Art nouveau od začetka proti koncu 19. stoletja do danes ni bil nikoli povsem iz mode. Vsakih nekaj let se njegov vpliv znova odrazi na modnih stezah. V izdelavi nakita nikoli ne povsem izgine. Tudi po zaslugi najznamenitejšega oblikovalca nakita v slogu art nouveau (slog je v habsburških deželah, s tem pa tudi v Sloveniji, dobil ime secesija, na nemškem pa ga poznajo kot jugendstil) in za številne očeta modernega nakita Renéja Laliqueja.

Francoska imenitnost v velikem in malem merilu
Velika svetovna razstava (l'Exposition Universelle) leta 1900 v Parizu je bila (ali bolje rečeno: naj bi bila) prikaz visoke stopnje razvitosti in s tem povezane gospodarske moči ter kulturnega razcveta Francije v vedno bolj politično naelektrenem okolju Evrope pred prvo svetovno vojno. Francoski sovražniki Nemci so pod vladavino bojevitega Wilhelma II. na svetovnih morjih razkazovali svoje topnjače, Francozi pa so kot najimenitnejši izkaz svoje imenitnosti na svetovni razstavi predstavili Eifflov stolp; imenitnost francoske kulture pa so predstavljali tudi v manjšem merilu. Ravno razstava nakita Reméja Laliqueja je bila ena najbolj odmevnih predstavitev na novo izoblikovane sineteze tehnologije in ustvarjalnosti

Izdelovalec nakita postane umetnik
Material - emajl, steklo, roževina, dodani so jim bili seveda tudi prestižni dragulji in zlato - je bil za 19. stoletje nenavaden za izdelovanje nakita. Laliquejeve oblikovane bujne in obenem prefinjene organske oblike so bile odraz tako imenovane estetske revolucije zadnjih desetletij 19. stoletja, katere ena izmed vodil je predvidevala možnost uživanja v lepih predmetih za vse, in ne le za najvišje družbene plasti. Odločitev za uporabo cenejših (nikakor pa ne cenenih) materialov ni bila le izraz egalitarističnih ali celo socialističnih nazorov; veliko bolj je bila posledica novih pogledov na poklic izdelovalca nakita. Če je bil izdelovalec nakita v prejšnjih dveh stoletjih predvsem mojster sestavljanja kompozicij dragih kamnov ter zlata in srebra, se je zdaj želel dokopati do naziva umetnik. Iznajdljivost in ustvarjanje 'velike lepote iz malih surovin' je postala glavna zapoved.

Od sredine 19. stoletja naprej je hiter tehnološki razvoj omogočil nove načine oblikovanja surovin in obenem uporabo novih materialov. Porodil je razcvet umetne in umetniške obrti. Imena kot Emile Gallé v oblikovanju stekla ter Eugène Gaillard, Hector Guimard, Louis Majorelle, Peter Behrens, Bruno Paul in Richard Riemerschmid v načrtovanju pohištva ter druge notranje opreme so skupaj z Renéjem Laliquejem postala simbol estetizacije vsakdanjega življenja oziroma oblikovanja življenjskega sloga, do zdaj značilnega le za aristokracijo, od sredine 19. stoletja pa vedno bolj tudi za najbolj odlično buržoazijo.

Skrivnostna narava mehkih oblik
Izdelki Renéja Laliqueja so tudi izraz proti koncu 19. stoletja v velikih mestih vedno bolj občutenega nasprotja med osvežujočo močjo narave ter utesnjujočim in hektičnim vsakdanjikom v metropolah in s tem povezanim hrepenenjem ter poveličevanjem vsega, kar izhaja iz naravnega okolja. Narava, ki je bila mestnemu človeku vedno bolj tuja - zato pa tudi vedno bolj skrivnostna - je bila za umetnike art nouveauja eden izmed poglavitnih virov navdiha. Predvsem elegantno zavite vitice, ki so obvladovale tudi številne Laliquejeve kose nakita, so postale skupaj z drugimi očarljivimi in vedno elegatnimi mehko zavitimi oblikami in z bogastvom barv prepoznavni znak oblikovanja s prehoda 19. v 20. stoletje. Vendar narava pri Laliqueju nikoli ni resnična. To je fantazijska narava, v kateri prebivajo stilizirani netopirji, ženske kačji pastirji, staroegipčanski skarabeji in v kateri celo kameleonu ustreza pridevek lepi.

Središče Laliquejeve narave ostaja ženska. Ena sama. Upodobljena v profilu ali od spredaj, sama sredi vijugaste ornamentike ali v družbi z žuželkami, pogosto pa tudi kot tako imenovana femme fleure, nenavadno bitje ženska cvetlica. Vedno je to Augustine Alice Ledru, hčerka kiparja, zaposlenega v ateljeju Augusta Rodina, ki jo je Lalique spoznal ravno v letu svojega uspeha na Svetovni razstavi.

Edini izdelovalec nakita, ki zna risati
Tudi danes ohranja René Lalique sloves velikega umetnika med izdelovalci nakita. Tega mu ga je z izjavo, da je edini izdelovalec nakita, ki zares zna risati, namenil Alphonse Fouquet, znameniti pariški draguljar in izdelovalec nakita s pridihom renesanse. Tudi zato Francija svojo kulturo še danes predstavlja tudi prek razstav Laliquejevega nakita. Nazadnje se je za ta projekt odločila kulturna organizacija Sylvestre Verger Art Organisation, katere popstavitev prav zdaj gostuje v muzeju Bröhan v Berlinu. Trajala bo le do 13. januarja, vendar se bo v naslednjih mesecih razstava preselila še v druga evropska mesta.

Polona Balantič