Stefan Dahlkvist in Jan Egil sta v Ljubljano prišla kot predavatelja na dvodnevni konferenci, ki je na temo izkustva potekala v okviru Meseca oblikovanja. Predstavljala sta blagovno znamko Moods of Norway, ki skuša v oblačila, ki sicer kakovostno in oblikovno ustrezajo nečemu, kar bi lahko imenovali visoka moda za nekoliko ekscentrične duhove, vnesti nekaj značilno norveškega. Na oblekah, ki sta jih nosila sama, smo tako zasledili hudomušne detajle, kot je všitek števila na Norveškem registriranih traktorjev, njihov logotip pa je podoba traktorja.
Od kod je torej ta strast do folklore prodrla v modno manufakturo, za katero stojijo mladi tridesetletniki, ki se radi zabavajo po klubih - ideja za projekt se je porodila ravno po napeti klubski noči na havajskem Honoluluju? Stefan in Jan nam povesta svoj 'program': "Želimo govoriti o Norveški in pri tem kot medij uporabljati oblačila. Skozi modo govorimo o naši deželi in zato v obleke integriramo norveške detajle. Všeč nam je kombinacija starejših in tradicionalnih elementov s sodobno modo. /.../ Danes ljudje potujejo naokoli veliko več kot nekoč in zato se nam zdi moda primeren način za pripoved o Norveški."
Oblikovanje naj bo resnično
Ta način dela ima za seboj tudi etično poslanstvo, katerega oblikovalci danes (spet) radi poudarjajo. Gre za poudarjanje iskrenosti in resničnosti, torej značilnosti, ki so ju kot nujni za dobro arhitekturno ali oblikovalsko delo poudarjali že v 19. stoletju, še posebej poudarjeno pa od razmaha britanskega umetnoobrtnega gibanja Arts & Crafts. Bistvo te resničnosti v oblikovanju naj bi bilo to, da so vse na nekem izdelku videne prvine vsaj približno funkcionalne, da niso 'kar tako' in da ničesar ne prikrivajo. "Vsi iščemo nekaj, kar je iskreno in resnično in avtentično, in to je izvor tega trenda v oblikovanju," pove Jan.
Ni bilo tekočih stopnic, zato pa je bila moda
Oblačila znamke Moods of Norway niso le 'norveška', so tudi hudomušna. Znamka iz mesteca Stryn (5750 prebivalcev), ki slovi po ledenikih, lovu na losose in nedavnem odprtju prvih tekočih stopnic v mestu, predstavlja oblačila, za katera je treba imeti tudi nekaj poguma; volje po oblikovanju, bolje rečeno. Živopisnost in svetlikanje sta zapoved, kroji pa običajno ustrezajo prefinjenemu šiku. A ironija ostaja nenehno prisotna. Tudi v pogovoru s Stefanom in Janom, ki pogovor skleneta: "Vsa ta oblačila so narejena v Evropi, delajo pa jih čedna svetlolasa dekleta. Ko bomo ta oblačila prodajali v Hollywoodu, bo to zagotovo velik adut."
Polona Balantič