Obilno deževje, ki so ga vetrovi prinesli iznad Atlantskega oceana, je lani uničevalno vplivalo tudi na belizejske farme metuljev, saj so nekatere morale izpustiti preostale metulje in zapreti svoja vrata, druge pa so se zaradi prenizkih temperatur ukvarjale s številčno premajhnim zarodom in predolgim obdobjem dozorevanja. Med slednjimi je bila tudi Green Hills Butterfly Farm v okrožju Cayo, brez lastnega prevoza precej težko dostopna farma metuljev, saj je od najbližje avtobusne povezave v Georgevillu oddaljena slabih 20 kilometrov, za katere obstaja kup alternativ: dooolgotrajna hoja po prašni cesti, štopanje tistih resnično redkih vozil, ki pripeljejo mimo, ali – najzanesljiveje, da prideš do cilja – kakšen domačin, ki te za kupček belizejskih »zelencev« z džipom »zategne« do želene destinacije.

Žametni modri morfo
Prijetno urejena farma metuljev je v rokah nizozemskega para biologov srednjih let, ki ju je ljubezen do frfotajočih lepotcev v San Ignacio pripeljala leta 1989. Čeprav na farmi ni bilo tako živahno, kot bi moralo biti, je metuljski kotiček s krasotcem modrim morfom na čelu kljub vsemu očaral. Ura biologije se je začela s spoznavanjem razvojnega kroga metuljev – od jajčeca prek gosenice in bube do krilatega lepotca – in nadaljevala s sprehodom skozi zamreženo hišo metuljev. Nekateri so navihano prhutali mimo nas in se sladkali s cvetnim prahom, drugi so razprtih kril lenobno srkali božajoče sončne žarke; vsi pa so s svojimi živobarvnimi krilci privabljali radovedne poglede. Za prave modne sladokusce so se izkazali belizejski metulji, saj so njihova krilca zelo raznolika: od prozornih z oranžnim robom do zelenih, rjavih, rozastih, rumenih, barvno kombiniranih in seveda zmagovalnih – najveličastnejših modrih morfov, brez katerih ni nobene belizejske farme metuljev, njihova krilca pa se na sončni svetlobi prav žametno svetijo.