z iluminati?
Mogoče (smeh). Trikotniki so zelo popularni poptrend in hkrati so na dolarskih znakih, ki jih povezujemo s prostozidarstvom, iluminati itd. Je še ena zanimiva metafora za današnji čas: od popkulture do visokega politično-gospodarskega zarotništva je le korak. Spet Kanye West moment (smeh).

Ko rapate v skladbi Minor Celebrity: "Lahko bi delal veliko več /…/ imel bi v lasti založbo, klub, linijo oblačil, blog, pisarno …" Tudi nehote pomislim na Westa.
V tej skladbi morda dajem večji poudarek temu, kako smo vsi ljudje sprejeli to – govorim predvsem z vidika glasbenika, ampak mislim, da velja za vse ljudi - da delamo iz sebe osebno znamko. Da se moramo čim bolj iztržiti in izboriti čim boljši položaj na trgovinski polici. Vsebina tega, kar počnemo, pa ni več pomembna. Pomemben je paket. Ne sprašujemo se več, ali ima to kakšen smisel. Gre samo za bitko, kateri produkt se bo bolj bleščal na polici.
Tu sem našteval stvari, ki jih počnem sam kot glasbenik, da se izpostavljam in si delam ime oz. osebno znamko. V tem ne vidim smisla, ampak to je igra, v kateri sem se znašel. Je blazno frustrirajoča. Refren "Be a minor celebrity" (Bodi mali zvezdnik) je neki diktat sodobne družbe. Nihče izmed nas ne bo zares postal zvezda, vsi pa kljub temu upamo na ta čudež in si na družbenih omrežjih ustvarjamo svet, kjer se lahko pred majhnim krogom ljudi pretvarjamo, da smo male zvezde.

Kako se znajdete v vlogi tržnika oz. oblikovalca lastne osebne znamke? Koliko jo oblikujete na zavedni in koliko na nezavedni ravni?
Vse poskušam delati na zavedni ravni. Torej ozavestiti vse, kar počnem. To mi seveda ne uspe vedno. Ko začneš razmišljati o teh procesih, vidiš, da je to nekaj izjemno kontradiktornega in frustrirajočega. Jaz sem človek in nisem proizvod. Tudi potrošnik nisem. Želim si biti človek – da me tako dojamejo. In želim deliti svojo glasbo z drugimi ljudmi, ki so samo to – ljudje, ne pa potrošniki. Želim izmenjavo naših mnenj in energije. V resnici pa sem jaz žal le proizvod in ti, ki me poslušaš, si moj kupec. To je odnos, v katerem smo se znašli, čeprav nam ne ustreza. Najbolj banalno pri vsem tem pa je, da v izmenjavi sploh ni več denarja. Pri ustvarjanju osebne znamke zaslužijo največ Facebook, Google, SoundCloud, BandCamp, iTunes, Apple … Zaslužijo korporacije, ki dobijo delček vsake naše izmenjave. Rad bi, da bi bila ta interakcija med mano kot podajalca vsebine in tabo kot prejemnikom bolj človeška.

Z Bagolo sta se morda kaj slišala po vajinem dopisovanju prek blogov?
Ne. Osebno se ne poznava.

Bi morda kako drugače ravnali v dopisovanju z njim, zdaj ko na to gledate z malce distance?
Dobro vprašanje. Ne vem. Če bi šel nazaj, bi marsikaj v življenju naredil drugače. Preprosto se v življenju spustiš v določene stvari, ne da bi vedel, kakšen bo rezultat. Potovanje je bilo samo sebi v namen. Nekaj smo se naučili iz tega. Če nič drugega, smo dobili nekaj medijske publicitete in malo 'popeglali' svojo znamko, da se bolj svetimo na policah (smeh).

V skladbi Mind Business pravite, da je um vaša stvar. Kakšen posel je um?
Takšen naslov sem dal prav zato, ker se mi zdi, da se veliko govori o poslu, malo pa o umu. Veliko se govori "Brigaj se zase" (Mind your own business), malo ljudi pa se briga za svoj um. Hotel sem narediti ta obrat: najpomembnejši posel v mojem življenju je skrb za moje možgane. Ne v smislu: "Brigaj se zase, ne vtikaj se vame." Najprej gre za to, da moram skrbeti za rast svojega znanja in razumevanja sveta. S povedjo »My mind is my business« (Moj um je moja stvar) sporočam, da je učenje tisti posel, s katerim se ukvarjam in se želim ukvarjati. To ni posel, ki bi imel vedno sadove na finančni plati. Na žalost danes dojemamo finančni profit kot edini profit, ki obstaja. Ampak imamo še veliko drugačnih oblik kapitala, ki smo jih zanemarili.

Se čutite kot glas množic?
Ne. Sem samo svoj glas. Že od samega začetka govorim stvari, ki jih jaz opažam in mislim o svojem vsakdanjem življenju. Očitno obstaja podoben spekter ljudi, ki doživljajo podobne stvari, in ko jih jaz ubesedim, se najdejo v njih. To ne pomeni, da sem njihov glas, ampak da se strinjamo v določenih pogledih. Jaz stvari povem na določen način in mislim, da lahko pomagam narediti ene procese bolj razumljive. Morda lahko malo olajšam sebi podobnim ljudem razumevanje stvari, ki jih doživljamo.

Kako danes gledate na vstaje? So vas razočarale ali so dosegle vaša pričakovanja?
Mislim, da smo ljudje imeli nerealistične predstave, kaj vstaja sploh je. Razočaranje izhaja iz nerazumevanja, kaj so bili ti protesti. Ne moreš od kupa jeznih ljudi, ki na ulici izražajo svoje nezadovoljstvo, pričakovati, da bodo v enem letu strukturno prenovili državo in da bo potem vse drugače. Ljudje, ki se prej večinoma sploh niso ukvarjali s politiko in nimajo ne zvez ne denarja, ne morejo čez noč spremeniti sistema, ki se je gradil desetletja. To ne obstaja.
Ampak ljudje, ki so se opogumili in povedali, da so nezadovoljni s stanjem, so bili slišani. Kolesje se je začelo premikati. Začeli smo se pogovarjati, kakšna družba hočemo biti. In pred enim letom nismo imeli velikih direktorjev in politikov, ki bi pristali v zaporu. Ni bilo tega pritiska na politiko in institucije, da morajo začeti opravljati svoje delo. Zdaj pa se stvari vendarle premikajo. To je zame dosežek protestov in zato nisem niti malo razočaran. Absolutno pa bodo dolgoročni rezultati prišli morda čez pet ali dvajset let, ko bo ta generacija, ki zdaj odrašča, določene ideale ponotranjila in jih živela v praksi.

Zakaj nekoga, ki je družbeno kritičen na neki način takoj povežemo z aktivizmom?
Ne maram, ko mi nekdo reče, da sem aktivist. Ne počutim se kot aktivist. Ne borim se s predstavniki korporacij, ne rešujem pragozdov ali ščitim nedolžnih žrtev z lastnimi rokami. Jaz sem čisto normalen državljan. Ne strinjam se z idejo, da si aktivist, če javno izražaš mnenje in poskušaš prispevati k javni debati. Ne. To bi morali že tako in tako početi vsi državljani. Temu se reče demokracija. Civilizacija. To ni aktivizem. Da ti razmišljaš o politiki, državi in kam stvari gredo, ni aktivizem, to je nekaj, kar bi morali vsi imeti ponotranjeno.

Kje se je zgubila ta ponotranjenost?
S potrošniško družbo. S tem, ko se ljudje ne obravnavajo več kot ljudi, ampak kot potrošniki in proizvodi. Ni več medčloveških odnosov, ampak smo samo skupina znamk, ki se tržimo, prodajamo in kupujemo. Enostavno mislimo, da če bomo to svojo vlogo tržne znamke dobro opravili, bo v redu tudi vse drugo na svetu. Ne bo! Ne bo v redu. S tem samo delamo tekmece drug iz drugega, vlečemo drug drugega v prepad. Povečujemo individualizem – nesposobnost skupnega razmišljanja za skupno dobro. Tu se mora zgoditi preobrat; da ni v središču našega interesa dobiček.
V glavah imamo fikcijo, da je vsega premalo, da je kriza in ni denarja. To je popolni mit. Ni težava v tem, da je vsega premalo, ampak da je vsega preveč. In te stvari niso več namenjene nam, ampak smo mi namenjeni njim. Imamo 20 odstotkov praznih stanovanj in ljudi, ki si ne morejo privoščiti strehe nad glavo. Odvržemo več hrane, kot je proizvedemo, ljudje so pa lačni. Debata o tem, da vlada pomanjkanje, je zavajanje. Težava ni v pomanjkanju, ampak v neenakosti! Preprosto ne moramo narediti obrata v glavi, da so dobrine tu zaradi nas, ne mi zaradi njih.

Ko govorijo, da bo slovensko gospodarstvo skupaj s ciprskim prihodnje leto mirovalo, se razume kot slaba stvar. Rast se razume kot pozitivna lastnost. Pa je res?
To bi bila najboljša stvar, ki bi se lahko zgodila svetu: da bi se ustavila rast. Rast gospodarstva pomeni večje uničenje okolja, večjo brezposelnost, nižje plače, manjše socialne pravice in slabšo oskrbo z najnujnejšimi stvarmi. To je zame različica rasti. Ker realne rasti več ni. Ljudje ne moremo pojesti več, kot pojemo. Nimamo česa več kupiti. Nič nas ne bo več zadovoljilo. Preprosto smo dosegli strop. Vse, kar preostane gospodarstvu, da še dosega to rast, je klestenje na dnu: nižanje stroškov dela, se pravi nižanje plač in odpuščanje. Absolutno bomo še dosegli rast. Ampak ta rast bo na račun slabšega življenjskega standarda ljudi. Spremeniti moramo svoj pogled na svet. Ne obstajamo zato, da povišujemo dobičke.

Se imate za "alfa indiesubjekta"? Če se še malo navežem na vajino dopisovanje z Bagolo.
(Smeh) Všeč mi je ta skovanka. Ne bom rekel, da se imam za to. Po mojem sem že prestar, da bi bil "alfa indiesubjekt". V tem živalskem svetu tekmovalnosti bi me iz alfa vloge že moral izpodriniti kakšen mlajši subjekt.

Januarja vas čaka nastopa na festivalu Eurosonic. Kakšen uspeh je to za samooklicanega "osmega najboljšega slovenskega raperja" (znova navezava na dopisovanje z Bagolo op. a.)?
Velik uspeh za osmega najboljšega raperja (smeh), ampak ne tako velik za »alfa indie subjekt«. Sem pa zelo vesel, da so me povabili na Eurosonic, predvsem zato, ker se nisem prijavil tja, ampak je prišlo vabilo enega izmed 'bookerjev', ki je videl moj koncert na Dunaju v okviru festivala Waves Vienna. Rekel sem si: "Vau, dejansko obstajajo organizatorji, ki vidijo tvoj koncert in si jim tako všeč, da te povabijo na svojega." Super občutek.