Zakaj ima Gvatemala, prva država, v katero pridete, ko na jugu zapustite Mehiko, tako slab sloves, seveda ni težko pojasniti. Po tridesetih letih državljanske vojne število umorov na leto v tej 13-milijonski državi še zmeraj doseže 6.000, in popotniki poročajo, da jim domačini sicer zagotavljajo, da »gre za čisto pretiravanje, da v resnici razmere niso tako slabe kot jih prikazujejo tujci«, že čez nekaj minut pa jih opozarjajo, naj se ne vozijo po samotnih cestah zunaj mesta po sončnem zahodu, saj so mimogrede lahko žrtve ropa.

Turizem vendarle donosen
Gvatemala tako po številu turistov krepko zaostaja za sosednjima Costa Rico in Belizejem, kljub temu pa pustolovcev, ki obiščejo deželo vseeno ne manjka – vsaj če sodimo po besedah enega od uslužbencev gvatemalske ambasade v Washingtonu, ki je nedavno izjavil, da je država v letu 2006 s turizmom zaslužila okoli milijardo dolarjev, kar je skoraj toliko kot sta prinesla dva največja izvozna artikla, kava in sladkor.

Zgodovina kot paradni konj države
Do leta 2020 pa želi država število turistov potrojiti. »Reklama« za Gvatemalo kot turistično destinacijo pa ne bo poudarjala zgolj naravnih lepot, ki jih res ne manjka, temveč tudi bogato zgodovino iz predkolumbovskih časov. Država se lahko namreč pohvali z dvatisočletno majevsko dediščino. Majevska civilizacija je znana po gradnji številnih palač in templjev, prihoda Evropejcev pa ni dočakala, saj so Maji iz svojih mest skrivnostno izginili okoli leta 900 n. š.