Slovenska oblikovalka Ana Lazovski je s svojimi kreacijami klobukov sredi septembra zmagala na tekmovanju v dunajskem kulturnem salonu Hörbiger, od koder je odšla bogatejša za zlato medaljo in tisoč evrov, predvsem pa za nova poznanstva. "Zmaga je velik kompliment za dolgoletno iskanje smisla mojega dela ... Zelo veliko mi pomeni podpora ljudi, ki cenijo dizajn in ročno delo," je povedala takrat.

Preberite MMC-jev pogovor z oblikovalko, ki v svojih kreacijah združuje prefinjene materiale in jih drzno poveže v geometrijske oblike, o vedi oblikovanja maske pa pravi: "Če želiš biti dober, moraš biti malo kipar, malo slikar, malo medicinec, malo psiholog ... predvsem pa estet."

Pod blagovno znamko A L že nekaj let ustvarjate modna pokrivala. Ste samoukinja ali ste si znanje nabirali v kakem klobučarskem studiu?

Samoukinja. Žal še nisem dobila priložnosti pri kakem mojstru, si pa novih-starih znanj neizmerno želim. Na splošno se premalo zavedamo, kako obrtniška tradicija in tehnike spretnosti izumirajo. In s tem ne mislim le na klobučarstvo.

Za vami so sodelovanja z več modnimi oblikovalci, med najvidnejšimi je bilo tisto z Matevžem Faganelom ...

To so čisto druge vrste ustvarjanja, en velik 'ringlšpil' (smeh). V bistvu moraš biti kar neke vrste multipraktik. Sploh v modi. Če ne poznaš likovne zgodovine, umetnosti nasploh, se tega ne da 'naštudirati', mora te zanimati. Šele prek tega znanja lahko prepoznaš oblikovalčevo idejo, kam se želi obrniti, kaj sporočati. Pa naj bo to pokrivalo ali make up.

Vse je sredstvo komuniciranja. In ta sodelovanja so vedno tokovi širjenja osnovnih zamisli, poskusi, predelave, iskanje še boljšega, še neopaženega, unikatnega, a hkrati uporabnega in kupcu prijaznega. In Matevž je neverjetno drugačen. V idejah, inspiracijah, prefinjenosti in neverjetnem čutu za žensko telo.

Ima še katero sodelovanje posebno mesto v vašem srcu?

Sašo Radovič. Ker je nekje tam, od koder vse vidi in ve, kako delam, se razvijam. Potem pokliče in reče: "Naredi nekaj novega, čisto svojega." Taka kreativna injekcija in popolno zaupanje sta ekstrahiran elan. Zato sem mu hvaležna, da me vsakič znova 'brcne'. In da potem poiščem tiste 'ideje na pol', ki do takrat še niso dozorele. Rezultata sta bila na primer Sens(n)ation v Jakopičevi galeriji ter Radar v Umetnostni galeriji Maribor, vse pod okriljem Projekta27.

V zadnjem času pa še Tomi Vugrinec, ki ustvarja pod znamko TOMI – Things Of My Imagination. Z njim raziskujeva uporabne vrednosti dodatkov in iščeva ter razvijava še boljše rešitve za kupce. Nore izvedbe, ki bodo zagotovo pritegnile pozornost!

Ste priznana maskerka, delujete tako na področju mode kot filmov, oglasov ... Kako združujete to delo in oblikovanje pokrival?

Ustvarjalno ju združujem za zdaj še dobro, le čas mi povzroča težave. Urniki so pri vseh projektih zelo divji in na dveh koncih hkrati ne moreš biti ... Še vedno ostajam sama za celotno produkcijo, nimam zaposlenih ljudi, pa vse šivam na roke, kar je mnogokrat zelo naporno. A čar tega, da delam, kar si želim, je zagotovo eden večjih razlogov, da kdaj ne vržem puške v koruzo (smeh).

Obiskovali ste srednjo glasbeno in baletno šolo, študirali muzikologijo. Kako to, da niste poklicne poti nadaljevali v tej smeri? Ste z glasbo še vedno povezani?

Ker me je premamila širina vede oblikovanja maske, saj moraš, če želiš biti dober, biti malo kipar, malo slikar, malo medicinec, malo psiholog ... predvsem pa estet, absolutno. Glasba bo vedno moja spremljevalka in tudi še vedno igram. Zase, za dušo, da me pomiri in odpelje drugam.

Tudi na Dunaj nisem šla brez svoje najljubše skladbe (P. Mascagni: Intermezzo simfonico, Cavalleria Rusticana), ki je na modni reviji absolutno združila podobo znamke, ustvarjanja in mene same.

Kaj vam pomeni še sveža zmaga na tekmovanju v salonu Hörbiger? Kako bi povzeli celotno dunajsko izkušnjo?

Čudovito. Takoj grem 'še enkrat', pa niti najmanj zaradi nagrade. Ker srečaš nove, drugačne ljudi, ki v tej smeri delujejo ali pa jih samo zanima in so noro zagreti podporniki. Prav neverjetno.

Bliža se peti Fashion Week v Kinu Šiška. Boste tam delovno ali kot gostja na kateri izmed revij? Vas katera izmed kolekcij še posebej zanima?

Delovno, za Matevža Faganela in njegovo m*faganel. Kot gostja še ne vem, me pa vedno zanima več stilsko različnih revij. Predvsem to, kako se oblikovalci razvijajo in kam jih njihova vizija 'odpelje'.

Dobili ste tudi priložnost za obisk tedna mode v Muzejski četrti. Kakšen vtis je na vas naredila "dunajska modna scena"?

Glede na to, da smo se udeležili zaključne revije otvoritvenega dne, sem pričakovala, da bo to en velik spektakel, pa žal ni bil. Njihova estetika je bistveno drugačna in se za zdaj še ne more primerjati z evropskimi modnimi prestolnicami. So pa absolutno dobri 'inovatorji' detajlov.

Baje ste tudi velika kulinarična navdušenka. Ali pri kuhanju kot oblikovalka veliko daste na videz končnega izdelka?

(Smeh). Ja, hrana ne more biti 'nametana' na krožnik. Pri nas doma je vedno bil ritual hrana-druženje. In ne glede na to, kaj je na krožniku, želiš, da je videti dobro, sveže, dišeče ... Zaradi spoštovanja. Do okusov, živil in kuharjevega časa, truda in ljubezni do priprave. To ne more biti nepomembno.

Vaši načrti za bližnjo in daljno prihodnost?

Odpiranje novih prodajnih lokacij v tujini, izobraževanje in uresničevanje novih idej.

Alenka Klun

Avtorji fotografij v galeriji: Klemen Razinger, Saša Hess, Matjaž Banič