Young@Squat, poleg priznanj o njeni nadarjenosti priča pripravništvo v londonskem studiu Mary Katrantzou.

Na pred kratkim končanem Fashion Weeku je Anđeli Lukanovič strokovna žirija podelila nagrado za najboljšo kolekcijo med študenti magistrskega študija na NTF-ju. Kot je v svojem blogu zapisala žirantka in modna urednica Petra Windschnurer, je bila "njena interpretacija vzorcev tako z likovnega kot s tehnološkega vidika preprosto navdušujoča".

Še sveža nagrada je bila povod za MMC-jev pogovor z obetavno modno oblikovalko - že od otroštva, zaznamovanega tudi z ameriško (pop)kulturo, si je želela postati prav to.

Najprej čestitke za nagrado na študentski reviji NTF-ja v okviru Fashion Weeka. Kaj vam to priznanje pomeni?

Pika na i! Še posebej pri tem projektu. Osredotočila sem se namreč na to, da izpeljem točno tisto vizijo kolekcije, ki sem si jo zamislila - ne glede na časovne omejitve, količino dela ali morebitne negativne kritike. Nagrada je zato bila pozitivno presenečenje; vesela sem, da je moje delo opaženo in cenjeno.

V nekem pogovoru ste nagrajeno kolekcijo opisali kot nekaj, kar "temelji na otroški obsedenosti z amerišimi nanizankami", pri prejšnji pa so vas navdihovale predvsem slike Georgie O'Keefe. Gre zgolj za naključje ali ste navdušenka nad ameriško (pop)kulturo?

Naključje ali morda podzavestno navdušenje. Pri navdihu se namreč vedno ustavim pri takšnih temah, ki mi ne gredo iz glave, po navadi so to zelo močne vizualne podobe (vibrirajoče črte, kontrastne slike futuristov, barvite rože Georgie, nanizanka Varuška ...). Ameriška kultura je polna takšnih podob ter pretiravanja, zato si mogoče znotraj tega okvira največkrat najdem navdih. Poleg tega sem kot otrok praktično odraščala z ameriško kulturo prek televizije (risanke v angleščini, nanizanke, hollywoodski filmi), tako da mi je tudi sicer zelo blizu.

Delujete v okviru platforme Young@Squat, s katero ste se prav tako predstavili na zadnjem Fashion Weeku. Kako vam je uspelo uskladiti priprave na obe reviji in kako dolgo ste ustvarjali?

Projektov ni težko uskladiti, ker smo v Y@S že zelo utečeni in se prilagajamo drug drugemu glede na potrebe projektov. Pomembno je, da sestavimo celoto, ki jo bomo predstavljali, zato se tudi veliko opiramo drug na drugega - še posebej jaz, ker imam manj izkušenj in se od drugih tudi veliko naučim.

V idealnem svetu bi za svojo kolekcijo potrebovala pol leta. Ker seveda to ni bilo mogoče, je celoten projekt nastal v dveh mesecih. Ampak ne glede na čas. je kolekcija nastala tako, kot je bila zastavljena.

Kako ste sploh postali "članica" Young@Squata? Sta vas k sodelovanju povabila mentorja Zoran Garevski in Nataša Peršuh ali izbor med druščino po mnenju mnogih najobetavnejših modnih oblikovalcev pri nas poteka kako drugače?

Pred nekaj leti nas je večina (malo pozneje se je pridružila Sanija Reja, potem še Nina Tomažin) bila povabljenih k sodelovanju s Squatom, da bi sestavili 'podmladek'. Spomnim se celo, da sem razmišljala, ali sta se morda zmotila in sta me zamenjala s kom, ker preprosto nisem mogla verjeti, da bi to bilo mogoče!

Uveljavili ste se predvsem z vzorci, radi raziskujete tudi materiale. Bili ste na pripravništvu pri "kraljici vzorcev" Mary Katrantzou. Kako vam je uspel ta podvig in kakšna je bila izkušnja dela v njenem studiu?

Pripravništvo pri Mary mi je odprlo nov svet in nov pogled na modno industrijo. Še malo naivna sem se odločila za to in niti približno nisem pričakovala, da me bo toliko spremenilo. Zelo sem si želela pripravništva tam, ker so eni od redkih studiev, kjer so vzorci pomembnejši del oblikovanja in ne samo dekoracija silhueti. Povabilo na razgovor je bilo presenečenje, ker delo Mary Katrantzou občudujem že več let in sem jim prošnjo poslala samo zato, da se pozneje ne bi spraševala 'kaj bi bilo, če...'

Studio me je naučil, kako funkcionira modni oblikovalec v podjetju, kako poteka izvedba ideje od črte na papirju do izdelka na polici nekje v Moskvi ali Dubaju. V Sloveniji je moda v manjšem merilu, medtem ko je v Londonu moda industrija, v kateri se dela 24 ur na dan, 7 dni na teden. Naučili so me pa predvsem to, da nikoli ne smeš 'sedeti pri miru' in da moraš biti vztrajen, natančen in mogoče tudi malo neusmiljen, ko pride do izvedbe tvoje vizije.

Ustvarjanje katerega od sodobnikov vam je najbliže? Je to morda kdo iz kolektiva Young@Squat? Kaj pa v mednarodnem merilu?

Ivan Rocco, ker vsakič najde nov način vključevanja vzorcev v silhueto, ki me navduši. Peter Movrin, ker ne podira pravil, ampak jih preprosto ignorira. Sicer sem pa tudi navdušenka nad mlajšo londonsko sceno - Louise Gray s svojim norčevanjem iz čisto vsega, Leutton Postle z likovno bogatimi kolaži, Marques Almeida s surovimi pristopi h tekstilu ...

Menda ste že od malih nog vedeli, da boste nekoč prav modna oblikovalka. Kakšne pa so vaše sanje v slogu "idealnega scenarija" danes?

'Idealni scenarij' se pri meni konstantno spreminja. Najprej bi seveda rada končala študij, potem pa bi se odpravila še enkrat v London na pripravništvo v kakšnem večjem podjetju. Hkrati si pa želim ostati v Sloveniji in vztrajati tukaj. Lokacija konec koncev ni omejitev – dokler ne 'sedim pri miru' in ustvarjam, sem srečna.