Kako opisati Patagonijo, ki na jugu Argentine in Čila pokriva kar 900.000 kvadratnih kilometrov? Kot deželo, kjer se visoki vrhovi Andov, ki se raztezajo na njenem zahodu kot neprebojen zid, dotikajo neba? Ali kot deželo, kjer se v številnih jezerih različnih barv, ki jih napolnjujejo potočki iz sosednjih ledenikov, zrcalijo zvezde?

Mogoče kot pokrajino modrega oceana in peščenih sipin, kjer gnezdijo številne kolonije pingvinov in se na soncu sončijo družine morskih levov, tjulnjev in morskih slonov? Ali celo kot pokrajino praznine, redke rjavkaste trave in oddaljenih obzorij, po katerih se dneve in noči podi veter ter spremlja redke popotnike? Prav ta neskončna praznina, ki jo le sem ter tja sekajo struge lenobnih rek, zavzema najobširnejši del patagonskega ozemlja. Ne smemo pa pozabiti na pokrajino ekstremov, kjer se srečajo planine in ocean - na Ognjeno zemljo ali za veliko ljudi čisto pravi konec sveta. Odgovor je preprost, Patagonija v sebi združuje vse našteto in še veliko več.
E. M.