Čeprav ulica Čianši deluje siromašno, mirno in rahlo neugledno, pa ni bilo vedno tako, saj je bila v preteklosti ena najpomembnejših v kitajski prestolnici. V prevodu njeno ime namreč pomeni denarna ulica.

Bolj kot na pravo ulico spominja na prehod med dvema zgradbama, a v dinastiji Čing, ki je Kitajski vladala med letoma 1644 in 1911, je bil ta ozek pas finančno središče, zato ga danes v turističnih vodičih imenujejo tudi nekdanji kitajski Wall Street.

V uličici je bilo doma 26 kovnic denarja, ki so z dovoljenjem oblasti izdelovale kovance, večinoma bakrene, za vse banke v mestu, velika podjetja in trgovce. Najbolj živahna so bila jutra, ko je bilo največ prometa in se je zamenjalo največ denarja.

Težko delo za roparje
Čianši v širino meri le 70 centimetrov, v najožjem delu pičlih 40 centimetrov, ravno toliko, da se po njem sprehodi en človek. Dva sta že preveč, in če se slučajno srečata, se mora eden od njiju povsem stisniti ob steno ali se umakniti pod podboj bližnjih vrat.

Da je ulica tako ozka, ni naključje. Njeni načrtovalci so tako želeli preprečiti rope. Roparji bi imeli veliko preglavic za beg po ulici, poleg tega pa je bilo tako lažje zapreti izhod iz ulice.

Na koncu okoli 55 metrov dolge ulice je dvorišče z večjo hišo, ki je včasih gostila vladni prostor za menjavo denarja, zdaj pa v njej prebiva več družin. Leta 1900 je požar skoraj popolnoma uničil vse kovnice in banke v ulici, zato današnja podoba zgradb izhaja iz tega časa na prehodu v 20. stoletje.

Po koncu dinastije Čing in z izginjanjem kovanega denarja na račun bankovcev, še posebej pa po vzpostavitvi ljudske republike Kitajske leta 1949, je začel Čianši izgubljati svojo osrednjo funkcijo.

Danes so v tej ulici samo še stanovanja in na slavno preteklost spominjajo rešetke na oknih ter z denarjem povezane besede na vratih in zidovih na obeh straneh ulice.