Idilično, je beseda, ki pade prva na pamet. Do vhoda, obrnjenega proti jugu, se sprehodite čez vrt z zelišči, sivko, perunikami in velikimi keramičnimi posodami, pred severnim vhodom gostje z razgledom na okoliške gričke in vinograde ravno dokončujejo steklenico Gueriline pinele. Ekološke, seveda.

Vse v St. Danielu, od vin do surovin, ki jih v kuhinji uporablja kuharski mojster Borut Jakič, od načina gradnje do pranja perila, je namreč ekološko. To je koncept, ki sta si ga od samega začetka zastavila lastnika hotela, zakonca Nina Abramič in Miran Prodnik – ona je kot nutricionistka in bioresonančna terapevtka vnesla vsebino, on kot magister restavratorstva je poskrbel za realizacijo.

Ko sta se projekta lotila, sta vedela samo dvoje: da si želita hotel postaviti na Krasu (ona je domačinka, on s Koroškega) in da ne mislita odstopati od ekosmernic, saj trdno verjameta, da eko ni samo oznaka, ampak način življenja – vračanje h koreninam, k tradiciji, k bolj prizemljenemu načinu bivanja.

Lastna sredstva in veliko vztrajnosti
Država jima pri njuni viziji ni pomagala, za evropska sredstva sta vlak zamudila, tako, da sta z izključno lastnimi sredstvi v treh letih zgradila marca letos odprt butični hotel z dvema sobama, tremi apartmaji in tremi suitami, z restavracijo, telovadnico in holističnim centrom dobrega počutja.

Na vprašanja, koliko je vse skupaj stalo, Abramičeva nerada odgovarja, priznava pa, da je bil denar za projekt zelo pomemben. A poudarja: "Prva v načrtu je bila energija naše ekipe, ki je bila sposobna zadeve toliko časa porivati naprej, da smo projekt uspešno končali. Smo trmasta in vztrajna ekipa. In to je tisto bistveno. Če tega nimaš, ti noben denar ne pomaga."
Trma in vztrajnost je zakoncema nedvomno prišla prav, ko sta se borila z birokratskimi mlini na veter, ki iz nekega razloga nimajo težav z neuglednimi prizidki, fluorescentnimi fasadami in pišmeuhovskim propadanjem dediščine, še kako pa grenijo življenje tistim, ki skušajo na Krasu postaviti na noge ambiciozne, a lokalno zavedne projekte, kakršen je St. Daniel, ki je ime dobil po zavetniku štanjelske cerkve, ki daje kraju ime.

Tako je trajalo kar nekaj časa, preden sta zakonca dobila gradbeno dovoljenje, da sta lahko na temeljih stare postavila zgledno repliko tradicionalne kraške hiše, kakršne so zidali pred vojno – kamnito, z enim nadstropjem, pokritim gankom in streho z nizkim nagibom, krito s korci.

Svetovljansko in domačno hkrati
Če je zunanjost minimalistična, sta si lastnika več duška dala v interierju. Tudi ta je v celoti plod njune ustvarjalnosti in vneme, arhitekta nista najemala. Osrednji prostor je tako zračna in prostorna restavracija s stilskim pohištvom iz recikliranega lesa, rustikalnimi italijanskimi lučmi in odprtim ognjiščem v sredini. Opremo sta kupovala po vsej Evropi, od Nemčije do Belgije, za večji del pa je zaslužno italijansko podjetje Dialma Brown.

Po stenah jedilnice in sob visijo uokvirjene črno-bele fotografije znanih, medijsko izpostavljenih osebnosti, ki so naredile veliko za skupnost – od Plečnika in Horowitza do Picassa in Joycea - med njimi pa so pomešane fotografije naključnih vaščanov, ki so prav tako veliko naredili za svojo (mikro)skupnost.

Od Irwinov do solfeggio frekvenc
V prvem nadstropju je slogovno bolj prečiščena čitalnica s kamnito obloženim kaminom, velikim grozdom bakrenih luči, Ciuhovimi grafikami po stenah in orjaškim Irwinovim Sejalcem na steni stopnišča – plod Prodnikovega gibanja v umetniških krogih.

V imenu ekološkosti sta pri gradnji in opremljanju uporabljala do okolja prijazne materiale, lesenih površin nista lakirala, ampak samo naoljila, ogrevajo na toplotno črpalko, perilo perejo v ekološki pralnici, v kopalnici so kraška sivkina mila z eko certifikatom, kozmetika je iz prav tako biološke kolekcije Miila mi, posteljnina je lanena, vzglavniki in odeje pa iz ekološkega protialergenega bombaža.

V sobah, uglašenih po solfeggio frekvencah, sta na središčno mesto, kot oltar vodi, namestila posebne umivalnike z vodo, filtrirano po sistemu 51 Hz, pri katerem je vodni klaster tako droben, da optimalno prodre v celico, jo hidrira in jo hkrati očisti. Da dajo v St. Danielu res veliko na vodo, kaže tudi to, da imajo ob vinski tudi vodno karto.

Drag "špas"
St. Daniel se je s svojimi ekonačeli lahko vpisal v nemško verigo Bio Hotels, za katere veljajo zelo stroga zelena pravila in tudi redno nadzirajo, ali je izvedba dosledna. V verigi je največ predstavnikov iz Nemčije, Avstrije in italijanske Tirolske, pri nas je St. Daniel prvi hotel pod njihovim okriljem, je pa bilo v verigo že pred časom vključeno ekološko posestvo in kmetija Trnulja pri Ljubljani.

Zakaj jih v Sloveniji, državi, ki se rada propagira kot najbolj zelena destinacija sveta in destinacija za butični turizem, je jasno – zadeva ni poceni. Imeti izključno ekološke sestavine se namreč sliši lepo, v praksi pa je precej težje pri nas najti zadostno število kakovostnih ekopridelovalcev, še zlasti, če meriš na avtohtonost in čim večjo prisotnost kraških komponent.

Za nameček je eno od načel Bio Hotels, da mora imeti izdelek – ne glede na to, ali gre za meso, zelenjavo, žito ali vino – ekološki certifikat. Ki ga pa nimajo tudi nekateri tisti, za katere se ve, da morda še najbolj prisegajo na sonaravno pridelavo pri nas.

Ko v Sloveniji zmanjka, na pomoč priskoči Italija
V St. Danielu se sicer trudijo, da bi čim bolj sledili načelu "kilometer 0", a na Krasu se zadeve premikajo počasi, tako, da so morali določene surovine, ki ustrezajo njihovim standardom, poiskati drugje – jabolka so tako iz Dolenjske, lešniki in orehi iz Štajerske, je pa preostalo sadje z ekološke kmetije Ipavec v Braniku, jagodičevje pa Čotarjevo.

Z zelenjavo in zelišči jih oskrbuje kmetija Peljhan s Cola pri Ajdovščini, z biološkimi čajnimi mešanicami Botanik s Ptuja, z organsko kavo italijanski Kimbo, z mlečnimi izdelki sežanska ekokmetija Škapin, z mesom pa zadruga Stari oča z Bloške planote.

Večja uganka so suhe mesnine – ekološko certificiranega pršuta pri nas nimamo, zato je ta kar preverjeni San Daniele, iz istega razloga je prav tako italijanska tudi mortadela. Manj težav je bilo s salamami – izvrstne ekološke salame iz različnih vrst mesa namreč dela Biosing iz Ribnice, katerega butične izdelke kupujejo tudi nekatere z michelinkami nagrajene restavracije čez mejo.

Sezonsko, lokalno, ekološko
Najti izkušenega in sposobnega kuharja, ki bi bil sposoben zagristi v ekoizziv, ni bilo lahko, pravi Abramičeva, ki priznava, da sta imela veliko srečo, da se je ravno v tistem hipu Borut Jakič (Calypso, Nova Gorica in Hotel Aleksander, Rogaška Slatina) znašel med službami. Jakič, izkušeni kobariški kuhar, ne skriva, da sledenje zapovedim Bio Hotelov prinaša cel kup logističnih nevšečnosti, a mu je s pomočjo strokovnjakinje za kraško kuhinjo Vesne Guštin uspelo sestaviti meni, ki kar najbolje odraža avtohtono kraško kulinariko, dvignjeno na višjo raven, ob tem pa ga pogosto menjava in je sezonski.

Tako je bil ob našem obisku bogato založen s šparglji – ti so v kombinaciji z motovilcem in kremnim sirom delali družbo mariniranemu prašičjemu hrbtu, z blitvo so bile zamešane rižote, s pršutom so oplemenitili hišne testenine, s svojo svežino pa predstavljali všečen kontrast ocvrti pečenici divjega prašička z ajdovo kašo.

Juha je bila iz spomladanskih divjih zelišč, z dodatkom jagnječjega raviola, čemaž je bil v skutnih njokih, ki jih postrežejo h kokoši, dušeni v belem vinu. Kljub temu, da je Abramičeva veganka, meni temelji na mesu, pri ribah pa si izjemo dovolijo zgolj s sardelami, ker so te nekoč nosili domov Kraševci, ki so delali na obali in so jih dobivali za plačilo.

Ekoteran je samo eden
Velik del zgodbe St. Daniela pa je tudi vinska karta. Ta v celoti temelji na vinih z ekološkim certifikatom, edina izjema je Čotar, za katerega je sicer jasno, da njegova vina sodijo v vrh naravnih vin – a certifikata nima. Podobna težava je z izjemnimi zamejskimi vinarji – tako tistimi iz italijanskih Brd kot tistimi z italijanskega Krasa – večina jih certifikata nima, čeprav veljajo za zastavonoše gibanja naravnih vin.

In teran, ponos Krasa in jabolko meddržavnega spora? Razen biodinamične kmetije Pri Kamnarjevih v Komnu (teran Kraški trn, divjak z visokimi kislinami) noben na Krasu nima ekocertifikata. So pa na osvetljenem regalu za točilnim pultom razpostavljene steklenice Guerile, Batiča, Štekarja, Reie, Burje, Rodice, Korenike & Moškona, Pasjega repa, Rojaca … Edini trije "tujci" med primorci so Šumenjak in Aci Urbajs (oba iz Štajerske) ter Kabola iz hrvaške Istre.

Hišna penina je Castra vipavskega soseda Guerile, imajo pa tudi ekološke prosecce, šampanjce in tudi eno ekološko slovensko craft pivo sta našla – Šlibarjevo iz Tržiča, ki z ekocertifikatom vari amber, lager, pale ale, pšenično, temno, z malinami in z rožmarinom.

Cena sobe za eno osebo je 85 evrov na dan, cena suite za dve osebi 157 evrov, cena apartmaja pa 171 evrov za dve osebi, pri čemer je v ceno vključena uporaba karbonskih koles ter wellnessa z zeliščno, finsko in fullspectrum savno, hidroterapijo in vadbo pod vodstvom diplomirane kineziologinje, medtem ko vam proti doplačilu v hotelu lahko tudi testirajo intolerenco in izmerijo hormone.
Imata pa zakonca Abramič-Prodnik ambiciozne načrte tudi za prihodnost – hotelu bi namreč rada dodala še zunanji naravni bazen, v kleti pa postavila prvo enoteko naravnih vin v Sloveniji.