Damir Raković je tisti, ki vizijo oblačila tudi utelesi. "Ves čas sem vedel, kaj si želim delati. Nikoli ni bilo dvoma. Moda me je ves čas spremljala," je dejal modni oblikovalec, ki je v Zagrebu študiral zgodovino oblačenja, njegova prva ljubezen pa je bila kostumografija. Vedno je vedel, da mu bo uspelo kljub malce trnovi in dolgi poti, držal pa se je pravila: "Če boš priden in delal, se bo potem nekaj zgodilo."

In zgodilo se je. Njegove kreacije so nosile zvezde, kot so Kukla (Katarina Rešek), Senidah in Severina, pa tudi britanska glasbenica Estelle. Izpod njegovih rok pa so prišla tudi oblačila, ki so jih člani skupine Joker Out nosili na letošnji Emi oziroma predstavitvi pesmi, s katero bodo Slovenijo predstavljali na Evroviziji. Tu se Rakovićevo delo ni končalo – poskrbel bo tudi za njihov videz v Liverpoolu. "Dejali so, da nastop dejansko ostaja enak, ker to najbolj funkcionira, saj so najboljši v nastopih v živo, in jih je pri tem treba spodbuditi. Ni se mi zdelo dovolj, da ponovim, kar sem že naredil za Emo, a to so si želeli, ker je bilo uspešno. Če bi šel preko tega, bi kostum članom, ki se ljubijo s kamero, kar ne velja za vse skupine, odvzel bistvo," je pojasnil svojo odločitev, da bo forma evrovizijske oprave približek oblačil za Emo, s korekcijami v kroju ter boljšo, natančnejšo izdelavo in kakovostjo.

Na evrovizijskem odru naj bi tako slovenska peterica zablestela v lahkotnih in romantičnih barvah, ki se skladajo z melodijo pesmi Carpe Diem in zaznamujejo tematski sklop rajskega vrta. Od tod bo izvirala tudi simbolika živalskega in rastlinskega sveta – vsakega izmed fantov bo pospremil drug motiv, vsak ima svojo žival, rastlino in dragi kamen, ki bo všit v nemoteč del kostuma. Ponorelii se je pri barvah poigral tudi z naravnimi barvili, barve za člane je zbiral glede na njihovo energijo in osebnost, vsak bo imel tudi svojo čipko – pri oblikovanju Ponorelii sodeluje z oblikovalcem Karlom Kirrijem (Andražem Drobničem), ki oblikuje sodobno idrijsko čipko z novimi motivi. "Do neke mere je sodelovanje na Evroviziji izpolnitev otroških sanj, res je to zame velik uspeh," je še priznal Ponorelii, ki sicer ni več obremenjen s tem, da zadovolji vse ljudi.

Več o odpiranju vrat, napornih 20. letih, nehotenem recikliranju, umetniški blokadi, o črki i, ki ni osamljena, o tem, kaj svetuje mlajšim oblikovalcem, pomembnosti vključevanja drugih oblikovalcev, delovnemu ravnovesju, "nabitemu kreativnemu egu", kalupu ženskih in moških idealov, o oblačilih kot manipulaciji, pomembnosti materiala, povezavi med melodijo pesmi in oblačili, duhu Ponoreliija in pričakovanju evrovizijske čarobnosti pa si lahko preberete v spodnjem pogovoru.

Začeli ste z obleko za lutko, se na skrivaj vpisali na oblikovno srednjo šolo, študirali zgodovino oblačenja in rekonstrukcijo zgodovinskih kostumov v Zagrebu, se vrnili v Ljubljano, ustvarjali performanse pod imenom Ponorelii teater, nekaj časa ustvarjali kostume za reklame, potem pa končno ustanovili samostojno znamko. Na ljubljanskem tednu mode ste osvojili več nagrad. Če pogledate nazaj, na več kot desetletje ustvarjanja, kako gledate na to prehojeno pot?
V bistvu sem si cel čas želel delati v gledališču, zato sem šel tudi študirat zgodovino oblačenja v Zagreb, kjer smo šli rekonstrukcijsko čez čez vsa zgodovinska obdobja, za vsakega smo naredili kolekcijo. Ko sem se po študiju vrnil, sem mislil, da če imam neko znanje in talent, se mi bodo odprla kakšna vrata v gledališču, pa se mi niso. Pripravljen se bil narediti kar koli, da bi prišel v gledališče, celo v Dramo sem osebno odnesel življenjepis, bil sem poln sam sebe, a sem takrat dojel, da je teater kot družinska naveza. Je skupina ljudi, ki se skupaj bori za sredstva, skupaj delajo predstave, ni stroge hierarhije. To je lepo in res je bilo neumno od mene, da sem sploh drezal v neko zaključeno celoto. Noter moraš priti po drugih poteh – čez delo in leta.

Zdaj so mi kakšna vrata že malo bolj odprta. Ker nisem imel denarja, sem bil tudi statist in tako sem spoznal nov svet – svet televizije in filma ter reklam. Potem se začel asistirati Valterju Kobalu, ki nas je naučil, kako svet filma sploh deluje. Po petih letih smo šli na svoje, takrat se je začelo resno delo, sproti pa sem delal tudi kolekcijo. Teater Ponorelii je bil rezultat druženja, ni obrodilo toliko sadov, pa tudi šli smo v neko smer, v katero zdaj ne bi šel več. Smo se pa imeli lepo.

Ves čas sem vedel, kaj si želim delati. Nikoli ni bilo dvoma. Moda me je ves čas spremljala. Je pa res dolga pot v modi, zelo je definirana – so pogoji, ki jih moraš izpolnjevati, drugače ne moreš biti del tega. Kar se sliši zelo omejujoče, ampak če izpolnjuješ vse te pogoje, deluje socialistična ideja, da če boš priden in boš delal, se bo potem nekaj zgodilo. Kar se mi zdi, da je tudi zakon narave – če ves čas nekam energijo daješ, se nekaj mora zgoditi. Mislim, da sem že pred 10. letom imel jasno vizijo – da bom šival in prodajal obleke, ki jih bodo vsi kupovali (smeh). Bil sem osredotočen na to, vedel sem, da mi bo uspelo – da lahko živim od tega, ne da bi me skrbelo, ali bom imel denar za najemnino in položnice. 20 let pozneje je to res, to se je zdaj lepo uravnalo.

Ugotovil sem, da je veliko boljše to stanje gotovosti, ki je polno smeha, brez depresije, z lepimi ljudmi, kot pa, da si v stalnem krču in ne veš, kaj boš jutri. To je sicer dobro, da se ti dogaja med 20. in 30. letom, lahko rečem, da sem zahvalen za to, ker sem doživel pomanjkanje, saj mi zdaj vsak evro veliko pomeni, brez tega ne bi v tem našel zadovoljstva. Vseeno nikoli več ne bi bil star 20 let (smeh). Najbolj naporna leta so bila to. Sicer si brezbrižen, čeprav je vse negotovo, imaš energijo, da lahko “sfuraš”. Pri skoraj 40 letih delujem tako – če nekaj ni gotovo, se tega ne lotim.

Že v prvem letniku v Zagrebu ste za nagrado dobili možnost predstavitve na Hrvaškem tednu mode Cro-A-Porter. Predstavili ste obleko iz cigaretnih ogorkov. Kakšen napredek se vam zdi, da ste naredili glede materialov?
V preteklosti sploh nisem imel denarja za material. Tudi prve kolekcije so bile narejene iz doniranih materialov. Sem bil eden prvih, ki je začel razmišljati o recikliranju, čeprav nehote (smeh). Zdaj sem v tej fazi, da ne bi več uporabljal teh materialov, sploh ne kakšnega poliestra, tudi če bi bil recikliran. Našel bi mu drugo funkcijo, ne, da je na naši koži – koža je le naš največji organ. Pazimo, kaj vnašamo v telo, dajemo na lasišče, pri obleki pa še ne, a menim, da se bodo zdaj ti premiki zgodili.

Svoje znanje širim ob vsaki priložnosti, ki jo imam, vsakega posameznika učim neke osnove, ki jih lahko hitro izgubimo, zaradi takega načina življenja. Na primer, da so naravni materiali, tudi če so dražji, boljši od poliestra. Lahko si kupiš več takih, jih menjaš in ves čas nosiš v čistilnico, ali pa kupiš nekaj iz volne, ki je ni treba velikokrat čistiti, saj se prezrači in je kot nova, poliester pa se hitreje uniči.

Ime Ponorelii izhaja iz vaše nezavedne misli, bilo je del intuicije. Uokvirja fantazijsko ime z različnimi pozitivnimi asociacijami, uteleša vašo osebnost in kreativno posebnost. Zagovarja, da domišljija vedno premaga strah, Se vam kdaj zgodi, da imate blokado?
Se. Zadnja blokada je bila po letošnji Emi, ko sem oblekel Joker Out. S fanti ne sodelujem dolgo, a sodelujemo intenzivno vse od zadnje naslovnice njihovega albuma. Za Emin nastop sem bil sproščen, ker sem bil prepričan, da ni nujno, da bo ta podoba enaka tudi na Evroviziji, da je del neke svoje zgodbe. Do te faze je šlo gladko, vedno sem imel ideje. Ko so končali nastop na Emi, pa se mi je ustavilo. Bil sem navdušen nad idejo, da delam za Evrovizijo, in glede na prejšnje ideale, ki so bili večinoma ženski, sem si predstavljal, da se ženska spusti s stropa, razprejo se ji krila, ki grejo potem stran, letijo srčki ... Na podlagi prejšnjih idej sem hotel ustvariti kostumski presežek. Za fante sem delal različne skice in koncepte, od mornarjev do gusarjev, a so me zavrnili in poudarili: “Mi moramo biti mi.”

Po mesecu dni premlevanja in analiziranja sem bil čisto iz sebe, ker se mi taka situacija že nekaj let ni zgodila, vedno sem imel rešitve. Dejali so, da nastop dejansko ostaja enak, ker to najbolj funkcionira, saj so najboljši v nastopih v živo, in jih je pri tem treba spodbuditi. Ni se mi zdelo dovolj, da ponovim, kar sem že naredil za Emo, a to so si želeli, ker je bilo uspešno. Če bi šel preko tega, bi kostum članom, ki se ljubijo s kamero, kar ne velja za vse skupine, odvzel bistvo. To ne bi funkcioniralo. Tako sem se odločil, da bomo naredili približek oblačil za Emo, s korekcijami v kroju, boljšo ter natančnejšo izdelavo in kakovostjo.

Spet se je izkazalo, da smo vsi del večje zgodbe, gre za delo z ekipo, komentarjev ne smeš jemati osebno. Pri vsakem projektu je tako – moraš upoštevati tudi želje in navodila drugih. Tisto, kar je meni všeč, ne dam na vsak lik, lahko samo tudi zame ostane. Pri kostumu se moraš posvetiti človeku oziroma liku, času in prostoru. Vse to je važno, da dobiš dober rezultat, da kostum zaživi.

Pri logotipu, ki ste ga sami zapisali, ste uporabili tudi profil svojega obraza. Od kod ideja?
Čisto iz “egotripa” (smeh). Bil sem še v tej fazi, da sem se želel izpostaviti, ugotovil sem, da mora biti tudi moj obraz na vidnem mestu, ne samo dizajni. Zdaj nimam več velike potrebe po tem, raje vidim, če se pohvali oblačilo, kot pa moj značaj ali videz.

Od kod podvojeni i v imenu?
Odraščal sem v muslimanskem okolju in v arabski slovnici črka i na koncu nikoli ni sama, vedno sta dva i-ja, kot dva človečka. Enako velja zame. Brez drugih ljudi, kot so stranke, sem nič, oblikovanje sta vsaj dva. zato ta i ni sam. Ničesar ne morem sam – jaz zate, ti zame. Ime Ponorelii sicer ne izhaja iz asociacije “norosti”, ampak sem se ga spomnil preprosto zato, ker nisem imel službe, imel pa sem toliko energije in hotel izdajati stvari, a za to nisem imel priložnosti. Zato sem se moral spomniti nekaj svojega.

Sam nikoli nisem čakal svoje prve stranke, le sedel sem in šival. Takrat sicer nisem razumel, koliko je pomembno telo, pomembnejša mi je bila obleka, menil sem, da se bo to že dalo prilagoditi po telesu. Nasvet, ki ga dam vsakemu mlademu oblikovalcu, je torej, da ves čas dela. Nič se ti ne more zgoditi, če nimaš ničesar narejenega. Lahko si oblikovalec, a če nimaš izdelanih petih oblek, me lahko s teorijo malce navdušiš, vseeno pa moram od tebe imeti nekaj fizičnega. Samo delati moramo, potem pa se stvari že odvijejo.

Sprva ste bili kostumograf – krojili in šivali ste iz nič – potem pa ste se preizkusili tudi v vlogi stilista, pri kateri kombinirate že izdelana oblačila. Dejali ste, da je bil ta preskok težji. Zakaj?
Oblikovanje je vseeno malce strokovno odmaknjeno – če ne znaš šivati, krojiti, veš, da ne boš modni oblikovalec. Pri stilistih je to malo zabrisano, ker se vsi oblačimo, in če se malo bolj posvetiš svojim oblekam, že imaš občutek, da veš nekaj o tem. Vendar lahko samo prenašaš, kar je tebi všeč, a to ni dovolj za stiliranje, vseeno moraš imeti več podatkov, znanja, da lahko to uspešno opraviš. Ko vidim model, me po eni strani takoj zanima, kako je to tehnično narejeno, po drugi strani pa razmišljam, kje bi se lahko uporabil, na kom, kdaj in kako. Slednje je bilo zame drugi korak, ki sem se ga sčasoma naučil in zvadil. Zdaj vidim obe plati. Ne menim, da je stilistični del manj vreden od oblikovanja, je pa zagotovo drugače.

Zdaj oboje nekako združim. Stilistični projekti so hitreje zaključeni in glede na to, koliko znanja imaš, je tudi dobro plačano. Pri oblikovanju je zgodba velikokrat obratna. Pri avtorskih delih je vloženega veliko truda, veliko časa in energije, pa ni tako dobro plačano, a je prednost ta, da lahko sam razvijem lik, pri na primer reklamah pa moram tudi slediti usmeritvam. Tako, da premislim o tem, česa se lotim, našel sem ravnovesje med dobičkonosnimi in avtorskimi projekti. Trenutno se zelo veselim filma, ki ga pripravljava s Kuklo, septembra začenjamo s snemanjem.

V primeru Evrovizije in Joker Out sem oblikoval oblačila za nastop in rdečo preprogo, za druge dogodke, kot so na primer predzabave in novinarske konference, pa bom njihov videz stiliral. Vsega fizično ne morem narediti, čeprav bi z veseljem. Tako je moje delo 40 odstotkov šivanih in 60 odstotkov kombiniranja že narejenih kosov. Običajno vključim več (slovenskih) oblikovalcev oblačil, nakita, pletilstva ... Menim, da če si oblikovalec ali pa stilist na mestu, to moraš narediti. Delujem tudi tako, da si ne le izposojam njihovih kosov, ampak jih nekaj dejansko tudi kupim – če vzamem tvoj kos, ti moram v zameno vsaj nekaj dati, moram poskrbeti tudi za ostale.

Ponorelii so po vaše sanje, prepletene z uspehom, pod njim ustvarjate oblačila, kostume za filme in reklame, videospote itd. Različne vloge imate. Kako je, ko vizija, ideja postane resničnost?
Ta občutek sem dal že tolikokrat čez, da mi ni več nov in po njem ne hrepenim več. Morda se bo slišalo arogantno, a čeprav imam pred vsako stvarjo, kot je kostumska vaja, tremo, se ne sprašujem več, ali bo v redu ali ne, ali bo komu všeč ali ne. Že tolikokrat sem dobil potrditev in vem, da bo dobro, ker delam to jaz – vse mi bo uspelo narediti, vedno sem se potrudil in šel prek sebe. Zato sem miren. Če se kaj zalomi, pa še kaj naredimo, “uizi”. Ne rešujemo sveta. Ukvarjam se z oblačili. A ni to nekaj najlepšega?

Nasprotovati nekomu zame ni več težava, če se meni nekaj ne zdi v redu, vem, da je moje mesto, da to rečem, ne glede na to, kdo stoji pred mano. Imam zelo nabit “kreativni ego” (smeh). S ponižnim odnosom ali pretirano hvaležnostjo ne dobiš ničesar, razen, da te začnejo teptati in pošiljati po cigarete in kavo. Velikokrat so me ponižali, prvih nekaj let sem na prizoriščih veliko jokal. Misliš, da je svet težek, ker ga jemlješ osebno, a če pogledaš situacijo – kar se ti na primer dogaja v zasebnem življenju, je nepomembno za večjo zgodbo, ki vključuje režiserja, projekt, ljudi, ki so na snemanje prišli iz tujine. Sčasoma se naučiš, da ni cel svet proti tebi, si pač v situaciji, ko moraš “razturati”, da se spopadeš s svojimi težavami, pa bo čas čez nekaj dni.

Vaše kreacije so nosila znana imena, kot so Severina, July Jones, Senidah, Kukla tudi britanska glasbenica Estelle. Zdaj bo vaša stvaritev tudi del evrovizijskega odra. Kaj bi mali Damir rekel ob vaših dosežkih?
“You go girl!” (smeh). Mali Damir je vedel, da bo to delal. Takrat je sanjal o Regini, Heleni Blagne, Simoni Weiss, Lepi Breni ... To so moje vzornice. Neverjetno je biti tako majhen in že vedeti, kaj si želiš.

Načeloma sicer ustvarjate za ženske. Kakšen izziv je bilo prvič obleči Joker Out?
Dejansko sem ves čas delal za obe figuri in jih tudi mešal med sabo – na moške sem dajal ženske stvari in obratno. Vedno je nekaj fantov, ki nosijo samo moje stvari, nikoli pa nisem izdelal celotne moške kolekcije. Nimam te želje. Čeprav imam torej ves čas ob sebi oba spola, bolj študiram žensko. Pri ženskem telesu res razumem proporce, kaj mora biti na katerem mestu in mislim, da bom to vedno delal. V serijah in filmih se trudim, da so ženske vedno intelektualni liki. Čeprav je na primer prostitutka. Želim, da ima za sabo močno zgodbo in je stabilna. V slovenski televiziji se mi zdi, da imamo malo moških likov, ki so preprosto samo seksi, zato v takih primerih razmišljam v smeri, da damo malce seksualnega fokusa na moške, da razbremenimo ta ženski lik in se s tem malce poigramo.

Za oblačila skupine ste poskrbeli za naslovnico albumi Demoni, enako velja tudi za letošnjo Emo. Barve in materiali za Emo so bili po vaše bolj feminilni, ker ste videli, da imajo v sebi fantje toliko moške energije, da lahko prenesejo vso svilo, volančke ... Kakšni so bili odzivi na oprave?
V naši državi imamo še vedno prisoten kalup, kakšno funkcijo ima oče in kakšno mama, s tem se obremenita tudi moški in ženski ideal. Zdi se mi, da veliko več raziskujemo, kaj se na primer zgodi, če žensko razbremeniš, ko je dopuščena možnost izbire in tudi pravica, da je zadovoljna sama s sabo, ker izpolni tisto, kar si želi, pa naj bo to materinska vloga ali ne. Čeprav obstajajo manjše skupine, ki dopuščajo malo bolj sproščeno moškost – to so predvsem mlajše generacije – se mi zdi, da je pri moških še vedno najbolj zaželena vloga tistega, ki preživlja družino. To tudi opažam pri vsakem od članov Joker Out. Vsak ima svoj moški ideal, ki je v njih zabetoniran zaradi njihovih izkušenj v otroštvu, idej, vizij. Vsak ima drugačen pristop in to se vidi tudi v slogu oblačenja.

Oblačilo je, poleg ličil in pričeske, neka najbolj osnovna oblika manipulacije, s svojo podobo me na prvi pogled lahko zmanipuliraš. A le, dokler ne spregovoriš, potem nima več te moči. Jaz se s temi podobami in vlogami lahko igram – fante dam na oder za tri minute, kjer obstanejo v tistem trenutku in mi doživimo samo ta svet. Vizualni del potem daje idejo, kaj razmišljajo in kakšni so, a to niso zares oni. Je samo njihova persona, delček njih, ki je takrat potegnjen ven. Različne persone, dele sebe pač uporabljaš v različnih situacijah in vlogah.

Nekih negativnih kritik ni bilo, iskreno sem pričakoval večji odziv, predvsem v negativnem smislu – barve so malce potiskale meje, celotno vzdušje je bilo zelo sproščeno, boemsko in feminilno. Lahko bi šli v drugo smer pa bi bilo še bolj sprejeto od vsakega, ampak nikoli ne moreš vseh zadovoljiti, tega tudi nočem, s tem nisem več obremenjen. Jaz lahko dam v tem trenutku samo tisto, kar imam, kar sem doživel do zdaj, kar razmišljam, kar hočem povedati in tukaj se zame zgodba konča. Naučil sem se zaščititi, ljudi do neke mere spustim v svoj svet, da ga pogledajo, pokomentirajo, ni pa treba, da vse pride do mene.

Na Emi ste torej preizkusili, v katero smer gre slog, večjih sprememb naj ne bi bilo. Rekli ste, da ko ustvarjate novo kolekcijo oblačil, si zamislite zgodbo in temo. Kako boste tokrat dvignili, nadgradili izgled?
Tema je rajski vrt, od tu izhaja tudi jasna barvna lestvica, s tem, da je malo bolj romantična. Rajskega vrta si ne predstavljam z globokimi zelenimi in temno rjavimi toni, ampak z lahkotnimi barvami. V tej viziji barv imamo simboliko živalskega in rastlinskega sveta. Vsakega izmed fantov bo pospremil drug motiv, vsak ima svojo žival, rastlino in dragi kamen, ki jih bo tudi energetsko spremil – kamne nameravam všiti v nemoreč del kostuma. Poleg motiva, modela in barve ima vsak tudi svojo čipko. Pri oblikovanju sodelujem z oblikovalcem Karlom Kirrijem (Andražem Drobničem), ki oblikuje sodobno idrijsko čipko z novimi motivi, barvnimi sukanci bombažne niti. Čipke bodo v istih odtenkih kot sam model, to pa izdeluje okoli deset keklaric. Veliko dela je, ker so čipke ogromne.

Kar je nadgrajeno v poslikavi, je obarvano z organskimi, naravnimi barvili, ki bodo poskrbela, da gre v kožo nekaj dobrega. Tako sem na primer za zeleno barvo uporabil melisine in metine liste, kumino in žafraniko pa za rumeno. Uporabljal sem le malo bleščic, materiali so predvsem brokati in žakardi, ki se svetijo in so res živ material. Forma je največji približek temu, kar smo že videli, tu se ne more kaj več dogajati že zaradi njihovega gibanja – ne moreš jim dati suknjiča in podobno. Nadgradnje so torej predvsem v materialih, teksturi, barvi in pa čipkah. Pri takih zadevah je vsaka manšeta, vsak gumb, avtorsko delo, tudi dizajn čipke – vse je zelo razdelano, narisano in zmodelirano. Dejansko bo vsak kos umetniško delo, umetnina.

Kako pomembna je torej izbira materiala, in da se oseba v tem blagu dobro počuti?
Meni je oblačilo nekaj izjemnega. Fascinantno je, da so to skupaj dane nitke, ki jih potem z eno nitko, šivom daš v neko formo. Material je zagotovo pomemben, sam dajem na to velik poudarek. Na primer ne zavedamo se, da barve vplivajo na nas, vsaka s svojo frekvenco – če nosiš zeleno ali rdečo, se boš drugače počutil, če si preveč temperamenten, te ne bi dal v rdečo. Take zadeve so tako ponotranjene, enako kot dihanje. Tako sem tudi zbiral barve za fante – po njihovi energiji, osebnosti. Vsak ima svoje posebnosti, razlikujejo se tudi po postavi. Čeprav imajo trije enako konfekcijsko številko, so si popolnoma različni. Sam sicer nikoli ne grem na prvo žogo. Vsakega posebej sem naštudiral in na podlagi tega tudi prilagodil modele. Vsak ima svojo zgodbo, a so v istem svetu in to je zame velik uspeh, ker tega ni lahko doseči. Povezani so v barvah, ki so lahko tudi komplementarne, sorodna, se razlikujejo le v odtenku.

Kako se zvok in oblačila povezujejo oziroma dopolnjujejo pri pesmi Carpe Diem?
Morda najbolj v barvi. Če bi samo spremenili barvo, ne bi delovalo, ker ne bi bila ta ista melodija, bilo bi zmedeno. Lahkotnost je vidna tudi v formi oblačil in vseh drugih sestavnih delih, kot so čipke in vzorec. Vse to je del not.

Navdih običajno iščete v prejšnjih zgodovinskih obdobjih, zaščitni znak znamke Ponorelii so korzeti in živalski vzorci. Se v evrovizijskem kontekstu torej to sklada z Joker Out estetiko?
Zdaj so se zgodili tudi živalski vzorci. Dejansko sem v oblačila pihnil Ponorelii duh, ker je to vseeno moja avtorska stvar in se nisem hotel zadrževati. Ne morem se prilagoditi do te mere, da Ponorelii ne bi bil viden. Največ mi pomeni, če nekdo vidi kup blaga in si misli, da je to zagotovo Ponorelii. Če ljudje prepoznajo moj svet, sem jaz svoje opravil.

Do pred kratkim so se Joker Out oblačili sami, v tistem obdobju je bilo nesmiselno, da bi vključevali dodatne ljudi in imeli dodatne stroške. Zdaj pa tudi sami vidijo, koliko doprinese to, da nekdo skrbi za njihova oblačila, oni pa se lahko ukvarjajo s tistimi stvarmi, s katerimi se morajo. Zgodilo se je sicer že, da nad skico niso bili navdušeni, pa sem oblačilo vseeno izdelal in smo ugotovili, da vse skupaj deluje. Kdaj si pač težko predstavljaš, kakšen bo prenos celotne energije, zato je treba poskusiti, zato kdaj kaj naredim tudi po svoje. Mislim, da so kar padli v ta Ponorelii svet.

Ni pritiska, da mora biti ves čas nekaj popolno, je važno tudi kaj drugega. Celoten odnos je sicer zelo oseben, zaradi zahtevane bližine med na primer merjenjem in podobnim postane kar intimen in gradi se ga počasi. Mislim, da smo šele zdaj na začetku, kar je tudi zelo dober občutek zame.

Rekli ste, da je Evrovizija za vas kot olimpijske igre. Kaj vam osebno predstavlja, da ste del nje?

Res mi je “vrh”. Malo osladno deluje, a je do neke mere tudi izpolnitev otroških sanj, res je to zame velik uspeh. Ne vem sicer, kaj pričakovati od tega, niti nočem, zdi pa se mi, da se mi bo v Liverpoolu zgodilo nekaj čarobnega, zagotovo bom spoznal in se povezal z veliko ljudmi. Zanima me, kako se bo vse to odvilo, mislim, da gre predvsem za lepo druženje, vsi so prijazni, dobre ekipe so ter sami umetniki in glasbeniki. Ni važno, na katerem mestu konča Slovenija, gre za kolektiv in samo izkušnjo.

Ker sem v preteklih letih že bil na Emi, sem bil malce šokiran, ko sem izvedel, da je RTV za letos sama izbrala že uveljavljenega glasbenika in da letos Eme ne bo. Ampak se je to izkazalo za dobro stvar – za toliko kamer in dogodkov moraš biti dobro natreniran, ker je utrujajoče. Zdi se mi, da imajo naši fantje dovolj energije in volje za to, da vse to tudi izpeljejo. Ne glede na izid mislim, da bodo na javnosti pustili velik vtis.