Njena površina je enajstkrat večja od Slovenije. Ime izvira iz portugalščine; beseda pantano namreč pomeni 'močvirje'. Drugo ime zanjo je Terra de Ninguem oziroma po naše Nikogaršnja zemlja.

Pantanal je obsežna aluvialna ravnica, pravzaprav kvartarni sedimentacijski bazen, presušeni ostanek nekdanjega notranjega morja. Sezonsko poplavljena ravnina na nadmorski višini od 100 do 200 m je okoli 2.000 km oddaljena od Atlantskega oceana. Na severu jo omejuje hribovje Chapada dos Parecis, na vzhodu Serra de Sao Jeronimo, na jugovzhodu Serra do Maracaju in na zahodu Chaco Boreal.

Glavna podnebna značilnost tega območja je menjava deževnega in sušnega obdobja. Temperature so razmeroma visoke in se nekoliko znižajo le v sušni dobi med majem in avgustom. Med deževno dobo med oktobrom in marcem reke prestopijo bregove in preplavijo večino ravnice. Glavnina vodotokov je v porečju reke Paragvaj. Najvišje stanje imajo vode januarja ali februarja, ko se le-te dvignejo za več kot tri metre, vendar začno že v marcu upadati. Na vmesnih območjih suhega površja se zbirajo množice živali.

Jutranje meglice ob sončnem vzhodu polagoma zamenja močno opoldansko sonce, ki zaide v čudovitih barvnih tonih. Savanski pokrajini daje življenjski utrip voda. To je zahtevalo prilagoditev vegetacije, ki zagotavlja enega najbolj produktivnih ekosistemov na svetu. Zato ni presenetljivo, da je to območje med tistimi z največjo biotsko raznovrstnostjo na našem planetu.

S hranili bogato založene poplavne vode izboljšujejo rodovitnost prsti. Ko se vode umaknejo in se močvirni travniki osušijo, poženejo sveže trave, ki skupaj z redkim drevjem in grmičevjem sestavljajo tipično rastlinje tega savanskega območja. Ostanki tropskega pragozda so le na vzpetem svetu, ki ga preplavi le najvišja voda.

Sezonske poplave in velik delež mokrotnega sveta so bili huda ovira za kolonizacijo Pantanala, ki je še vedno izredno redko poseljen. Prevladujoča oblika poselitve so samotne kmetije in majhni zaselki, medtem ko so mesta le na njegovem obrobju. Največje med njimi je Campo Grande s 600.000 prebivalci, ki je od leta 1977 glavno mesto brazilske zvezne države Mato Grosso do Sul. Večji mesti sta še Corumba (90.000 prebivalcev) in Aquiduana (40.000 prebivalcev). Avtohtoni prebivalci so bili Indijanci. Med najpomembnejšimi etničnimi skupinami so bile Gvato, Bororo, Gvajkuru, Pareci in Gvaraniji. Po naselitvi belcev je njihovo število upadlo. Zdaj je čistih Indijancev le malo, več je mesticev, ki so kot delavci na velikih poljedelskih in živinorejskih posestvih praviloma dobri poznavalci regionalnih značilnosti in posebnosti.

Priseljenci so se v Pantanal množično naseljevali po letu 1970. Ustanavljali so velika posestva z ekstenzivno živinorejo, ki dosegajo velikost tudi do več tisoč hektarov. Glavni kmetijski pridelki nekoliko višjega in bolj suhega površja so soja, pšenica, proso, riž in kava. V zadnjem času so začeli saditi tudi sladkorni trs za proizvodnjo alkohola. V nekaterih rečnih dolinah so našli tudi zlato, ki ga izpirajo. Turistični razmah je zlasti na državni ravni povzročil številne razprave o varovanju okolja, tako da se zavestno pospešuje tako imenovani ekoturizem. Zaradi velikih razdalj so najobičajnejša prometna sredstva majhna letala in motorni čolni. Edina cesta, ki vodi v Pantanal, se imenuje Transpantaneira in poteka od Cuiabe do Poconeja do naselja Porto Jofre. Načrtovan podaljšek do Corumbe so morali zaradi pritiskov ekološko ozaveščene javnosti opustiti.

Zaradi izjemne raznolikosti rastlinskega in živalskega sveta ima veliko ljudi Pantanal za brazilsko ekološko svetišče. Navajajo, da je bilo do zdaj ugotovljenih več kot 15.000 različnih živalskih vrst. Samo v njegovem južnem delu so do zdaj ugotovili okoli 40 vrst sesalcev, 330 vrst ptic, 230 vrst rib in okoli 20 vrst plazilcev. Med najbolj zanimivimi prebivalci tega območja so jaguar, puma in grivasti volk, ki so tudi največji plenilci. Tukaj najdemo največje glodalce na svetu, kapibare, ki so sicer najbližji sorodniki vider, a so veliki kot ovce. V savani lahko srečamo številne predstavnike jelenov. Zanimiva so srečanja z mravljinčarji in pasavci. Med plazilci so najbolj zanimivi paragvajski kajmani (vrsta južnoameriških krokodilov) in kače anakonde; priporočljivo jih je opazovati iz primerne oddaljenosti. Zaradi požrešnih rib piranh v rečni vodi domačini odsvetujejo kopanje. Ptičji svet je zelo raznolik, od največjih črnih jastrebov in številnih drugih ujed prek raznih vrst čapelj, ibisov, štorkelj, pisanih tukanov pa vse do najmanjših ptic pevk.

Največji posebnež med ptiči je nedvomno črno-belo-rdeči žabiru, ki je simbol tega območja in je sorodnik štorklje. Čez krila meri 2,8 metra, visok pa je do 1,6 metra, s čimer je eden največjih letečih ptičev ameriške celine. Njegovo gnezdo, v katerem par vzgaja do tri mladiče, ima v premeru do 2,5 metra. Med človeku manj privlačnimi živalmi velja omeniti ptičje pajke, velike kot moška dlan, ki pa na srečo niso nevarni. Precej manjši prebivalci Pantanala so termiti, ki si pod zemljo ali na površini delajo prebivališča - termitnjake. Zadržujejo se na območjih, kjer ni poplav.

Prevladujoči tip rastlinstva v Pantanalu so sicer travišča z avtohtono pampsko travo, vendar je simbol flore tega območja do 15 metrov visoko drevo, imenovano piuva. V sušnem poletnem obdobju prav to drevo zaznamuje čudovito barvno preobrazbo pokrajine. Cveti le tri tedne v letu v rumeni, rdeči ali roza barvi. Za Pantanal so značilne tudi palme, predvsem za okolico kmečkih domov. V neposredni bližini hiš rastejo še nekatera druga drevesa, na primer judeževo uho, ki so v sorodu z našimi rastlinami grahom, fižolom ali akacijo.