"Meščanke so od konca 19. stoletja nosile več različnih kosov, od spodnjih kril, spodnjic, dnevnih in nočnih srajc, životcev, modrčkov, korzetov, spodnjih srajc, nogavic, pasov za nogavice, kombinež in še kaj." To je zgolj droben izsek iz spremljevalnih besedil k razstavi Od korzeta do žaketa, o oblačilni kulturi Ljubljančanov med letoma 1850 in 1950. No, moška spodnja oblačila niso bila tako pestra.

Razstava kustosinje Mojca Flere je letošnji osrednji projekt Mestnega muzeja Ljubljana. Je vsebinsko temeljita in tudi duhovita. Ne le del o spodnjem perilu, duhovit eksponat je denimo tudi nočna čepica Jožeta Plečnika, ki je menda imel divje lase, ali pa oblačila za na plažo, imenovana strandpijama, torej pižama za na plažo.

Kakšna so bila žalovalna oblačila in prenašanje oblek skozi generacije
O vrednosti oblačil govorijo tudi podatki o tem, da so bila oblačila vključena celo v zapuščinske razprave. Ob tem velja omeniti še, da razstava pozornost namenja tudi oblačilom, ki so bila izraz žalovanja. Kar 6 mesecev so morale biti vdove oblečene v črno, nekatere so se temu zapisale do konca življenja.

Morda se nam danes zdi neverjetno, a viktorijanska Anglija je v celi Evropi vplivala na oblačenje v "zapovedanem" času žalovanja. Tudi pri nas se je med meščanstvom razširil ta vpliv. Pred viktorijansko dobo je bilo namreč kot znak žalovanja veliko bolj uveljavljeno oblačenje v belo ali vijolično.

Nekaj bizarnih eksponatov in primerki krajšanja poročnih kril skozi leta
Razstava črpa gradivo iz obsežnega fonda približno 4500 enot. Gre za občutljivo gradivo, saj je material organski in zato zahteva posebno skrb. Kot je omenil direktor Mestnega muzeja in galerij mesta Ljubljana, Blaž Peršin, je na razstavi tudi nekaj skorajda bizarnih eksponatov, na primer srajca, izdelana iz padala, ali predmeti živalskega izvora, ki jih danes ne bi več izdelovali.

Razstava se kronološko začenja v obdobju, ki ga imamo lahko za vrhunec meščanskosti in ko je tega spremljal tudi vzpon nacionalne misli oziroma vzpon nacionalizma. To je bil čas, ko so predvsem srednji razredi iskali "zatočišče" v tako imenovanem emocionalnem nacionalizmu. Veliko je štela prava nacionalna usmeritev, obenem pa tudi spodobnost. Eden od zanimivih aspektov razstave je tako tudi krajšanje poročnih kril skozi zgodovino. Od do tal segajočih se njihova dolžina v sredini 20. stoletja že skrajša in nekatera se še komajda dotaknejo kolen.

Poudarek na vlogi ljubljanskih modistk in trajnostni modi nekoč
Zanimiv je tudi poudarek na obrtniškem delu, povezanem z oblačilno kulturo. Zelo aktivne so bile ljubljanske modistke in v njihovo delo se je zarezala ustanovitev socialistične Jugoslavije. Kot relikt nekega preteklega časa pa vendar še vedno vztraja modistka na Trubarjevi ulici.

Ob koncu se razstava dotakne tudi aktualne teme trajnostne mode. V zadnjih letih se k trajnostni modi obračajo tudi "velikani" modne industrije in proizvajajo posebne linije, ki so (oziroma naj bi bile) izdelane po teh načelih. A oblačilna kultura naših prednikov je bila trajnostna že sama po sebi. Obleke so se nosile do zadnjega momenta, so tudi rasle z ljudmi, po potrebi so jih predelali, zavrgli so jih res v zadnjem trenutku. Kot je opomnila tudi kustosinja Ferle, so včasih v šoli učili krpanje nogavic in šivanja gumbov. "To smo obvladali."

Največ o razstavnem projektu in njegovem sporočilu pove misel kustosinje razstave: "V preteklih stoletjih je bil odnos do obleke drugačen, kot je danes. Obleka je bila vrednota in stare obleke zlepa niso zavrgli."