Svoje potovanje v svet mode je, kot pravi, začela na začetku in povsem po naključju. Kot majhna deklica je želela postati pisateljica, potem pesnica ali slikarka. Po srednji šoli se je vpisala na prestižni kolidž Central Saint Martins v Londonu, a si nato premislila in modo pozneje vzljubila na drugačen način.

Danes je Danaja Vegelj priznana stilistka in modna novinarka, ki se srečuje z zvenečimi imeni iz modnega sveta, pripravlja stylinge za različne publikacije in seveda tudi rada nakupuje, a ne impulzivno, temveč bolj premišljeno.

Katero mesto je njena "nakupovalna meka", kakšen je njen osebni slog, kako ocenjuje slog slovenske mladine in še marsikaj drugega preberite v spodnjem intervjuju.

Kakšni so bili prvi koraki na vaši poti do poklica stilistke? Vas je že od malih nog zanimala moda?
Moda je ena tistih stvari, ob kateri se majhnim deklicam največkrat zasvetijo oči. Polna omara pisanih oblek, satenasti čevlji z mamine police, prevelika krila in bleščeči prstani. Mene moda nikoli ni zanimala na tak način. Kot majhna sem želela postati pisateljica, potem pesnica ali slikarka. Je pa potem naneslo tako, da sem se ob koncu srednje šole vpisala na londonski Central Saint Martins, si pozneje premislila, veliko potovala in modo vzljubila na drugačen način: kot komunikacijo, kot sredstvo opozarjanja nase, kot način izražanja takrat, ko se tega ne da z besedami.

Ne maram, da ljudje modo jemljejo preveč resno in jo za vsako ceno povezujejo z nesmiselnim in nepotrebnim potrošništvom. Moda pogosto nima neposredne povezave z brezglavim sledenjem zadnjim modnim trendom. Moje potovanje v svet mode? Začela sem ... na začetku. Kot asistentka, povsem po naključju.

Ste tudi modna novinarka. Kdo izmed modnih strokovnjakov, s katerimi ste se do zdaj srečali ali jih intervjuvali, je na vas naredil največji vtis?
Največji vtis so vedno naredili ljudje, ki so diskretni in prepričljivi, ker je to ena tistih stvari, ki jih v tem poklicu najmanj pričakuješ. Všeč mi je bil Max DeLorme, eden najuspešnejših svetovnih vizažistov, ker je bil strašansko dostopen. Eden tistih, ki ga je po poslovni poti najtežje dobiti za sodelovanje, v zasebnosti pa popolnoma miren družinski človek in strašansko simpatičen sogovornik. Vedno znova me navdušijo tudi ljudje, ki delajo pri Chanelu. Ker svoj poklic jemljejo kot nekaj samoumevnega, delajo dobro, ne pustijo pa, da jih poklic zasvoji.

Kdo so sicer vaši najljubši oblikovalci in ustvarjalci iz sveta mode? Kaj pa v Sloveniji, kdo je najbolj "vroče" ime ta hip?
Najljubše oblikovalsko ime je brez dvoma Maison Martin Margiela. Rada imam tudi Ann Demeulemeester, Ricka Owensa, Helmuta Langa, vse tiste, ki temeljijo na prepoznavni identiteti "neočitnosti." Brez dvoma je to povezano tudi z mojim osebnim okusom, rada imam moška oblačila na ženski, androginost, čevlje kot podstavek, dobro krojene suknjiče in perfektne bele srajce.

V Sloveniji mi je ljub Zoran Garevski, všeč pa so mi tudi nova imena, ker se mi zdi, da jim moramo dati priložnost: m*faganel, Ana Lazovski, Maja Mehle.

Kje najraje nakupujete? Katero mesto je za vas "nakupovalna meka"?
New York. Povsem preprosto in brez oklevanja. Nisem velika zagovornica mode "vintage," zame so reciklirana oblačila kljub vsemu le stara oblačila. New York ima predel v okolici Spring Streeta, kjer je ogromno butikov z ekskluzivno, a premišljeno izbrano ponudbo; od mladih oblikovalcev do zvenečih imen, vse pa v okviru svoje lastne filozofije. Všeč mi je tudi kultna blagovnica Bergdorf & Goodman's na Peti aveniji, ker ima najboljše "buyerje" na svetu. Poznajo trende, poznajo trg in točno vedo, zakaj bodo določen kos prodajali v svoji blagovnici. Super je tudi pariška trgovina s konceptom Merci na Boulevard Beaumarchais.

V Sloveniji kupujem pri Vale Novaku na Tavčarjevi, dobesedno brez sape pa ostanem vsakokrat, ko vstopim v trgovino Judite Treppo na Wolfovi.

Kaj najraje nakupujete? So to čevlji, torbice, obleke ...? Je pri nas dovolj izbire za vaš okus?
V preteklosti sem kupovala zelo impulzivno, zdaj tega ne počnem več. Rada imam kose, ki so dobesedno "narejeni" za mojo omaro. Obožujem posebne čevlje, dva moja zadnja para sta tako drugačna, da vem, da jih bom nosila še dolgo: črni čevlji iz semiša z visokim podplatom iz zimske kolekcije Dolce & Gabbana in gležnarji Martina Margiele, ki govorijo sami zase.

V Ljubljani je izbire ravno prav, ne predstavljam si, kako bi preživela (ali bolje, kako bi preživel moj bančni račun), če bi živela v New Yorku ali Parizu.

Koliko časa posvetite modi in oblačilom v vsakdanjem življenju? Koliko časa trajajo vaše priprave na odhod od doma pred delovnim dnem, na primer?
Pet minut. Ko se enkrat dobro poznaš, ko natančno veš, kdo si in kaj želiš, stvar ni več zapletena. Večinoma nosim samo črno, katere čar je v odsotnosti vseh barv (ali obratno, v prisotnosti vseh barv), kar daje večji pomen strukturi, kroju, obliki oblačil. Za kontrast včasih bela moška srajca in kakšen detajl v sivi. Moja "delovna uniforma" je te dni sestavljena iz črnih ravno krojenih nagubanih kavbojk, črnega moškega suknjiča, motorističnih škornjev Diane von Furstenberg in dobro krojenega plašča iz lanske sezone znamke By Malene Birger.

Kaj je tisto, kar ne sme manjkati v omari nobenega modno ozaveščenega moškega ali ženske?
Zelo odvisno od sloga posameznika. Rekla bi, da so obvezni dobra bela srajca, suknjič in dober par džinsa.

Kako ocenjujete ulični slog slovenske mladine? Kaj pa slovenska estrada, koga bi pohvalili, morda koga pograjali?
Slovenska mladina je povsem konkurenčna londonski, berlinski, pariški, newyorški mladini. Verjetno je razlog tudi v tem, da živimo v globalnem svetu, kjer je vse dostopno. Mi je pa včasih žal, da Slovenci nimamo svojega prepoznavnega sloga, nečesa "našega." Da ne bo pomote, sem velika zagovornica ulične mode, všeč mi je, da se mladi ne bojijo izstopati, bi pa bilo kljub vsemu lepo imeti nekaj prepoznavno slovenskega.

Nika Urbas je pred kratkim v kolumni zapisala, da bi Slovenke z lahkoto gradile na določenih elementih in postopoma izoblikovale svoj "street style," eden takih kosov, ki so prepoznavno slovenski, je recimo ruta. Osebnosti, izpostavljene v slovenskem medijskem prostoru? Všeč mi je slog Valentine Smej Novak, Judite Treppo, Barbare Žnidar.

Vodili ste tudi oddajo Supermodel Slovenije. Ste si med pripravo ogledali tudi tuje različice tovrstnih oddaj? Ali sicer spremljate tovrstne resničnostne oddaje (supermodeli, modni oblikovalci ...)?
Oddaja je bila zasnovana kot nelicenčna, želeli smo, da je drugačna od resničnostnih oddaj tega tipa. Želeli smo, da ljudje nekako vidijo stališče slovenskega modnega tržišča, da dobijo občutek, kako poteka delo v modnem zaodrju pri nas. Seveda sem že kdaj prej ujela katero izmed tujih oddaj na temo supermodelov in modnih oblikovalcev, nikoli pa jih nisem zares spremljala.

Če delaš v modi, če od tega živiš, ti oddaje, ki jih predvajajo po televiziji, niso niti malo zanimive.