Nedelje so na ljubljanskem Bregu tradicionalno rezervirane za bolšji trg oziroma natančneje za sejem starin. In ker sejem poteka v vseh letnih časih in v vsakem vremenu, so se prodajalci, zbiratelji in obiskovalci ob Ljubljanici zbrali tudi na zadnjo januarsko nedeljo, ko je zaslon na stolpnici TR3 sporočal, da se temperatura v prestolnici giblje krepko pod ničlo.

Že kratek sprehod med stojnicami, enakomerno posejanimi med vodnjakom na Novem trgu in Šentjakobskim mostom, je postregel s številnimi zanimivimi prizori. Na sejmu starin se namreč dobi vse od starega pohištva, knjig in plošč do kipcev, kristalov, slik, kovancev, znamk in raznovrstnih drobnarij. Bolj kot predmeti, med katerimi se sicer najdejo tudi prave umetnine in zbirateljski zakladi, pa so mojo pozornost pritegnili prodajalci in prodajalke, ki so kljub ne ravno številčnemu obisku, vztrajali v mrzlem jutru.

Ker me je zanimalo, kaj jih privablja na bolšji trg, kakšni odnosi se spletajo med njimi in kako se je sejem spreminjal skozi čas, sem se še enkrat podal med stojnice in prisluhnil zgodbam ljudi, ki jih druži ljubezen do starin.

Med prodajalci večinoma "stari mački"
Večina prodajalcev in prodajalk, s katerimi sem govoril, se s prodajo na bolšjih sejmih ukvarja že mnogo let. Eden takšnih je tudi Jože, ki je svojo prodajalsko pot začel še kot osnovnošolec. "Takrat smo prodajali stripe, s starinami sem se začel ukvarjati pozneje, z leti," mi je povedal. Danes večino nedelj preživi ob Ljubljanici, med tednom pa obišče tudi kakšen večji sejem v Avstriji.

Na njegovi stojnici, prvi ob Šentjakobskem mostu, so bili razstavljeni predmeti opremljeni s cenami. "Med 11. in 12. uro, ko je navadno največ ljudi, ne morem vsem odgovarjati za vsako posamezno stvar," je razložil. Pa se da kljub temu barantati? "Malo rezerve je povsod," je bil odkrit.

Nekaj stojnic naprej je mojo pozornost ulovil kristalni lestenec, na katerem so se lomili zimski sončni žarki. "Tale je iz 30. let prejšnjega stoletja," mi je hitro pojasnil prodajalec, ki se je v šali oklical za "kralja lustrov". Razložil mi je, da so starinski lestenci trenutno izredno moderni in da se dobro prodajajo.

Razkril mi je tudi, da je med ljudmi dobro poznan kot zbiratelj in prodajalec starih luči in da ga sproti obveščajo o tem, kje se najdejo kakšni zanimivi primerki. Na vprašanje, kateri lestenci so mu najbolj pri srcu, mi je hudomušno odvrnil: "Jaz imam rad tisto, kar gre najbolj v promet."

Skoraj vsi zbiratelji in prodajalci, s katerimi sem govoril, so mi sicer povedali, da je bilo pred nekaj desetletij prometa veliko več. "Ljudje so prišli na bolšji trg in tam nakupili pohištvo za celotno dnevno sobo. Danes gredo v Ikeo," mi je spremembe orisal eden izmed prodajalcev. Kot glavni vzrok za spremembo dinamike na tovrstnih sejmih so sicer vsi po vrsti navajali internet. Danes pač ni potrebe po tem, da bi pri minus petih stopinjah Celzija brskal po stojnicah – vse je zgolj en klik stran, dostopno z domačega naslanjača.

Starine zamikajo tudi tatove
Če je praktična plat bolšjih sejmov že nekaj časa v ozadju in če za nakupe starin obstajajo učinkovitejše alternative, pa se zdi, da tovrstni dogodki za številne ljudi ostajajo pomemben družabni prostor. Tako je tudi na ljubljanskem sejmu starin, kjer vlada prijetno vzdušje. Ko tok radovednežev in kupcev nekoliko zamre, prodajalci radi poklepetajo med sabo, veliko je tudi rednih obiskovalcev, ki jih starinski predmeti in predvsem z njimi povezani ljudje, vedno znova vlečejo ob Ljubljanico.

Vendar sejmi ne privabljajo zgolj ljubiteljev starin. Jordan, 83-letni upokojeni zobozdravnik iz Zagreba, ki ob Ljubljanici redno prodaja starinske ure, mi je povedal, da se dogajajo tudi kraje in goljufije. Zaupal mi je neprijetno izkušnjo, ki se mu je v Ljubljani pripetila pred nekaj leti. Po njegovem pripovedovanju naj bi mu stojnico več let občasno pomagal čuvati lokalni brezdomec, gospod pa mu je v zameno podarjal stvari, ki so mu prišle prav. "Kupil sem mu več parov čevljev. Takšnih še takratni predsednik Milan Kučan ni imel – pravo usnje. Iz Zagreba sem mu nosil zdravila, srajce, vsakič, ko mi je popazil na stvari, sem mu kupil dva sendviča," mi je razlagal. Nato pa je nekega dne, ko je gospod Jordan ob koncu dneva šel po avtomobil, brezdomec kovček z urami izročil neznancu in zbežal. Gospod je krajo sicer prijavil policiji, vendar ur v vrednosti 300 evrov ni videl nikoli več.

Dokler bodo zgodbe, bo bolšjak živel dalje
Na daleč se vidi, da se prodajalci s starinami ukvarjajo iz ljubezni do teh predmetov in ne zaradi dobička. Ta namreč ni ravno velik. Za večino denar, zaslužen na bolšjaku, pomeni zgolj dodatek k plači ali pokojnini, prodaja pa bolj kot posel predstavlja način življenja.

"Najlepše je, ko v roke dobiš zanimiv kos in nato raziščeš, od kod izvira, kakšno zgodbo nosi," mi je z žarom v očeh pripovedovala starejša ženska, ki je na stojnici ponujala porcelan in kristal. Povedala mi je, da predmete tudi restavrira in da jo pozna veliko ljudi, ki jo obvešča o tem, ali se prazni kakšna stara hiša ali če se zanimivi kosi pojavijo pri kakšnem drugem prodajalcu.

"A vidva sta pa glavna za denar," sem ogovoril starejši par, moškega in žensko, ki sta sedela za bogato zbirko kovancev in bankovcev z vseh koncev sveta. "Ne vem, ali sva glavna," mi je z nasmeškom odvrnil brkati gospod. "Če sem prej srečal kralja lustrov, potem morate biti vi kralj kovancev," sem ga še nekoliko podražil. "Nič nisem kralj kovancev, jaz samo svoje zbirke razprodajam do konca, ker ne bo nobeden za mano nadaljeval s tem," mi je povedal in dodal, da kovance prodaja že 20 let.

Gospod, ki se že desetletja ukvarja z numizmatiko, mi je zaupal, da so mu pred 15 leti kolekcijo rimskih kovancev s stojnice zaplenili arheologi. "To je mafija, uradni plenilci grobov," je bentil in mi razložil, češ da so čez noč spremenili določene zakone in je ministrstvo za kulturo na njihovi podlagi zahtevalo kovance z obrazložitvijo, da gre za kulturno dediščino.

"Šel sem na ministrstvo za kulturo in jim razložil, da denar ni kulturna dediščina – denar se je v večini uporabljal za najemanje vojske za ubijanje. To pa ni kulturna dediščina," mi je razložil svoj pogled na položaj. Debata je nato odplavala v širše aktualnopolitične vode, nato daleč v zgodovino in od tam nazaj v sedanjost. Čeprav je veliko govoril o Jezusu in zgodovini krščanstva, se je označil za budista. Ko sem ga ob koncu pogovora vprašal po imenu, mi je odgovori: "Ime je samo začasna nalepka, zato ni pomembno."

Gospoda s kovanci bi lahko označili za pravega predstavnika prodajalcev na bolšjem trgu – nenavaden, dobrodušen, zgovoren in predvsem poln zanimivih zgodb, ki segajo daleč čez robove njegove sejemske stojnice. Dokler bodo starine ponujali takšni posamezniki, zgodb gotovo ne bo zmanjkalo in tradicija bolšjakov bo živela dalje.

Nekaj utrinkov s sejma starin na Bregu si lahko ogledate v fotogaleriji spodaj.