Njihove podobe in podobe ameriškega didžeja, zvezdnika Dipla, ki bo nocoj skrbel za glasbeni program, so na orjaških transparentih po celotni otoški državici, v prestolnici Manami so v območjih za navijače razpostavljeni bolidi, restavracije imajo v posebni ponudbi koktajle, posvečene posameznim ekipam.

Pesa, vodka, granatno jabolko in campari za Ferrari, nam ponosno predstavijo gosto temnordečo pijačo v L’Ortu, restavraciji italijanske kuharske mojstrice Susy Massetti, ki vsako leto gosti ekipo Ferrarija.

Tisti večer se je pred oboževalkami skušal v skrajni kot restavracije s pritajeno svetlobo skriti Charles Leclerc v civilu (razvlečeni sivi trenirki) – neuspešno. K njegovi mizi pristopita dve dekleti v kratkih, tesno oprijetih belih oblekicah in ga prosita za selfi. Ugodi jima in se vrne k svojim testeninam.

Bahrajn kot uvod v arabski svet

Ampak kot poudari Susy Massetti, 70-letna v Milanu rojena kuharska veteranka, ki živi v Bahrajnu od leta 2010 in ga ne bi nikdar več zamenjala za staro celino, formula 1 ni tisto, kar definira ta otok v Perzijskem zalivu.

"Ljudje so tisti. Tako pristni, sproščeni, prijazni in topli so. Potujejo več, so bolj omikani, bolj izobraženi, strpnejši, z dobro angleščino, ker se jih večina šola v tujini, na Zahodu. Prav zato je Bahrajn po mojem mnenju izredno dober in prijeten uvod v arabski svet za tiste, ki še niso potovali po regiji," razlaga.

"Tu te nikdar ne bodo gledali postrani, če si liberalneje oblečen ali če piješ – čeprav boste opazili, da večina Bahrajnčanov nosi tradicionalne halje."

Charlie kima. 26-letni Britanec, ki živi tam od otroštva, ker ima njegov oče v Bahrajnu veliko založniško podjetje, sam sebe označuje za "otoškega fanta" in je eden največjih oboževalcev Bahrajna. "Tako pristen je. Dubaj je precej bolj plastičen in umeten," ošvrkne zalivsko tekmico in se šele pozneje zave, da sedi ob dveh dubajskih kolegicah, ki njegove opazke ne sprejmeta najboljše. "J**i se, Charlie," se priduša ena.

A čeprav komaj 786 kvadratnih kilometrov velik otok nudi vse od plaž, razgibane obale, puščave, mangrov in zgodovine, v nasprotju z Dubajem turistov – razen iz Savdske Arabije in Kuvajta – praktično ni. Morda tudi zato ni prav jasne predstave, kaj Bahrajn je – razen gostitelj formule 1 zadnjih 20 let.

"Las Vegas" Perzijskega zaliva

Za to kraljevino pravijo, da je "Las Vegas Perzijskega zaliva", a se vzdevek ne nanaša na kockanje ali kakšen silni razvrat, ampak bolj na liberalnost in odprtost, pa naj gre za sprejemanje tujcev v nekonservativnih opravah, za uživanje alkohola ali za presenetljivo živahno nočno življenje.

"Jasno, 'Vegas' predvsem v očeh Savdijcev in Kuvajtčanov, kjer so pravila in kodeksi precej strožji," razlaga Susy Massetti. Celo "Otok greha" imajo, edini otok v arhipelagu brez ene same mošeje, v nasprotju s prebivalci Združenih arabskih emiratov tudi nimajo težav s poročanjem s tujci.

Hiter tečaj zgodovine Bahrajna na turi 500-letne bahrajnske trdnjave pod zaščito Unesca nas pouči, da imajo 6000 let zgodovine ("Združeni arabski emirati se lahko pohvalijo zgolj s 400 leti," se posmehne vodič – in znova stopi na žulj Dubajčankama v skupinici) in da so Bahrajnu 80 let vladali Portugalci – konkretno, 20 Portugalcev, neprodušno zaklenjenih v trdnjavo.

Brez vsakršnih interakcij s tamkajšnjim prebivalstvom, zato tudi v Bahrajnu nikdar ni bilo mešanja jezika s portugalščino ali portugalskega vpliva na kulinariko.

Do Savdske Arabije je vsega 25 minut vožnje čez most (v resnici je vse v Bahrajnu izredno blizu in na dosegu roke), s sosedo pa jih povezuje ne ravno najbolj slikovit plinovod – a značajsko so si kot noč in dan.

Bahrajnski biseri sloveli po vsem svetu

Izvemo tudi, da "Bahrajn" pomeni "dve morji". Tu se namreč mešata slana in sladka voda, kar ustvarja odlične pogoje za ostrige, ki proizvajajo bisere. In v resnici se v Bahrajnu – razen nekaj tednov na leto – vse res ne vrti okoli formule, ampak okoli – biserov.

Bahrajn je včasih obvladoval kar 80 odstotkov svetovnega trga ostrig, slovele so daleč naokoli po svoji kakovosti in čistosti. Tako pomembne so bile, da jim je posvečena celo bahrajnska zastava – bel del predstavlja bisere (in nazobčan del pet stebrov islama), rdeč pa tkanino, na katero iskalci ostrig polagajo dragocene najdbe.

Industrija bahrajnskih ostrig je sicer začela upadati po tem, ko so na Japonskem začeli gojiti ostrige z biseri, ki so razmeroma visoke kakovosti in cenejši. Dodaten razlog je bilo odkritje nafte v Bahrajnu, saj je naftna industrija ponujala boljše plače, zato so številni potapljači za ostrigami presedlali v dobičkonosnejši posel.

V rahlo kaotičnem središču Maname izsledimo "Pearling Path", biserno pot z lupino prostranega, zračnega poslopja v središču, kjer so nekoč trgovali z biseri. Danes je razstavni in izobraževalni center s kavarno in informacijskim središčem o zgodovini biserne trgovine v Bahrajnu, kjer lahko za približno pet evrov kupite bon in preizkusite svojo srečo z iskanjem biserov v školjkah.

"Kar pogumno, izberite pet ostrig, po občutku," mi pomigne dežurni mojster za zaznavanje biserov in pokaže na košaro z zveriženimi, z algami poraslimi školjkami. Z občutkom popolnega amaterja izberem pet ostrig, nasmejani fant s turbanom na glavi pa se loti odpiranja. S prsti polzi gor in dol po školjki in tipa za zatrdlinami.

"To je stvar občutka, če je biser tu, tudi najmanjši, ga bom zatipal. Včasih so tisti, ki so se redno potapljali za ostrigami, razvili posebno slepoto, ampak so imeli otip tako razvit, da so še vedno lahko iskali bisere v školjkah," razlaga, medtem ko zavrže prvo školjko.

Lov za biseri

Bolj kot razlaga o ostrigah z biseri, manj romantično postaja. Biser ne nastane, ko na školjko pod pravim kotom pade mavrica ali kak podoben mit, ampak gre v resnici za posebne parazite, ki prodrejo v ostrigo, še najboljša primerjava za nastali biser je tumor. Bolezensko stanje.

"Aha!" se nasmehne ostrigar in iz mesa izbeza majceni biser, tako majceni, da ga komaj vidiš s prostim očesom. "Čakajte, še jih je," in s posebnim nožkom na roko zloži še kake štiri miniaturne biserčke, ki jih nato pazljivo prenese na rdečo tkanino.

Tretja školjka. "O, srečo imate," se namuzne in pokaže na precej večji biser, ujet v zdrizasto opno ostrige. "Tega bomo počili kot mozolj," poda še eno ne najbolj prikupno primerjavo, ko osvobaja iz opne rahlo modrikast precej večji biser. "Ta ni slab! Ampak kljub velikosti zanj ne bi iztržili najvišje cene, ker ni najbolj čiste barve in je rahlo asimetrične oblike," razlaga.

Od petih ostrig so bili biseri v treh, kar je odlično povprečje, mi povedo, ko spravljajo male perlice v stekleno dozo. "Obljubite mi, da jih ne boste prodali. Dajte izdelati nekaj lepega iz njih," mi zabiča, ko mi jih preda.

Spodbude za kmete in ekološke farme

Nadaljujemo naprej po biserni poti, vzdolž katere stoji cela serija draguljarn z biseri, tistimi velikimi, čistimi in popolno okroglimi. Na neki točki jih zamenjajo krojači, prodajalci začimb in neštete trgovinice z bomboni.

Koliko sladkorja lahko Bahrajnčani zaužijejo? Očitno veliko. Še med arašide so pomešani svetleči papirčki, koši in koši sladkorčkov, le sem ter tja najdete še kakšno košaro črnih limon, čilijev in omak tamarinde.

Po drugi strani pa je Bahrajn tudi, presenetljivo, država številnih kmetij in farm, tudi ekoloških in regenerativnih, ki jih bahrajnsko ministrstvo za kmetijstvo podpira z bogatimi subvencijami in spodbudami.

Med vodilnimi regenerativnimi kmetijami na otoku je Roots and Shoots, ki jo je postavila ravno Susy Massetti, da bi svoje restavracije zalagala z najbolj neoporečno zelenjavo in kokošmi.

Paradižnik, buče, radič, korenje, amarant, toskanski ohrovt, por, redkvice, melone …, vse raste bolj ali manj divje pod krošnjami datljevih palm, bananovcev in agrumov, z ogradami za kokoši in koze med gredicami.

Massetti na mizo postavi pojedino, ki meša italijansko kuhinjo z bližnjevzhodno, vse od njenih pečenih piščancev do v maslu pečene buče, od grozdja, pečenega s česnom in rožmarinom, do šakšuke, od fokače do kupa svežih, zrelih paradižnikov različnih sort.

Tržnica kot park

Zdi se, da so paradižniki glavna povrtnina Bahrajna, tako bi vsaj sklepali, ko si ogledujete stojnice na tržnici v Budaiji, eni najbolj ličnih tržnic, kar ste jih kdaj obiskali.

Tržnica Budaija (Budaiya Farmer's Market) je postavljena na zemljišču bahrajnskega ministrstva za kmetijstvo, kmetje pa dobijo stojnice v najem od vlade brezplačno – so pa rezervirane zgolj in samo za rojene Bahrajnčane, kar pomeni, da Susy tam svojega pridelka ne more prodajati.

Tržnica v Budaiji, katere vhod je sestavljen iz treh palminih debel, v resnici bolj spominja na park in je izjemno priljubljena med družinami.

Tam najmlajše učijo lončarstva, obrtniki pletejo pred vami živopisne bahrajnske košare, otroci potiskajo pred seboj vozičke z nakupljenimi sadikami vrtnic in bugonvilij, žene in dekleta v abajah klepetajo pod krošnjami dreves, njihovi možje pa stojijo v vrsti za falafli in machboosom (tradicionalna bahrajnska jed iz piščanca in riža).

Palmin cvetni prah za večerjo

Največja bahrajnska kuharska zvezdnica je Tala Bashmi, privlačna, telegenična, nadarjena in komunikativna 34-letnica, ki v svoji restavraciji Fusions by Tala bahrajnske sestavine in tradicionalne jedi povzdiguje v sodobne mojstrovine.

Tala je odlična ambasadorka svoje države in ponosna na svoj otok – le prav dosti gurmanov ne zaide v Bahrajn, da bi lahko v njeni matični restavraciji izkusili njen talent.

Datlji, srčike palm, beli bahrajnski škampi, jagnjetina, jajčevci, mehyawa (fermentirana ribja omaka z začimbami), črne limone, vse to je močno zastopano na meniju v Fusions, ampak tudi manj znane in uporabljane sestavine, kot denimo cvetni prah palm, ki se je izkazal za pravo razkritje.

Palmin cvetni prah raste kot šopek nežnih žit v kratki oprašitveni sezoni, čeprav ni nekaj, kar bi uporabljali v bahrajnski kuhinji, Arabci že stoletja cenijo palmin cvetni prah za zdravljenje različnih bolezni in neplodnosti.

Tala grozd cvetnega prahu le na hitro blanšira, začini s soljo morskih ježkov in postreže z ikrami postrvi.

Bahrajnčani so narod ribičev s precej velikim naborom rib, rakov in mehkužcev, vlada pa poleg kmetijstva še posebej velikodušno subvencionira tudi ribolov.

Kje so temne plati Bahrajna?

Iz sogovornikov skušam ob vseh hvalospevih Bahrajnu izbezati tudi kaj o temni plati te otoške države – 'Dajte no, vseeno govorimo o eni izmed zalivskih kraljevin' – pa čeprav "Las Vegasu" med njimi.

"Poglejte," mi reče trezno Susy za volanom svojega avtomobila. "Bahrajn je izredno varna država, precej bolj od Dubaja, kjer imajo tako prostitucijo kot nasilje, samo potlačijo vse skupaj. Imamo res dobre bolnišnice in odlično infrastrukturo, kot lahko tudi sami vidite …"

Ampak? "Vseeno govoriva o policijski državi, kot tujo me imajo v sistemu, imajo moje prstne odtise, imajo mojo šarenico. Nekaj trenj je zaznati tudi med suniti, ki so tudi vladajoča družina, in šiiti, pri čemer gre večinoma za tiste, ki so pobegnili iz Irana, in znajo biti problematični."

A prav velike verjetnosti, da bi zunanji obiskovalci ta trenja zaznali, ni. Drama je rezervirana za dirkalno stezo, vsaj ta konec tedna.