Piflarka, ki služi (tudi) z lepoto? Nepojmljivo. A Scottovi uspeva prav to. Manekenka za Prado, Vero Wang, Guccija, Louisa Vuittona in Victorio's Secret se v prostem času ukvarja s programiranjem mobilnih aplikacij in je bolj kot na svoje naslovnice v revijah Harper's Bazaar, W in Vogue ponosna takrat, ko ji pri Applu potrdijo njene aplikacije za iPhone.
"V manekenstvu nimaš nikdar nadzora nad ničimer. Zato me popolna moč pri razvoju aplikacij zelo izpopolnjuje," je za CNN povedala Scottova, ki je razvila več aplikacij za Applov prenosni operacijski sistem.

Pred svojo manekensko kariero je bila Lyndsey popolnoma običajno, visokoraslo in suhljato pridno dekletce iz New Jerseyja, ki je rada igrala računalniške igrice in nosila ogromna očala. V srednji šoli se je sama poučila o programski opremi in se naglo naučila, kako programirati svojo konzolo. "Niti zavedala se nisem, da na tisti točki že kodiram. To sem začela iz čistega dolgčasa, ker sem se pač hotela zabavati."

Nepriljubljena
Ni treba posebej poudarjati, da med sošolci ni bila priljubljena. Scottova danes priznava, da so bili srednješolski časi težki in da se jih zaradi nenehnih zbadanj in ustrahovanj nerada spominja. "Tako hudo je bilo, da nisem mogla niti pogledati ljudem v obraz. Skrivala sem se po šoli, da mi ne bi bilo treba jesti kosila v šolski menzi ali srečevati ljudi med posameznimi urami."

Bolj se je ujela na univerzi, kjer se je na Amherst College v Massachusettsu naučila programskih jezikov Java, C++ in MIPS, diplomirala pa iz računalništva in gledališča. Pot jo je nato zanesla v manekenstvo in po ne ravno obetavnih začetkih (modne agencije so ji rekle, da mora postati "bolj kul") je leta 2009 postala prva temnopolta Američanka z ekskluzivno pogodbo s Calvinom Kleinom na Newyorškem tednu mode, kar ji je odprlo številna vrata, tudi tista Victorie's Secret.
Scottova pravi, da je bila "šokirana in počaščena", da se je lahko pridružila slovitim "angelčkom", kot so Heidi Klum, Miranda Kerr in Alessandra Ambrosio.

Druga razsežnost
Supermanekenke so jo sprejele, čeprav so jo dekleta večkrat gledala postrani, ko je med modnimi revijami s prenosnim računalnikom v naročju dopolnjevala svoje programersko znanje. "V manekenskem poslu nikdar nisem zares govorila o programiranju. Ta dva sveta sem ohranjala zelo ločena," pripoveduje. Njen agent, Tony Vavroch iz agencije Elite Model Management, jo pri tem podpira, jo spodbuja, da je to, kar je, in meni, da je "kar koli, kar dodaja manekenki dodatno vrednost, ki gre prek zgolj telesne lepote, dobra stvar".

Njena prva aplikacija za Applov prenosni operacijski sistem, Educate!, je bil dobrodelni projekt za pomoč šolarjem v Ugandi, ki je dijakom in študentom iskal sponzorje ter jih usposabljal za podjetnike. Apple je aplikacijo večkrat zavrnil, zato jih je morala Scottova intenzivno prepričevati, da so jo nazadnje le sprejeli. Po tem je razvila še vrsto drugih aplikacij, med njimi iPort, ki pomaga manekenkam in drugim ustvarjalcem na iPadu organizirati svoje profesionalne portfelje.

Lyndseyjin največji oboževalec je verjetno njen brat Matthew, ki za svojo sestro pravi, da je "mešanica Billa Gatesa in Giselle Bündchen": "Združuje svojo strast do manekenstva s strastjo do programiranja in pomaga izboljševati naš svet."

Dobre in slabe strani lepote
Scottova priznava, da lepota ima svoje prednosti: "Ljudje mi ponujajo več brezplačnih stvari, tujci me pogosteje nagovarjajo, več ljudi me posluša in se smeji mojim šalam, občasno mi kdo celo dvori ... same dobre stvari. Po drugi strani me številni na cesti oblajajo in me obkladajo s 'prasico', ko grem brez besed mimo, nekatere ženske so že takoj od začetka z mano pasje, številni ljudje pa so šokirani, ko odkrijejo, da sem vse kaj drugega kot puhloglavka. Včasih sem zaradi vsega tega zelo jezna. Včasih mi kri zavre tudi ob žvižgih, ki so mišljeni kot kompliment. Včasih se mi zdi, kot da se moram zdaj dokazovati prav tako, kot se mi je zdelo takrat, da se moram dokazovati."

Prejšnji mesec je Scottova obiskala osnovno šolo v Harlemu, kjer je govorila z učenci, ki jih zanima računalniško programiranje. "Za ljudi, ki delajo v tehnologiji, imamo določene predstave, kakšni so in kako izgledajo. Ta stereotip je destruktiven in po mojem mnenju delni razlog, zakaj je med programerji tako malo žensk in predstavnikov manjšin," je povedala. "Če je to, da si pameten in da se zanimaš za računalnike in podobno, piflarsko, potem nimam nobenih težav več, da me imajo za piflarko," pravi.

A dvomi ostajajo. "Ko se moram počutiti nadvse močno, si uredim pričesko, vržem nase lepo obleko, malo ličil in prav ogabno pomaga. Na splošno se imam za neverjetno srečno, da sem dobila to novo supermoč. A ko sem doma, sama, ko so moji lasje obupni in nosim svoja zlomljena in polepljena očala ter programiram ob 3. zjutraj, sem videti spet kot srednješolska jaz. In moram se vprašati, zakaj me niso marali takrat, ko pa sem še vedno ista oseba zdaj? Zakaj me imajo zdaj radi? Kako naj vem, ali me imajo radi zdaj? Me ima sploh kdo zdaj zares rad?" se sprašuje Lyndsey na spletni strani Quora.