Le kateri ljubitelj plesa še ni bil kdaj med tistimi, ko so vneto ploskali na ritme dobro znanih melodij in potrpežljivo čakali, da plesni spektakli upravičijo hvalospeve, ki jim jih spišejo njihovi oglaševalci? Tuje produkcije pogosto uporabljajo pompozne besede, da bi pritegnile (ob zasoljenih cenah) čim večje število gledalcev, a se na koncu številne izkažejo kot velik "nateg". Sodeč po sinočnji predstavi turške skupine Fire of Anatolia, ki se je premierno predstavila s predstavo Troja, pa še vedno obstajajo izjeme.

Plesni spektakel se je vrnil v prestolnico, zaupanje vanj pa ne. Potem ko so besedi spektakel zmanjšale pomen plesne predstave, kot so bili 'broadway' koreografinje Mojce Horvat, nedavno gostovanje Night of the Dance, ki je zabaval le do četrtine napolnjeno malo dvorano v Hali Tivoli, in mojstri irskih poskočnic, ki so poplesavali na posneto kuliso, je v dvorano Stožice prišla plesna ponazoritev epskega boja za Trojo. Vse te slabše izkušnje s plesnimi predstavami so pustile prazne zadnje vrste parterja, najvišje in nekatere stranske dele tribun. Del krivde za slabšo obiskanost je mogoče pripisati finančnemu dejavniku, najcenejše vstopnice so obiskovalca stale 45 evrov, najdražje pa so se gibale do 69 evrov.

Kulturna prireditev, s političnim prizvokom
A preden se je začela sama predstava, je vse zbrane nagovoril poseben gost, turški minister za evropske zadeve in glavni pogajalec republike Turčije Egemen Bagis (ki se te dni mudi pri nas). "Danes bomo z vami delili del naše kulture," je začel svoj nagovor minister in začetek kulturne predstave obarval še s političnimi temami, ko je pozval vse zbrane, da podprejo Turčijo pri vstopu v Evropsko unijo.

Visoki gost je zapustil oder, čez črno zaveso se je spustilo uvodno besedilo ob borbenih turških ritmih: "Troja je posvečena Homerju, prvemu pesniku Anatolije. Posvečeno še: prof. dr. Manfredu Osmanu Korfmannu, ki je naredil Trojo našo, Mehmedu Uzunu in vsem mučenikom, ki počivajo v miru v Canakkali in v Troji." Dobrih dvajset minut po napovedanem začetku spektakla so zbrani lahko ugledali prve plesalce (več v videih spodaj).

Številke pustile vtis na gledalcih
55 plesalcev se je predstavilo v bogatih kostumih z dinamičnimi plesnimi koraki in rutinami polnimi dvigov in spustov, skokov in padcev pred velikim obzidjem Troje. Z več kot 2.000 kostumi, ki skupaj tehtajo dve toni in pol (v težo so všteti tudi ščiti in meči), z 200 pari plesnih čevljev, s 5.400 urami za pripravo glasbe ter s 150.000 vati porabljene energije na predstavo, so zbrani lahko podoživeli eno izmed najlepših ljubezenskih zgodb, prepleteno z vojno.

Oder Stožic – ki pokaže svojo velikost ob dovršenem gibanju dveh plesalcev, in svojo majhnost ob sinhronem premikanju celega plesnega orkestra - je tako dočakal trebušne plesalke, najrazličnejše borke in borce, galejo in na koncu še 8-metrskega lesenega trojanskega konja (no, njegovo repliko).

Slovo z bučnimi aplavzi
Enajst mikrofonov pod samim odrom je še poudarjalo zvok mečev in sonožnih poskokov, a samo ozvočenje v dvorani znova ni ponudilo vseh avdioužitkov. Predstava, ki je bila razdeljena na dva dela po 50 minut ob polurnem odmoru, je pravo razpoloženje ustvarila šele v sklepnih minutah, tako da so bili najlepši trenutki za vse nastopajoče ob slovesu.

Nekaj utrinkov s predstave smo vam pripravili v spodnjih videih.