Z Matejo Kavčič, arhitektko, konservatorko in restavratorko, ki vse svoje znanje vlaga v ohranjanje stavbne dediščine, sva se pogovarjali na škofjeloškem Mestnem trgu 35, v najbolj imenitni hiši na Placu, kjer ima sedež Združenje zgodovinskih mest Slovenije. Historična zgradba nekdanjega rotovža je bila za prebivalce Loke nekoč eden najpomembnejših prostorov.

Mateja mi razlaga, medtem ko se razgledujem po prostoru, v katerem so pod plastmi ometov odkrili zgodbe o življenju nekdanjih prebivalcev te renesančne stavbe, ki je po prenovi dobila novo vsebino.

"Vse, kar smo odkrili, smo pustili vidno na stenah, tako da lahko danes na podlagi teh odkritih sond zanamcem razlagamo zgodbe ljudi, ki so zaznamovali to zgradbo. Vse plasti, odkrite pod ometi, pričajo o tem, kako se je stavba razvijala, kako je napredovala njena gradnja. Priča o tem, kako se je iz lesene gradnje in ozke hiše razvila v stavbo, ki se je prislonila na sosednjo in je prostor, ki je bil pravzaprav ulica med obema stavbama, postal današnja veža. Na podlagi ometov in sledov pod njimi smo celo ugotovili, kje je bila črna kuhinja in s čim so se nekdanji prebivalci te hiše ogrevali. Na podlagi tega učnega laboratorija lahko predvidevamo, kaj vse se bo našlo tudi v drugih sorodnih hišah."

Da, nekdanji škofjeloški rotovž je živi laboratorij kulturne dediščine, kjer človek samo skozi opazovanje ometa v notranjih prostorih nehote začuti, kako so ljudje tistega časa živeli, ljubili, žalovali. Prostor je edini te vrste v Sloveniji, ki je načrtno namenjen izvajanju izobraževanj in delavnic za spoznavanje kulturne dediščine in širjenje znanja o obrteh ter spretnostih, potrebnih za kakovostno prenovo. Zato je skozi tovrstne prenove razburljivo raziskovati, kako se nekdanje historične zgradbe skozi stoletja preoblikujejo po ustroju novega, sodobnejšega načina bivanja. Kako se je skozi stoletja spreminjala raba posameznih prostorov ter kako so iz običajnih hiš in soban s postopno dekoracijo začeli nastajati nekakšni saloni in meščanski prostori.

Slovenci smo zelo močno razvili občutek, da je vse novo dobro in imenitnejše

Kakšen je odnos do dediščine na terenu, vprašam Matejo. Občutek s snemanj oddaj Na lepše je, da je mačehovski. Opaža se nizko raven samozavesti do lokalnega, do avtentičnega, do vsega, kar je ljudi identificiralo s prostorom, kjer živijo. Kot da Slovencem samim sebi skozi stoletja ni uspelo privzgojiti pietetnega odnosa do lastne kulturne dediščine. Kot da (še) nismo začutili, da je arhitektura tudi stvar ponosa.

"Slovenci smo zelo močno razvili občutek, da je vse novo dobro in bolj imenitno. Se mi zdi, da v prav tekmujemo v tem, medtem ko dela svojih prednikov ne znamo prav ceniti. Ampak s tem pozabljamo, da tudi tega, kar bomo mi ustvarili v času svojih življenj, verjetno ne bo nihče cenil, potem ko nas ne bo več. Tako kot se mi obnašamo do svoje dediščine, tak bo nekoč tudi odnos naših zanamcev do nas. Slovenci smo ponosni na športnike, na poezijo, na Prešerna, ponosni smo na svoj jezik, na svojo ljudsko glasbo. Nismo pa dovolj ponosni na svojo arhitekturo. Ki je svojska, izjemna in raznolika in je res velika žalost, da se je ne zavedamo."

Da, kulturno dediščino stavb je treba razumeti kot potencial za prihodnost, in ne kot ostalino preteklosti. Naša dediščina je grajena iz lokalnega materiala, šla je skozi roke lokalnih mojstrov, ki so še razumeli stare materiale, z obilico vplivov iz severa, vzhoda, juga in zahoda, vmes pa se je prilagajala še naravnim okoliščinam. Zato bi se morali v času, ko se spopadamo s trajnostnimi in podnebnimi težavami, še bolj ukvarjati s pomenom arhitekture. Vse, kar je človek nekoč gradil, je namreč plod dolgotrajno pridobivanih izkušenj. Dediščina je dragocena, ker je narejena z dotikom rok in s človekovim znanjem in ni produkt svetovne industrije.

"Straši me, kako se ponekod dediščina pri obnovah preoblikuje do nerazpoznavnosti. Kako se v stare elemente, brez občutka vnašajo sodobni materiali. In tu se lahko s pepelom posujejo tudi arhitekti. Tisti, ki se ukvarjamo z dediščino, smo še vedno v manjšini. Že v času mojega študija je bila dediščina nekaj nezaželenega in malenkostnega. Ko sem pred časom govorila s svojim bivšim profesorjem, mi je rekel – veste, konservatorstvo je na celotni črti nezaželena dejavnost. Zakaj? Ker se ukvarjamo z nečim, kar je staro in kar je minilo. Težava arhitektov je, da o dediščini premalo vedo in da so vzgojeni v modernističnem duhu, da je vse novo, vse veliko, vse kričeče, pač prednostno. Splošno prepričanje, da lahko samo tako postaneš uspešen in prepoznaven. Toda – če pa znaš pogledati malo nazaj, se lahko skozi dediščino rešijo tudi marsikateri okoljski izzivi."

Kulturna dediščina v prostoru vse bolj naglo izginja, se prilagaja novim, tujim trendom in se ponekod preoblikuje do nerazpoznavnosti. Vmes se izgubljajo tradicionalne veščine in stara znanja. Posledično umirajo raznovrstni tradicionalni poklici in tako se postopoma izgublja tudi sama identiteta našega prostora. Zato je Šola prenove kot program izobraževanj za kvalitetno prenovo, ki se izvaja v sklopu Združenja zgodovinskih mest, tako pomembna. Ker se skozi sklop delavnic, ki so sestavljene iz teoretičnih vsebin ter praktičnega dela na izbranih lokacijah in objektih kulturne dediščine, izobražuje zelo širok krog ljudi. Med drugim se Šola prenove uvaja tudi v vrtce in osnovne šole.

Z Matejo se pogovarjava s samem srcu Škofje Loke, kjer vse od aprila lani poteka prenova Mestnega trga in Klobovsove ulice, ki naj bi bila končana v letu in pol. S prenovo po načrtih ljubljanskega biroja Ravnikar Potokar bo srednjeveško mesto dobilo največjo preobrazbo v svoji zgodovini doslej.

"Pisana Loka, črn je Kranj, bela Ljubljana, Kamnik je usran!" je v Novicah leta 1878 zapisal Janez Bleiweis. Ob tej nagajivki Ločani vedno znova zagotavljajo, da ni zrasla na njihovem zelniku. Vendar Škofja Loka ni od nekdaj takšna, kot je zdaj: pročelja mestnega jedra so v zares pisanem razkošju zasijala ob 1000. obletnici mesta, pred dobrimi štiridesetimi leti.

S prenovo Placa, kot Ločani imenujejo Mestni trg, bo srednjeveško jedro dobilo sodobno infrastrukturo, ki bo omogočala lažje delo in življenje, zagotovo pa se bo Plac ponašal tudi z olepšano podobo. Zadnje večje prenove so bile izvedene postopoma skozi 20.stoletje, a niso bile vse ustrezne. Pri prenovah je tako, da je treba osebne interese puščati ob strani. Ali kot bi dejala Mateja Kavčič: "Če se ukvarjaš z dediščino, si primoran tudi svoj ego dati v drugi plan ter se s ponižnostjo ozreti na vse delo naših prednikov."

Ob tem pa ne pozabimo, da smo vsi del nekega bivalnega okolja. Vsi živimo s snovno in nesnovno dediščino, pri čemer je dediščina del naše skupne identitete. Dediščino ohranjamo za skupno dobro. Nove gradnje objektov, novo tlakovanje ter nova oprema prostora vnašajo v mestno jedro sodobne izvedbe. Pri tem pa je pomembno, da prenova ne uničuje starega, ampak poudarja zgodovinske lastnosti mesta. Vsi posegi obnove imajo namreč dolgoročne posledice tako v kulturnem, bivanjskem kot tudi v ekonomskem pogledu. Zgodovinskemu značaju mesta naj bi se prilagodili vsi gradbeni, urejevalni in vzdrževalni posegi.

Prostori mest postajajo prav zaradi obnove uniformirani

"Dogaja se nam, da prostori zelo raznolikih mest postajajo prav zaradi posegov obnove zelo enolični in uniformirani. To je odraz trenda arhitekture. V tej prenovi, ki se trenutno dogaja, vidim nekaj priložnosti, za katere upam, da ne bodo izpuščene. Ena je uporaba lokalnega materiala, drugo je upoštevanje lokalne geometrije mesta, tretje pa je upoštevanje lokalnih zgodb. V preteklosti se je v zgodovinskih mestih dogajalo marsikaj, pogosto tudi za celo vesolje zelo naprednih reči. Ena takšnih stvari, na katero opozarjam, je loška luč. Ta je predstavljala tudi eno prvih loških javnih razsvetljav. Ta luč je bila unikatna v svojem dizajnu in je simbolizirala začetek industrijskega obdobja. Mesto bi jo lahko izkoristilo kot svojo zgodbo, namesto da se kupujejo neka globalna svetila, ki jih srečaš na primer tudi v Splitu na železniški postaji. To bi bila lahko avtohtona loška zgodba."

Pri novi arhitekturi pogosto umanjka dialog z ljudmi. Z domačini, ki živijo v mestu. Njih je treba razumeti, kako živijo, kaj potrebujejo, in to na nivoju različnih starostnih skupin. Mestna središča še danes plačujejo davek, ki so ga povzročili veliki nakupovalni centri, zgrajeni na obrobju mest. Z njimi nam je bil vsiljen ameriški način življenja in mestna središča so se postopoma siromašila. Vitalne mestne funkcije se še vedno selijo na obrobje, strogi center mest pa postaja spalno naselje in prostor za turiste. Drug izziv mest je turizem, ki ga potrebujemo, toda ko se zaradi njega začne izseljevati populacija ali se začnejo stanovanja oddajati samo za turizem, potem prihajamo na točko, ko se nam bodo začenjale dogajati Benetke, Barcelona ali Dubrovnik. Dejstvo je, da so stara mestna središča posebna. Toda, če želimo ljudem ponuditi stanovanja in življenje v njih, kot si ga v 21. stoletju zaslužijo, potrebujemo tudi namenska sredstva za to, da zgodovinska mesta lahko prenovimo z vsem, kar sodoben način življenja zahteva. Predstavniki Združenja zgodovinskih mest Slovenije so tako že leta 2022 dali pobudo za ustanovitev razvojnega nepremičninskega sklada za zgodovinska mestna središča, saj je po njihovem mnenju propadanje teh središč naravnost skrb vzbujajoče. Sklad naj bi skrbel za odkup, prenovo in oddajo stavb. V Sloveniji je samo v 22 zgodovinskih mestih neizkoriščenih okoli milijon kvadratnih metrov površin v objektih, ki bi jih lahko namenili za stanovanja in poslovne prostore. Te prazne, neizrabljene stavbe predstavljajo velik razvojni potencial, s katerim se nihče ne ukvarja in kliče po sistemskem in usklajenem pristopu.

Lepoto in funkcionalnost mestnih jeder namenjamo turistom, ki v njih ne živijo. In to je narobe.

"Vsi ponavljamo iste napake, čeprav imamo čas za premislek, za učenje na napakah drugih ter za ukrepanje. Mi investiramo v deset tisoč novih stanovanj, kar je v redu, in to se seveda potrebuje. Toda okoli dva tisoč stanovanj bi lahko preuredili v naših starih mestnih jedrih, in to bi lahko bili prostori za mlade družine. V centru Škofje Loke, na primer, imajo mladi na dosegu roke šolo, otroci lahko hodijo peš v glasbeno šolo, igrala so postavljena na vsakem vogalu, trgovina je samo petdeset metrov čez cesto. Kaj ni to trajnostno? Nikamor ni treba z avtom, da ne govorim o naravi, ki je deset minut stran iz mesta. To je kakovost bivanja, za katero se mi premalo borimo. V to kakovost ne vlagamo, jo spregledujemo in jo namenjamo turistom, ki pridejo sem za tri dni in potem odidejo. Recimo, da se bo tudi to zavedanje o vrednosti obnovljene dediščine, ki raste premo sorazmerno s prenovo, v prihodnjih letih stvar spremenilo, da bo tudi Škofja Loka mesto domačinov in šele potem turistov."