Ob 250–letnici šolstva na Slovenskem smo se poglobili v oblačilno kulturo v šolah nekoč in danes. Pravila oblačenja v izobraževalnih ustanovah so po svetu precej različna. Ponekod so strogo določena in vključujejo uniforme, sploh v anglosaškem svetu, kar so Britanci s kolonizacijo prenesli tudi v Afriko, Azijo in Avstralijo.

Uniforme se najprej pojavijo na anglosaškem prostoru, in sicer za revne otroke v 16. stoletju: "S tem namenom, da lahko sploh pridejo v šolo," razlaga Marjeta Balkovec Debevec iz Slovenskega šolskega muzeja. "Zelo podobno je bilo tudi na našem nekdanjem jugoslovanskem prostoru, predvsem v Srbiji je bila ta kultura uniform zelo močna."

Tudi na Slovenskem se je skozi zgodovino večkrat skušalo uvesti neko enotno šolsko oblačilo, a so ti poskusi vsakič propadli, pravi Balkovec Debevec, ki je tej temi posvetila veliko časa. "Stalno smo dobivali vprašanja o šolskih uniformah in smo si rekli, da je zdaj čas, da se vendarle poglobimo v to tematiko, da raziščemo, kako je s to zadevo," pravi – in tako je pred dobrim desetletjem nastala razstava Kaj naj oblečem za v šolo? Po raziskavi, ki so jo izvedli, so namreč ugotovili, da splošna javnost ni seznanjena, da se uniforme pri nas nikoli niso nosile, je pa res, priznava, da so bili učenci v šolah oblečeni precej podobno – tudi zaradi omejenih sredstev in dobrin.

"Bodi vsak dan umit, počesan, čedno oblečen, raztrgan ne bodi nikoli!"

Edino pravilo, ki je v šolah veljalo ves čas, je tako bilo: otrok mora biti čist, oblačila pa ne smejo biti raztrgana. O tem priča tudi zapis v reviji, namenjeni učiteljem, Učiteljski tovariš iz leta 1861 (številka 3), v kateri so našteli pravila za učence: "Preden greste z doma, poglejte, ali je vaša obleka čedna. Obraz, roke in noge si umijte, lase lepo poravnajte."

"Bodi vsak dan umit, počesan, čedno oblečen, raztrgan ne bodi nikoli!" pa je učencem narekovala 13. točka Šolskih postav, ki so razstavljene tudi v Šolskem muzeju Slovenije. Dan, ko je otrok prestopil šolski prag, je bil tako navadno tudi čas, ko je dobil svoje prve hlače (deček) ali obleko (deklica), pozneje in v premožnejših družinah tudi prve čevlje.

Tudi zato, ker določenih stvari ni bilo – na primer čevljev –, so na začetku, nekje do preloma med 18. in 19. stoletjem, najmlajši otroci v šolo hodili samo poleti, razlaga Balkovec Debevec: "Morda se komu zdi tema o oblačilih v šolah trivialna, a zanimivo, da že v prvem osnovnošolskem zakonu (Splošni šolski red Marije Terezije, od katerega prav letos mineva 250 let), zasledimo podatek o oblekah, in sicer v navezavi s tem, da mlajši otroci – od šestega do devetega leta – hodijo v šolo samo v poletnem času, ker nimajo primerne obleke za šolo v zimskem času. In seveda obutve!"

Otroci so hodili bosi, ker "je to zelo zdravo" – in ker čevljev preprosto ni bilo

Določilo je sicer staro 250 let, a so se s podobnimi težavami srečevali tudi še desetletja pozneje, poudarja: "Otroci – govorimo o nekem večinskem podeželskem prebivalstvu – niso imeli primerne obleke. Seveda so bili tudi premožnejši sloji z zelo lepo obleko, z oblačilno kulturo, ki se ji lahko samo čudimo, ampak tukaj gre za posameznike iz premožnejših slojev. Malo drugače je bilo tudi v mestih, oblačila so bila vsaj malo boljše kakovosti, večinoma so otroci tudi imeli čevlje." Ob tem Balkovec Debevec poudari, da je veljala splošna navada, da so otroci (tudi v mestih) poleti hodili bosi: "Na podeželju sploh, tudi zato, ker čevljev niso imeli, ampak na splošno je bila taka navada. Tudi zapisi v pedagoškem časopisju pravijo, da je to zelo zdravo za otroke. Je pa res, da druge možnosti niti ni bilo."

Kot zanimivost izpostavi anketo, ki so jo tik pred 2. svetovno vojno izvedli učitelji sami oz. takratno učiteljsko društvo: "Ta analiza je strašno zanimiva, pravzaprav kar boleča. Tam je navedeno, da več kot tretjina vaških fantičev sploh ni imelo spodnjega perila, pozimi so si oblekli stare ponošene hlače kot spodnje hlače in jih pač v ta namen uporabili."

"Zelo pogosto so otroci nosili ponošena oblačila starejših otrok. In še nekaj je bilo zelo razširjeno, kar je tudi Tone Pavček povedal, ko je bil tukaj pri nas, v muzeju – da je njegove prve dolge hlače mama sešila iz svoje obleke. Torej v navadi je bilo, da so iz oblek odraslih oseb potem prikrojili obleko za otroke, kar danes tudi ni več v navadi." Dečki so, kot omenjeno, večinoma nosili hlače z naramnicami, bele srajce in suknjiče, deklice obleke: "Najlažje si predstavljamo, da je bila podoba dečkov pomanjšana podoba odraslih moških in podoba deklic kot pomanjšana podoba odraslih žensk. Fantiči so imeli tudi klobučke na glavi, deklice rute."

Več poskusov uvedbe uniform, a vsi so se končali klavrno

Obstajali pa so posamezni poskusi uvedbe uniform. "Prvi začetki so tam okoli leta 1910, ko najdemo prvi zapis nekega učitelja, ki je potoval po Italiji in tam opazil otroke, oblečene v enotne haljice, ter predlagal, da bi se to uvedlo tudi pri nas. Res se je to uvajalo postopoma, vendar je vedno znova zamrlo." Tudi učitelji so leta 1906 zapisali, da si želijo neko uniformirano oblačilo, neko haljo po vzoru halj, kot jih nosijo zdravniki, sodniki itd. Namena uvedbe enotnega oblačila sta bila po pojasnilih Balkovec Debevec dva: "Prvič, da se zaščiti običajna obleka bodisi učenca bodisi učitelja, drugi pa je, da prikrije socialne razlike, ki so vedno obstajale in vedno bodo."

Zanimivo je sicer, da so uniforme obstajale – in se tudi dolgo ohranile – tudi v Srbiji in še na nekaterih drugih območjih v bližini, a na Slovenskem niso zdržale dolgo. Omenjene halje so bile enotnega, predpisanega tipa, iz črnega klota, razlaga. "Najdemo pa v spominih, v ustnih virih, že kmalu informacije, da so si dekleta pri šivilji dala narediti malo drugačen ovratnik, pa malo drugačne gumbe našiti … Da so haljico 'izboljšale'," v smehu pojasnjuje poznavalka. "Nekako nam, Slovencem, ne gre to poenoteno oblačenje. Moje raziskave kažejo na to, da Slovenci nismo naklonjeni uniformiranosti."

Sredi 20. let prejšnjega stoletja je bil tudi poskus uvedbe enotne čepice z napisom razreda pri srednješolcih, da bi lahko vsi takoj vedeli, v kateri razred dijak hodi, vendar se tudi te niso ohranile, pojasnjuje Marjeta Balkovec Debevec.

Italijanski vpliv na Primorskem

Ob tem pa poudarja, da obstaja nekaj izjem, ki pa so politično pogojene – na Primorskem, območju, ki je med obema vojnama spadalo pod Italijo, so se tako še do 80. let prejšnjega stoletja nosile šolske halje (v Italiji je, kot omenjeno, ta tradicija obstajala že prej in bila precej razširjena). Posebne zakonitosti pa so na tem območju veljale v obdobju fašizma, ko so morali slovenski otroci hoditi v italijanske šole in na proslavah nositi fašistične uniforme. Kljub napetim razmeram pa so svoj upor izražali tudi skozi majhne dodatke na oblekah, pravi Balkovec Debevec: "So si nadeli nogavičke ali pa kakšno majčko, našitek ali pa so pošili robove v barvah slovenske trobojnice."

Pionirske čepice in rutke je priskrbela šola, za drugo so morali poskrbeti starši

Posebna "kategorija" uniform so tudi oblačila pionirčkov v nekdanji skupni državi, pravi sogovornica. Pionirsko opravo so deklice in dečki praviloma nosili na (pevskih in drugih) nastopih, sestavljale pa so jo temnomodre kratke hlače (za dečke) in temnomodra krila in bele hlačne nogavice (za deklice) ter bela srajca oz. bluza, pri čemer Balkovec Debevec poudarja, da so za ta del oprave poskrbeli starši – otroci so tako nosili nekaj, kar so že imeli doma. Druga dva obvezna dodatka – pionirsko čepico in rdečo rutko – pa je otrokom priskrbela šola.

Že od začetka se je poudarjal pomen videza učitelja

Ko govorimo o oblačilih v šolskih ustanovah, ne moremo mimo oblačilne kulture med učitelji – in pozneje učiteljicami. "Že od samega začetka, že Primož Trubar, ki ga nekako štejemo za praočeta ideje o obvezni osnovni šoli, je, ko je govoril o takratni protestantski šoli, poudarjal, kako pomembno je, da so učitelji primerno oblečeni," pravi Marjeta Balkovec Debevec. Učiteljeva obleka je namreč simbolizirala tudi njegov družbeni položaj, zato je bilo pomembno, da se je že na daleč videlo, kdo (in kaj) je.

Ta skrb za videz učiteljev se je nato kazala skozi celotno zgodovino slovenskega šolstva, nadaljuje in dodaja: "V različnem časopisju smo lahko zasledili navodila v smislu: 'Glejte, učitelji, da se ne boste pokazali v umazani obleki, pred otroki. Bog ne daj, z umazanimi čevlji!'." Ta stroga pravila so marsikateremu učitelju predstavljala tudi težavo, saj plačilo ni bilo tolikšno, da bi si tako obleko (in predvsem čevlje) lahko privoščili, o čemer pričajo tudi zapisi v časopisih.

Do leta 1870 so za vzgojo in izobraževanje skrbeli zgolj učitelji, redke laične učiteljice so bile njihove žene, ki so navadno poučevale ročna dela in podobno. Izjema so seveda tudi redovnice, ki so poučevale dekleta v samostanskih šolah (te so bile na našem ozemlju od srednjega veka naprej), a njim je oblačila, jasno, predpisoval že red, ki so mu pripadale.

Ženske v šolstvu so prinesle tudi nove modne smernice

Po uveljavitvi tretjega avstrijskega osnovnošolskega zakona leta 1869, ki je uvedel učiteljišča tudi za ženske, pa so v učiteljski prostor lahko začele vstopati tudi učiteljice, "ki vanj seveda prinesejo tudi svojo modo".

"Najprej je bilo to zelo strogo, do okoli leta 1900 so nosile dolga krila do tal črne ali temne barve. Jakne, bluze so bile vse zelo visoko zapete, do vratu, in čim dlje po rokah, tudi čez zapestje, da je učiteljica kazala čim manj gole kože," modo učiteljic na prelomu med 19. in 20. stoletjem opisuje Marjeta Balkovec Debevec. "Vse je moralo biti zelo dostojanstveno. Čisto, urejeno in dostojanstveno." Veljalo je tudi pravilo, da učiteljica ni smela nositi veliko nakita, še pravi.

Od začetne strogosti do "razpuščenosti"

Kljub strogim družbenim normam pa so učiteljice na podeželje vseeno prinašale neke modne novosti: "Drugačne kroje so nosile, s klobukom so se pokrivale – v nasprotju s podeželskimi ženskami, ki so pretežno nosile naglavne rute –, bile so znanilke modnih smernic. Imele so naročene različne revije, nekatere so si šivale same, druge so imele šivilje, ki so prinašale nove smernice v oblačenju."

Strogost oblačenja se je po prvi svetovni vojni, okoli leta 1925, začela rahljati, "kar pomeni, da so krila postajala krajša in so segala že nad gleženj in še malo višje, rokavi so se začeli krajšati, dekolte se je začel poglabljati". "Problematika preveč sproščenega oblačenja je postala tako pereča, da je moral minister za šolstvo v takratni kraljevini SHS Velja Vukičević izdati uredbo o primernosti oblačenja učiteljic, ki pravi, da učiteljica ne sme biti modna dama, torej, da se mora oblačiti primerno, da ne sme biti naličena itd. Da se mora zavedati svoje vloge, poklica tako v šoli kot zunaj nje," razlaga sogovornica.

Družbene in gospodarske spremembe so se v letih med vojnama odražale tudi na oblačenju – tako učencev kot učiteljev. Dostopnost in ponudba oblačil sta se širili, ne le v mestih, ampak tudi na podeželju. Tik pred drugo svetovno vojno pa je bil glede oblačenja učiteljev in učiteljic izdan še en odlok kraljevske banske uprave, ki je določil, "da morajo imeti učiteljice iz čisto praktičnih, pa tudi pedagoških razlogov v šoli halje temnejše barve in z dolgimi rokavi. To naročilo naj se začne izvajati najpozneje z začetkom šolskega leta 1939/40. Isto se priporoča tudi učiteljem," je Marjeta Balkovec Debevec povzela iz Zbirke važnejših novih naredb in odredb iz leta 1940. Šlo je za predvsem praktični vidik – učitelj se je namreč nemalokrat umazal s kredo, ki je na temnih oblačilih zelo izstopala –, halje so nosili tudi tisti, ki so učili praktični pouk ali kemijo, kjer so izvajali poskuse ipd.

Učenke so v šole v kavbojkah začele hoditi v 70. letih, za učiteljice to še dolgo ni bilo sprejemljivo

Po drugi svetovni vojni in začetnem pomanjkanju pa je sledil razmah modne industrije in s tem tudi oblačilne kulture v učilnicah. "Začela se je pojavljati nova moda, predvsem s kavbojkami. Kavbojke pomenijo revolucijo na tem področju," razlaga Balkovec Debevec in dodaja, da so začeli učenci in učenke v šolo hoditi v v hlačah iz džinsa v 70. letih, za učitelje in predvsem učiteljice pa je bilo to nesprejemljivo še najmanj kakšno desetletje. "Takrat si ni nihče predstavljal, da bo kdaj učiteljica stala pred učenci v kavbojkah, pa so te danes nekaj popolnoma normalnega," pravi. Nekatere učiteljice in učitelji so še nosili halje, a vedno več je bilo takih, ki so tudi v službo hodili oblečeni sproščeno – še vedno pa je ostal pogoj, da morajo biti urejeni, poudarja.

Če so v prvem stoletju vsi poskusi, da bi uvedli neka enotna oblačila, propadli, pa to pristojnih ni ustavilo pri novih poskusih: "Imamo zapise, da so v recimo določeni šoli zapisali: 'Od naslednjega meseca morajo vse učenke nositi temne šolske halje.' To je bilo recimo sredi 60. let."

V zadnjem stoletju nekaj pobud za uvedbo uniform

Kot pravi Balkovec Debevec, so se pobude glede uvedbe enotnih oblačil vsakič pojavljale ob večjih družbenih spremembah, na primer pred vojnama in po njiju: "Prvi začetki takih poskusov so okoli leta 1910, potem v času krize v 20. in 30. letih, torej pred drugo svetovno vojno je bilo to zelo izrazito, nato znova okoli leta 1950 – takoj po vojni še ne –, pa v 60. letih. No, potem pa te pobude nekako izginejo." Sama je opazila, da so bile pobude navadno praktične narave, pa tudi, kot omenjeno, povezane z željo, da bi se prikrile socialno-ekonomske razlike med učenci.

Leta 2014 uniforme zavrnila večina anketiranih

V današnjem šolstvu enotnih pravil oblačenja ni, šole primernost oblačenja določajo same z različnimi kodeksi oz. šolskimi redi. Zadnja večja javna razprava glede morebitne uvedbe šolskih uniform je potekala pred dobrim desetletjem, ko je takratno ministrstvo za šolstvo pod vodstvom Jerneja Pikala izvedlo tudi raziskavo, ki je pokazala, da je slovenska javnost glede tega vprašanja dokaj razdeljena. Anketa, ki je bila izvedena na začetku leta 2014 in pri kateri je sodelovalo 20.731 ljudi (od tega dobra polovica staršev, drugo pa učenci in strokovni delavci), je pokazala, da uvedbi uniform nasprotuje 56 odstotkov anketiranih, osem odstotkov je bilo neopredeljenih, 36 odstotkov pa jih je menilo, da bi bilo šolske uniforme treba uvesti. Na podlagi ankete in strokovnih debat znotraj posebne delovne skupine je ministrstvo sklenilo, da se zamisel o uniformah opusti.

Stališče ministrstva za vzgojo in izobraževanje je enako tudi danes, so nam pojasnili: "Ministrstvo ne razmišlja o tovrstnih ukrepih na državni ravni." Kot pravijo, od posameznih vzgojno–izobraževalnih zavodov pričakujejo, da v primerih žaljivih napisov, ki bi širili predsodke, spodbujali k nestrpnosti ali širili sovražnost, "tovrstne pojave evidentirajo in jih v skladu s šolskimi pravili in vzgojnim načrtom ustrezno obravnavajo".

Oblačenje urejajo šolski pravilniki

To v praksi pomeni, da šole same določajo nekatera pravila, vključno s pravili oblačenja, v internih pravilnikih. Spomladi letos je v javnosti precej odmevala odločitev osnovne šole v Rogatcu, da v šolski red izrecno zapiše, kakšno oblačenje je v šoli prepovedano. Pri tem sicer velja omeniti, da ni edina šola, ki je to storila.

Učenci rogaške šole morajo glede na pravilnik v šolo hoditi primerno oblečeni, kar pomeni, da na njihovih oblačilih ne sme biti "nespoštljivih ali žaljivih zapisov" v slovenskem ali tujem jeziku. Poleg tega morajo biti oblečeni tako, da "zgornji deli oblačil segajo do pasu, spodnji deli pa so tako dolgi, da v celoti pokrijejo zadnjico". V šolski red so dodali tudi določilo glede dolžine nohtov: "Dolžina nohtov pri učencih mora biti takšna, da po presoji učitelja omogoča varno izvedbo predpisanih vaj in nalog šolskega procesa." Za uvedbo pravil se sicer niso odločili, ker bi bilo težav na tem področju veliko, so takrat pojasnjevali na šoli, so pa zaznali posamezne ekscesne primere.

Kaj je dostojno in sprejemljivo za šolski prostor?

Debata o primernosti oblačenja je v današnjem svetu gotovo drugačna kot pred 100 ali 250 leti, že zaradi možnosti izbire. A določena načela glede primernosti so univerzalna, o tej temi pravi Marjeta Balkovec Debevec: "Mislim, da neka primernost oblačenja v družbi nasploh mora veljati, zlasti pa to velja za šolo. Do kod gredo družbene norme, ki določajo, kaj je dostojno in sprejemljivo za šolo in kaj ne, so pa že višje stvari ..." pravi v smehu. Resneje pa doda: "A neka primernost oblačenja, neki kodeks bi že lahko veljal, zlasti glede čistoče."

Lea Pisani vidi kar nekaj prednosti uniform, tudi praktične

Svetovalka za oblačenje in poznavalka sodobne kulture oblačenja Lea Pisani poudarja, da bi danes v Sloveniji enotno oblačilo, torej uniforme, težko uvedli, čeprav si veliko staršev in učiteljev tega želi, saj bi tako na primer dosegli večjo enakost med učenci: "Uniforme zmanjšajo vidne razlike v finančnem statusu med učenci, kar lahko zmanjša občutke socialne neenakosti in izključevanje." Kot pozitivno vidi tudi, da bi se z uvedbo uniform otroci lahko bolj osredotočili na izobraževanje – po njenem mnenju bi bilo "manj vrstniškega pritiska, razvijal bi se občutek pripadnosti", uniforme pa bi predstavljale tudi "poenostavitev jutranje rutine oblačenja in, predvidevam, manjši strošek za starše".

A kot omenjeno, sama ne verjame, da bi v Sloveniji uniforme zaživele, zato poudarja: "Ni nujno, da je oblačenje v šolah strogo formalno, vendar bi moralo biti primernejše." S tem ne misli le na trenirke, ki so bile po njenih navedbah v preteklosti pogosto ocenjene kot neprimerne za šolsko okolje, ampak druge izzive: "Dekleta so pogosto oblečena izzivalno, kar ni skladno z učnim okoljem, pretirano dolgi nohti pa onemogočajo izvajanje različnih dejavnosti. Prav tako se pri mladih pojavlja močan pritisk vsakodnevnega izkazovanja modnih smrenic in nenehnega spreminjanja garderobe, kar predstavlja finančno breme za družine in je hkrati v nasprotju s trajnostnimi načeli."

"Največji izziv: ko trdijo, da je njihova podoba izključno njihova osebna stvar"

"Največji izziv se pojavi, ko dijaki trdijo, da je njihova podoba izključno njihova osebna stvar, in ne prevzemajo odgovornosti za vpliv na druge," kot najbolj problematično pri oblačenju mladih v šolah vidi Lea Pisani in dodaja, "da bi bilo koristno, če bi učitelji, profesorji in seveda starši s svojim zgledom pokazali mladim, kako pomembna je usklajenost osebne podobe z različnimi situacijami in okolji".

"Njihov pozitivni vpliv je ključnega pomena pri oblikovanju zrelih vrednot in odgovornega odnosa do osebnega izražanja," je prepričana. Sama bi tako tudi enotnejše smernice oblačenja v šolah ocenila kot dobrodošle, pri tem pa opozarja, da se že danes podoba učencev med posameznimi šolami razlikuje, "kar je verjetno povezano z vplivom lokalnega okolja".

"Čeprav obstaja veliko primerov neprimernega oblačenja, to zagotovo ne velja za vse dijake. Opažam, da se ambicioznejši dijaki pogosto prilagajajo s primerno izbiro oblačil, ki ustrezajo njihovim letom in priložnostim, s čimer izražajo zrelost in spoštovanje do okolja, v katerem se izobražujejo," še sklene strokovnjakinja za sodobno kulturo oblačenja.