Popolna ravnina se kar iznenada ugrezne v ogromen zemeljski razporek - in tam stoji eno izmed dveh glavnih mest Bolivije (drugo je Sucre, kjer ima svoj sedež sodstvo). Če bi do La Paza šli peš, ga sprva ne bi niti videli; šele ko bi stopili na rob kanjona, bi se vam razprl pogled na mesto, ki se spušča po vseh pobočjih do 400 metrov nižjeležečega dna kotanje. Ob vstopu vas na vsaki cesti pričaka cestninska postaja, kjer je treba plačati. Nato pa bi se od višje ležečih revnih predelov spustili do "bogatega dna".

V kanjonu reke Choqueyapu, na nadmorski višini 3.600 metrov, leži La Paz, središče in prestolnica južnoameriške države, ki je zadnje čase najbolj prepoznavna po svojem predsedniku Evu Moralesu, Bolivije. V mestu, kamor se stekajo vse politične, industrijske in gospodarske sile, prebiva približno milijon prebivalcev, skupaj s sosednjim mestom El Altom pa s 1.600.000 prebivalci tvorita najbolj gosto naseljeno območje države.

Naša gospa miru
Paz je leta 1548 ustanovil Alonso de Mendoza, ki je sledil nahajališčem zlata v kanjonu. Zlata mrzlica sicer ni dolgo trajala, je bila pa mestu zagotovljena stabilnost z eno izmed osrednjih "srebrnih cest", ki je vodila iz Potosija do Pacifika. Mendoza je kraj, kjer se je ustalil Nuestra Señora de La Paz, kar pomeni "naša gospa miru", in tako počastil spomin na povrnjeni mir, ki so ga štiri leta pred Mendozovim prihodom skalili Gonzalo Pizzaro in njegovi konkvistadorji, ko so se uprli Blascu Núñezu Veli.

Revna pobočja
Če boste leteli v Bolivijo, boste najverjetneje pristali na Mednarodnem letališču El Alto, ki leži še kakšnih petsto metrov više kot La Paz, pred pristankom pa vas bo manda pričakal veličasten pogled na bolivijsko prestolnico, ki v sebi združuje mešanico svetovnih mest od Ria de Janeira, San Francisca, Cape Towna do Hongkonga. Mesto obkrožajo revna pobočja, za katere se zdi, da so že od inkovskih časov ostala nespremenjene. Ob njih pa stojijo mehanične delavnice, trgovinice in nepogrešljiva dvorišča, napolnjena s staro šaro, kjer ponavadi svoje zatočišče za igro najdejo okoliški otroci.

Bogato dno
Potem pa se nenadoma izza teh predmestij prikaže La Paz, kjer sta revščina in neuglednost izbrisana z obzorja pogleda. Kotanja, kjer je postavljeno mesto, je napolnjena z zidovi hiš, iz katerih se na jasen dan lahko vidi snežno kapo vrha gore Illimani (6401m). Prav tako pa bo turistični prišlek tam našel idealne pogoje za posedanje in opazovanje urbanega brbotanja in vrveža, kjer se med seboj pomešajo indijanske "čolite", napravljene v pisana krila in z obveznimi klobuki na glavi, poslovneži v oblekah, berači in oboroženi vojaki.

Podnebje
Prav pa bodo prišle tudi tople obleke ne glede na letni čas obiska, saj mesto leži skoraj 4000 metrov nad morjem. Poleti mesto sicer zajame vroč zrak, a ga vsak dan presekata močno deževje in toča, popoldne pa se nad kanjon zgrnejo težki oblaki. Živo srebro se povzpne do 18˚C, vendar se zaradi vlage v zraku zdi precej bolj hladno. Pozimi so dnevi malce hladnejši, zrak je v tem času precej gorsko oster, ponoči pa se ohladi tudi do minusa. Predvsem pa je za obiskovalca, vajenega centralnega ogrevanja, neprijetno to, da tam tovrstnega gretja ne poznajo.

Najbolj znamenit je La Paz prav zaradi svojega podnebja, ki je pravzaprav do človeka neprijazno; poleti toča in neprestane nevihte, pozimi pa hlad in sneg. Tudi zato je mestna infrastruktura malce nenavadna; vsi tisti, ki premorejo malo več denarja (bogataši), so naseljeni na dnu mesta, kjer je bolj toplo, revnejšim prebivalcem pa so ostala prepišna pobočja. Takšna razporeditev je skregana z običajno logiko, ki veleva vsem premožnim, da si bivališče najdejo na strateških točkah z lepim razgledom, nepremožni pa so tako pregnani v zatohle kotičke. A v La Pazu je bolj cenjeno prav zaprto dno kanjona.

Lejla Švabić