Telegraph, Guardian in vsi drugi britanski mediji v teh dneh pišejo o mladi slovenski oblikovalki, ki s svojim projektom premika meje v modi in širše. Tako kot je to v času svojega ustvarjanja počel kultni modni oblikovalec Alexander McQueen (umrl je leta 2010), ki ga je Tina neposredno vključila v svojo zaključno nalogo na prestižni umetniški akademiji Central Saint Martins, s tem pa je pritegnila dodatno pozornost britanske javnosti.

Tina je povedala za MMC, da ni pričakovala takšne medijske pozornosti: "Zelo me veseli, da mi mediji pomagajo izpostavljati težave, na katere opozarja moj projekt Pure Human." K temu je dodala: "Vseeno pa se včasih zgodi, da je namen projekta drugače interpretiran in v tem primeru mi je zelo žal, da postane njegov pomen okrnjen na zgolj 'srhljivo kolekcijo iz človeške kože znane osebnosti'." V medijih se namreč pojavljajo naslovi, kot so Kolekcija, ki je nastala iz človeške kože Alexandra McQueena, Tina Gorjanc uporablja DNK Alexandra McQueena, da bi ustvarila usnjene izdelke iz človeške kože, Torba iz človeške kože ni moda, je zločin, kar pa v javnosti napačno predstavlja projekt Pure Human.

Tina je povedala, da njen cilj, drugače od pisanja nekaterih medijev, nikoli ni bil iz kože mrtvega oblikovalca ustvariti kolekcijo: "Projekt je narobe interpretiran, ker nisem in nimam namena razvijati ali razstavljati človeške kože." Kolekcije izdelkov, narejenih iz kože Alexandra McQueena, tako nikoli ne bomo videli na prodajnih policah, niti v galerijskih prostorih ne.

Tina je v projektu Pure Human res uporabila lase Alexandra McQueena, v laboratoriju pa z znanstvenikom raziskuje uporabo njegovega DNK-ja za vzgojo kože. Projekt skuša poudariti to, da bodo genetske informacije v prihodnje eden osrednjih virov luksuzne industrije. "Glavni namen projekta je opozoriti na luknje, ki so v zakonu, ta pa naj bi ščitil uporabo naših bioloških informacij. Takšne luknje nastajajo zaradi nezmožnosti zakonodaje, da bi sledila hitremu razvoju današnje tehnologije. Prav to pa omogoča, da lahko biološki material postavimo v vlogo enega novih virov luksuzne industrije. Verjamem, da bo takšna poteza na novo opredelila današnji koncept luksuza in povzročila nastanek nove veje komercialnega tržišča."

Malo zakonov, ki ščitijo patentiranje genetske informacije človeškega izvora
Kje pa je Tina dobila idejo za projekt Pure Human? "Odkar sem se v Londonu seznanila z biotehnologijo, me je ta fascinirala. Veliko svojega raziskovanja posvetim temu področju, ob tem pa sem naletela na medicinski primer iz leta 1950, pri katerem sem se seznanila z luknjami v zakonih, ki se ukvarjajo z zaščito podatkov za bioinženiring. Ob nadaljnjem raziskovanju tega primera sem opazila, da je kar nekaj podobnih primerov tudi v sedanjem času, saj je bilo s pravnega vidika na tem področju bolj malo sprememb. Prav tako sem prišla do informacije, da je bilo v zadnjih nekaj letih narejenih kar nekaj naložb velikih luksuznih korporacij v področje bioinženiringa. Zanimali so me zakoni, ki naj bi ščitili patentiranje genetske informacije človeškega izvora in njihovo uporabo v komercialnih izdelkih. Ugotovila sem, da je teh načeloma bolj malo, na nekaterih območjih so celo neobstoječi. Odločila sem se izpostaviti ta problem in prikazati potencialno uporabo take tehnologije."

Kaj se dogaja v laboratoriju?
"Prvi del procesa, na katerem je temeljil koncept projekta Pure Human, se imenuje de-extinction. Ta se začne, ko iz specifičnega vira (ohranjenih las, kože ali kosti) izvlečemo genetske informacije z biološkimi spojinami. Te informacije so nato uporabljene za 'programiranje' že obstoječega kožnega vzorca (vir vzorca je precej lažje dobiti, kot če ta postopek uporabljamo v živalskem svetu, saj smo si ljudje iz biološkega vidika precej bolj podobni). Tkivo, ki nastane ob takšnem procesu, posnema tkivo originalnega vira. Pomembno je tudi, kako dobro je izvirni vir ohranjen, saj ta narekuje, koliko informacij bo mogoče izvleči. To pa vpliva na raven posnemanja originalnega vira. Drugi del procesa vključuje običajne tehnike predelave kože v usnje." Pri tem je še enkrat poudarila, da so poskusi, ki so nastali v laboratoriju v okviru projekta, informativne narave: "Namenjeni so bili predvsem razumevanju tehnologije in ugotavljanju, do kakšne mere bi se to dalo izrabiti za komercialne namene. To pomeni, da v laboratoriju nismo vzgajali McQueenove kože, temveč testirali dele opisanega procesa."

Dodala je, da je celoten proces še precej v zametkih: "Večje korporacije z boljše opremljenimi laboratoriji imajo tudi večjo možnost dodelati takšne procese, kar bo nastajajoči problem, na katerega opozarja moj projekt."

Vir informacij je moral biti čim bolj zaščiten
Merilo, na podlagi katerega je izbrala Alexandra McQueena za osnovni vir projekta, je bilo: za boljši prikaz koncepta mora biti vir informacij čim bolj zaščiten. "McQueen je mrtev, ima obsežno znamko, ki si lasti njegovo intelektualno lastnino, in ima svojce, ki so pravni dediči njegove osebne lastnine; njegove lasne etikete so vir genetskih informacij, ki ga je mogoče avtentificirati na podlagi številnih intervjujev pokojnega oblikovalca."

Kako pa je prišla do las Alexandra McQueena? "Na podlagi raziskave in številnih e-pisem mi je uspelo navezati stik z nekaj lastniki McQueenovih kolekcij. Predstavila sem jim projekt in nekatere je drznost projekta pritegnila. Omenjen je bil potencial uporabe njegovih lasnih etiket, vendar je tehnologija, ki bi omogočila pravilno rabo takih informacij, še precej nedodelana. Vsekakor pa je bil namen vpletanja lastnikov kolekcij v ta projekt veliko bolj usmerjen k temu, da projekt temelji na realnem in dostopnem viru kot pa k uporabi samega vira."

Alexandru bi bil projekt všeč
Tina je ob projektu predstavila prototip kolekcije Pure Human, ki vključuje usnjeno jakno s tetovažo, kot jo je imel Alexander McQueen, nahrbtnik s pegami in lepotnimi pikami in torbo za na plažo z osončenimi vzorci. "Prototipi iz svinjskega usnja, ki so nastali v okviru projekta, so namenjeni prikazu ene od možnosti uporabe genetskih informacij za komercialne namene v okviru luksuzne industrije. Namen projekta ni bil nikoli (in niti ni) izdelati kolekcijo iz 'pravega materiala' in jo uporabiti za prodajo na sedanjem tržišču. Namen prototipov je tudi pokazati, kakšne biološke procese bo mogoče posnemati in nadzorovati pri koži, ki bo vzgojena v laboratoriju (z nadzorom nad genom TYR lahko nadzorujemo koncentracijo melanina, kar pomeni barvo kože in pigmentacije - pegice, lepotne pike ... Material se lahko tetovira, kot bi se to počelo z navadno kožo; če material ni dokončno obdelan, se lahko ta obarva na soncu). Pri izdelavi prototipov sem se zelo trudila, da bi kar najbolje posnemala površino človeške kože, da bi ta delovala čim bolj realno, in bi tako omogočila čim boljšo interpretacijo možnosti uporabljene tehnologije. Velikokrat je na razstavi v Londonu prišlo do zamenjave prototipov s pravimi izdelki, kar je s tehničnega vidika izdelkov zame velika pohvala."

Na sklepni razstavi Central Saint Martinsa je spoznala uslužbenko modne znamke Alexander McQueen, ki je povedala, da bi bil pokojnemu oblikovalcu projekt zelo všeč: "Obvestila me je, da se v njihovih studiih govori o projektu in da se jim koncept takega projekta zdi zelo zanimiv. K meni je pristopilo nekaj posameznikov, ki so dejali, da so McQueena osebno poznali in da menijo, da bi mu bila ideja mojega projekta verjetno všeč, saj je sam rad počel podobne stvari v luksuzni industriji."

Kot je Tina večkrat poudarila, kolekcije iz človeške kože ni, saj to ni bil niti njen namen: "Če pa bi se mi v prihodnje ponudila priložnost razviti dejanski kos v predlaganem materialu, bi me ta zanimal bolj z vidika potrditve koncepta in verodostojnosti projekta. Tak kos bi seveda potemtakem bolj spadal v galerijo kot luksuzni butik." Ob tem pa razmišlja tudi o prihodnosti projekta: "Če bi imela možnost, bi me zanimalo, kako priti do takega materiala, ki ni človeškega izvora, saj bi lahko predstavljal dobro alternativo krutemu usnjarskemu procesu, kot ga poznamo danes."

Projekt Pure Human bo predstavila tudi na oblikovalskem festivalu London Design Festival.

Želja za naprej: Še naprej kritično oblikovati
Tina, ki v Londonu študira in dela že od leta 2012, je junija končala študij magistrskega programa. Na vprašanje, kaj namerava po končanem študiju, je odgovorila, da se trenutno še odloča, kakšen bo naslednji korak, saj si želi nadaljevati to, kar je do zdaj predstavila. Na katere dosežke je najbolj ponosna? "Z nekaterimi drugimi izjemnimi projekti sem bila izbrana, da predstavljam šolo na festivalu London Design Festival, kar mi veliko pomeni. Na kar pa sem vsekakor zelo ponosna, je nagrada Mullen Lowe Group Award, ki je podeljena zgolj redkim izbrancem celotnega CSM-ja, selekcija za to nagrado poteka v vseh disciplinah in na vseh ravneh izobraževanja, ki jih šola ponuja."

Kaj ji je prineslo šolanje na akademiji Central Saint Martins'? "Izoblikovalo me je kot oblikovalko in me seznanilo s kritičnim oblikovanjem, kar je trenutno disciplina, v kateri želim delovati. Moje predhodno šolanje in delovne izkušnje so bile predvsem osredotočene na modno oblikovanje, smer Material Futures pa me je naučila združiti te izkušnje s fascinacijo nad raziskovanjem in bioinženiringom."